Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravni interes predlaganega stranskega intervenienta za stransko intervencijo ni podan. Podan bi bil, če bi v primeru, da bi se ugotovila odgovornost tožene stranke in bi tožeča stranka z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička uspela, tožena stranka lahko povračilo plačanega zneska zahtevala od pritožnika, kar pa je v konkretnem primeru izključeno. Glede na ugotovljeno izključitev vtoževane oblike škode ne drži, da naj bi bilo irelevantno, kakšna oblika škode je predmet spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog Zavarovalnice ..., d.d., za dopustitev stranske intervencije z dne 28.10.2014. 2. Zoper sklep se pritožuje Zavarovalnica ..., d.d., iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma povzema razloge iz sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da odločitve ne sprejema, saj je sodišče pri odločanju oziroma ugotavljanju pravnega interesa nepopolno ugotovilo pravno relevantna dejstva in napačno uporabilo materialno pravo. V predmetni pravdi je intervenient po pozivu toženca podal izjavo o vstopu v pravdo in v vlogi z dne 28.10.2014 povsem konkretno navedel, da je toženec njegov zavarovanec in utemeljil svoji pravni interes za sodelovanje v tej pravdi. Bistvena za utemeljitev pravnega interesa je navedba intervenienta, da je vstop v pravdo na strani toženca utemeljen, ker je z njim v takem materialnopravnem razmerju, da je dolžan kriti odškodninsko obveznost zavarovanca za premoženjsko škodo, ki nastane tretji osebi in izvira iz odgovornosti zavarovanca za opravljanje poklicne dejavnosti. Res je sicer izpostavil tudi določilo o izključitvi izgubljenega dobička, vendar to ne implicira, da nima pravnega interesa za sodelovanje v tej pravdi. Izključitev zadeva kvečjemu razmerje med intervenientom in tožencem, je pa relativizirano v povezavi z dejstvom, da je zavarovanje toženčeve odgovornosti po 14. členu Zakona o notariatu obvezno in ne prostovoljno zavarovanje. Zgolj s tega vidika je ob upoštevanju dejstva, da je bila pogodba sklenjena, pravni interes zavarovalnice za vstop v pravdo podan. Dejstvo obstoja zavarovalne pogodbe je navedel toženec in intervenient v vlogi, določila 14. člena ZN je sodišče v zvezi s presojo pravnega interesa dolžno upoštevati. Izključitve posameznih oblik škode v nobenem primeru ne zadevajo tožeče stranke in ne morejo biti samostojna podlaga za odločanje o tem, ali je podan pravni interes intervenienta za sodelovanje v pravdi. Ker tožeča stranka od intervenienta ničesar ne terja, je povsem irelevantno za pravdo med tožečo stranko in tožencem kot zavarovancem intervenienta, kakšna oblika škode je predmet spora. Tožeča stranka tudi nima pravnega interesa, da nasprotuje intervenciji na strani tožene stranke, svojega nasprotovanja tudi ni z ničemer utemeljila. Trditev, da ugovor podaja zaradi dejstva, da je predmet spora zgolj izgubljeni dobiček, je namreč sodišče prve stopnje samo povezalo s sicer neutemeljenim in neargumentiranim nasprotovanjem tožeče stranke. Sodišče po uradni dolžnosti intervencije ne more zavrniti. Intervenient ima vsekakor pravni interes, da toženec, ki se mu v pravdi želi pridružiti, zmaga, interes izhaja iz konkretnega pravnega razmerja med intervenientom in tožencem, saj je ta pri njem sklenil zavarovanje svoje poklicne odgovornosti za premoženjsko škodo, ki jo utrpijo tretje osebe v zvezi s toženčevo poklicno dejavnostjo. Sodišče je povsem prezrlo tudi tožbeno navedbo, da bi bila s prodajo terjatve v primeru izpolnitve pogodbe, sklenjene z E., d.o.o., v celoti poplačana terjatev, ki bi jo tožnik odplačno odstopil E., d.o.o. Zmanjšanje premoženja je naposled vedno navadna (premoženjska) škoda in ne izgubljeni dobiček in tega dejstva sodišče prve stopnje ni presojalo, niti ugotavljalo, o tem ni razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da uveljavlja le izgubljeni dobiček, čeprav gre očitno za napačno pravno kvalifikacijo škode. Toženec je z obvestitvijo o pravdi dosegel t.i. intervencijski učinek, nesodelovanje intervenienta v pravdi pa ima za posledico, da zoper toženčev regresni zahtevek ne more uveljavljati ugovorov dejanske in pravne narave, ki zadevajo predmetni odškodninski spor. Nenazadnje obstaja med določili prvega odstavka 1. člena in 15. točko prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev (O-POKL-03/05) določeno nasprotje, zato na posamično določilo o izključitvi odškodninskih zahtevkov ni utemeljeno opreti odločitve o tem, ali je podan pravni interes za sodelovanje v pravdi in je sodišče prve stopnje v tem obsegu napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka lahko kadarkoli spremeni pravno podlago svojega vtoževanega zahtevka, na katero sodišče ni vezano, to ne pomeni spremembe tožbe. V primeru kasnejšega vtoževanja navadne škode, bi bil intervenient ob izključitvi intervencije onemogočen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je pritožbena navedba, da tožeča stranka svojega nasprotovanja stranski intervenciji ni z ničemer utemeljila in da je sodišče prve stopnje trditev, da ugovor podaja zaradi dejstva, da je predmet spora zgolj izgubljeni dobiček, samo povezalo s sicer neutemeljenim in neargumentiranim nasprotovanjem tožeče stranke (pri čemer se sklicuje na zapisnik z naroka glavne obravnave z dne 8.1.2015) neutemeljena. V vlogi z dne 5.1.2015 je namreč tožeča stranka izrecno navedla, da predlaga zavrnitev stranske intervencije, ker je tožeča stranka že v tožbi pojasnila, da v pravdi ne vtožuje navadne škode, ampak izključno in samo izgubljeni dobiček, pri čemer tožena stranka trditvam stranskega intervenienta, da zavarovalno kritje za izgubljeni dobiček ni podano, ni nasprotovala.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka zavarovano poklicno odgovornost za odškodninske zahtevke, ki izvirajo iz napake ali opustitve poklicne dolžnosti pri opravljanju notarskega poklica in sicer pri predlaganem stranskem intervenientu po polici št. 000 z dne 23.2.2015, ki se sklicuje na Splošne pogoje O-POKL-03/05 (B14). V pogojih je v prvem odstavku 1. člena določeno, da zavarovalnica krije odškodninsko obveznost zavarovanca za čisto premoženjsko škodo, ki jo proti zavarovancu uveljavljajo tretje osebe na osnovi zavarovančeve odgovornosti za opravljanje poklicne dejavnosti, v 15. točki prvega odstavka drugega člena pa, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (med drugim izguba zaslužka in izguba dobička). Pritožnik zatrjuje nejasnost teh določil, vendar neutemeljeno. Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka v tej pravdi vtožuje zgolj izgubljeni dobiček. Navedbe v tožbi (stran 6) so res šle delno tudi v smeri navadne škode, vendar le(te) tožeča stranka ne vtožuje, govori le, da ji nastanek navadne škode (šele) grozi, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po citirani polici v zvezi s splošnimi pogoji zavarovanja je iz zavarovanja odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega dobička izključen, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na 14. člen Zakona o notariatu (ZN), saj je za razmerje med njim in toženo stranko odločilna vsebina sklenjene pogodbe (čeprav obstaja dolžnost notarja, da pogodbo z zavarovalnico sklene).

6. Glede na opisano situacijo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pravni interes predlaganega stranskega intervenienta za stransko intervencijo ni podan. Podan bi bil, če bi v primeru, da bi se ugotovila odgovornost tožene stranke in bi tožeča stranka z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička uspela, tožena stranka lahko povračilo plačanega zneska zahtevala od pritožnika, kar pa je v konkretnem primeru izključeno. Pravnega interesa torej zaenkrat pritožnik nima, kljub temu, da je posebej izjavil, da je dolžan kriti odškodninsko obveznost zavarovanca za premoženjsko škodo, ki nastane tretji osebi in izvira iz odgovornosti zavarovanca za opravljanje poklicne dejavnosti, glede na že ugotovljeno izključitev vtoževane oblike škode. Zato ne drži, da naj bi bilo irelevantno, glede na vsebino pogodbe, kakšna oblika škode je predmet spora.

7. Pritožnik tudi neutemeljeno navaja oziroma v tej zvezi opozarja na dejstvo, da izključitve nasproti tožeči stranki, ne morejo imeti nobenega učinka, saj zavarovalnica v konkretnem primeru ni tožena stranka.

8. Obvestitev drugega o pravdi je pravica in dolžnost stranke, pri čemer je dolžnost obvestila vedno opredeljena v materialnem pravu. V primeru, da bo naknadno tožeča stranka zahtevala tudi odškodnino zaradi navadne premoženjske škode, bo za toženo stranko nastopila dolžnost, da o tem pritožnika obvesti, saj to izhaja iz materialnega prava. V tem primeru bo pritožniku grozil regres in bo njegov pravni interes za sodelovanje v pravdi podan.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).