Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da pri tožnici ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Sodišče je pravilno izpodbijani odločbi toženca z dne 1. 7. 2019 in z dne 21. 10. 2019 v skladu z 81. členom ZDSS-1 štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 10. 2019 in odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 7. 2019 in da se tožeči stranki prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb v višini 300,00 EUR mesečno od 22. 3. 2019 dalje ter izplačilo razlike v višini 150,00 EUR od 22. 3. 2019 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka do plačila. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, kaj je bil izvedenec vprašan in da v konkretnem primeru izvedenec ni naloge izvedel v celoti. Poudarja, da se je že sklicevala na izvedensko prakso tožene stranke in na razlago pojmov in kriterije samostojnega hranjenja. Navaja konkretne zadeve in kakšna stališča so bila zavzeta glede samostojnega hranjenja v teh zadevah. Po mnenju tožnice je bila naloga izvedenca v tem postopku ugotoviti, ali je bila v obdobju od 22. 3. 2019 do 21. 10. 2019 sposobna samostojno izvajati usklajena dejanja pri hranjenju s postreženo hrano, jo samostojno razrezati in razkosati z žlico ali vilicami in jo zaužiti tako, da hrano z žlico ali vilicami nese s krožnika v usta, jo prežveči in pogoltne. Dejstvo, da je tožnica ob pregledu 24. 2. 2020 jedla z žlico in naj bi si tudi pomagala dodeliti grižljaj z žlico, pri čemer je tožnica kos mesa vzela z roko in si ga dala v usta, skodelico juhe pa vzela z obema rokama in je z nje pila, po njenem mnenju ne pomeni samostojnega hranjenja glede na pravni standard. Neumestna je pripomba izvedenca, da ni bilo nobene potrebe, da bi tožnica jedla z vilicami in nožem. Na ugotovitev izvedenca, da naj bi postrežena hrana predstavljala odprt lonček ali stekleničko, tudi ni skladna s pravnim standardom samostojnega hranjenja. Nekorektno in v nasprotju s podlagami pa je stališče izvedenca, da naj bi nesamostojno hranjenje obstajalo samo takrat, kadar je treba človeka pitati, torej da samo odpira usta. Vztraja, da je izvedensko mnenje, na katerega je sodišče oprlo sodbo, nepopolno, pomanjkljivo in nelogično. Tudi sodni izvedenec očitno ni pregledal celotne zdravstvene dokumentacije, saj prav tako kot izvedenec pri toženi stranki ni ugotovil poškodbe tožnice z dne 5. 6. 2019. Če bi to poškodbo ugotovil, ne bi mogel potrditi, da je bila ocena izvedenca invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 6. 2019 o zmožnosti samostojnega hranjenja utemeljena. Izvedenec je v mnenju z dne 25. 2. 2020 podal zaključek, da je imela tožnica v obdobju od 22. 3. 2019 do 21. 10. 2019 začasno oteženo samostojno hranjenje. Tak zaključek je mogoče razumeti, da se tožnica v tem obdobju ni bila zmožna samostojno hraniti. Vztraja, da bi sodišče moralo izvedenca zaslišati. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS in sklep Vrhovnega sodišča RS. Meni, da se sodišče prve stopnje do pripomb tožnice na obe izvedenski mnenji ni opredelilo in se nekritično oprlo izključno na zaključek mnenja izvedenca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP.

5. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba tožene stranke z dne 21. 10. 2019, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 1. 7. 2019. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica od 22. 3. 2019 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 150,00 EUR na mesec, to je dodatka za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. V tej zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in do višjega dodatka, kot ga ji je priznal toženec z izpodbijanima odločbama. V tej zadevi je ostalo edino odprto vprašanje, ali tožnica lahko saj eno od osnovnih življenjskih opravil opravlja še sama, konkretno ali se je še sposobna samostojno hraniti.

6. Po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki predstavlja pravno podlago za rešitev zadeve, imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci pokojnin, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V 101. členu ZPIZ-2 je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati po stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

7. V tej določbi so kot osnovne življenjske potrebe opredeljene primarne potrebe za fiziološko eksistenco upravičenca. Tako je tudi pri hranjenju vprašanje, ali se je tožnica zmožna samostojno hraniti do te mere, da ji je še zagotovljena fiziološka eksistenca. V nasprotnem primeru, če kljub osebnemu prizadevanju in večjim naporom ne more samostojno zadovoljevati potrebe po hrani in pijači, potrebuje pomoč in postrežbo.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Izvedenec, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnico tudi osebno pregledal in bil prisoten pri enemu obroku, je menil, da je tožnica v času od 22. 3. 2019 do 21. 10. 2019 zaradi stanja po poškodbi imela začasno oteženo samostojno hranjenje, niso pa bile te težave posledica trajne okvare zdravstvenega stanja. Na osebnem pregledu je ugotovil, da je tožnica jedla čvrsto hrano z žlico in ni bilo potrebe, da bi jedla z vilicami in nožem. Pri hranjenju si je pomagala oddeliti grižljaje in ni bilo potrebno pitanje. Po mnenju izvedenca je zato mnenje invalidske komisije I. stopnje na dan 13. 6. 2019 utemeljeno in tudi dne 24. 2. 2020 je bila tožnica sposobna samostojnega hranjenja glede na kriterije ZPIZ. V dopolnilnem mnenju je izvedenec dodatno odgovoril na pripombe, ki jih je tožnica podala na izvedensko mnenje. Izrecno je menil, da pri tožnici pitanje z jogurtom ni potrebno, prav tako ni potrebno držanje skodelice z nastavkom ali pridržanje plastenke pri pitju.

9. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno medicinske prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je na vsa vprašanja relevantna za samo odločitev odgovoril že v mnenju, v dopolnilnem mnenju pa je še dodatno odgovoril na sporna vprašanja posredovana v pripombah. Izvedensko mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo, ugotovitvami neposredno pri hranjenju na enem od obrokov in izvidi osebnega pregleda, ko je izvedenec pri tožnici preizkusil tudi moč rok. Pri tem je ugotovil, da je bila ob predročenju in stisku njegove roke desnica primerna, levica pa slabša, a še vedno uporabna glede na starost in stanje po poškodbah. Da se je tožnica sposobna samostojno hraniti je izvedenec ugotovil ob osebnem pregledu, kakor tudi iz analize raportne knjige, iz katere ni razvidno, da bi bilo tožnico potrebno pitati in dohranjevati. Izvedenec prav tako ni ugotovil, da bi bila tožnica podhranjena. Tožnica je v Domu starejših občanov A. deležna domske oskrbe II, ki predstavlja storitve, ki so namenjene stanovalcem z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo manjši obseg neposredne osebne pomoči. V kolikor bi tožnica potrebovala stalno neposredno pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb, bi potrebovala stopnjo domske oskrbe III.a, pri kateri se nudi pomoč pri hranjenju in pomoč pri pitju.

10. Sodni izvedenec je na podlagi dejanskega, zlasti pa zdravstvenega stanja, pri čemer je svoje zaključke podkrepil s konkretnimi ugotovitvami, menil, da se je tožnica do dokončne odločbe toženca, to je do 21. 10. 2019 lahko samostojno prehranjevala.

11. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje dejstvo, da je imela tožnica po poškodbi začasno oteženo samostojno hranjenje, ne vpliva na samo odločitev, saj je šlo za začasno in ne dokončno in trajno zdravstveno stanje. ZPIZ-2 namreč ne govori o začasni nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, ampak mora biti ugotovljeno, da gre za takšne trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz 101. člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.

12. Ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju potem, ko je sodišče prve stopnje zaradi pripomb na izvedensko mnenje pridobilo še dopolnilno mnenje izvedenca, se pritožba neutemeljeno ne strinja, da sodišče izvedenca ni še zaslišalo. Razloge za takšno postopanje je sodišče prve stopnje obrazložilo in se opredelilo do vseh ugotovitev izvedenca v dopolnilnem mnenju. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo izvedensko mnenje za jasno, strokovno prepričljivo in izdelano v skladu s pravili stroke. Izvedenec je v celoti odgovoril na vsa zastavljena vprašanja glede tožničine zmožnosti hranjenja ter v zvezi s tožničinimi pripombami na izvedensko mnenje, podal še dopolnilno mnenje. Ne glede na določbo 253. člena ZPP, ki primarno predvideva ustno izvedbo dokaza z izvedencem, zaradi tega ni prišlo do kršitve citirane določbe, niti do postopanja v nasprotju z uveljavljano sodno prakso, po kateri so ustna izvedenskega mnenja na obravnavi praviloma podana le v enostavnejših zadevah. V obravnavanem primeru ne samo, da ne gre za enostavno zadevo, ampak dodatna pojasnila izvedenca niso bila potrebna, ker ni bilo pomanjkljivosti ali nasprotij v samem mnenju, niti dvomov v objektivnost podanega mnenja, ne glede na nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem.

13. Pritožba se prav tako neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je temeljito in obširno navedlo vse razloge, ki so ga vodili k takšnemu postopanju in sprejeti dokazni oceni, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na posamezne konkretne zadeve pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, v katerih je opredeljen kriterij samostojnega hranjenja, ker ne gre za primerljivo dejansko stanje. Iz enakih razlogov se tožnica neutemeljeno na te zadeve ponovno sklicuje v pritožbi.

14. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da pri tožnici ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Sodišče je pravilno izpodbijani odločbi toženca z dne 1. 7. 2019 in z dne 21. 10. 2019 v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.