Jedro

Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (škoda na avtomobilu) od dneva vložitve odškodninskega zahtevka na toženo stranko in ne že od dneva nastanka škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: ˝Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku M. R. in tožnici V. R. njune pravdne stroške v višini 1.966,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.˝

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.746,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2010 dalje (1. točka izreka), tožnici pa odškodnino v višini 1.156,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2010 dalje (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Zoper 3. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oziroma razveljavi. Meni, da je tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine in za strah prenizka. Sodišče ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo, da je tožnica v prometni nesreči utrpela tudi udarec v glavo. Tožnica je tudi izpovedala, da jo je zategnil varnostni pas in da je imela bolečine v predelu prsnega koša. Poleg tega sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je imela tožnica dalj časa trajajoče telesne bolečine in da je trpela bolečine pri opravljanju težjih fizičnih del. Neustrezno so ovrednotene tudi nevšečnosti in omejitve, ki jih je tožnica trpela med zdravljenjem. Nesprejemljiv in v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala uporabe protibolečinskih tablet. Nesprejemljivo je tudi stališče, da je imela tožnica le eno rtg slikanje glave, vratnega dela hrbtenice in roke, saj je jasno in splošno znano, da se rtg slika vsak poškodovani del posebej. Sodišče ni navedlo, da je bila tožnica pregledana pri osebni zdravnici in da je imela zaradi poškodb težave pri osebni higieni. Sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi primarni strah trajal le nekaj minut, sekundarni pa le do zaključka rtg slikanj, čeprav je po ugotovitvah izvedenca primarni strah trajal cca šest ur, sekundarni pa cca tri tedne. Dejstvo je, da je sekundarni strah trajal do konca zdravljenja, ko se je pokazalo, kakšne posledice in nevšečnosti tožnica še lahko pričakuje. Tožeča stranka v pritožbi napada tudi višino tožnici prisojenega zneska za prevozne stroške, ki jih je imela zaradi zdravljenja. Meni, da znašajo stroški na km vsaj 0,37 EUR, kot je to vtoževala in čemur tožena stranka ni ugovarjala. Po mnenju pritožbe gredo tožniku zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od trenutka zapadlosti odškodninske obveznosti (165. člen OZ), torej od trenutka nastanka škode (VSC Cp 899/2006). Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo izračunati stroške vsake od strank, jih odmeriti glede na uspeh in jih medsebojno pobotati. Upoštevati bi moralo, da je bil del dokaznega postopka namenjen ugotavljanju temelja, glede katerega sta tožnika v celoti uspela. Sodišče je zadevi združilo po tem, ko je že opravilo narok, zato bi moralo stroške za postopek in narok priznati za vsako zadevo posebej.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, glede odločitve o stroških pa je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, prisodilo odškodnino v višini 1.150,00 EUR (850,00 EUR za telesne bolečine in 300,00 EUR za strah). Sodišče je pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine (obseg, naravo in težo tožničinih poškodb ter njihove posledice) in jih ustrezno ovrednotilo. Pri odmeri odškodnine je ustrezno upoštevalo predpisane kriterije iz 179. člena OZ (1). Navedlo je razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in medsebojno skladni. Izpodbijana odločitev je torej v tem delu pravilna in zakonita, pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela nateg vratnega dela hrbtenice in udarnino roke. Trditvam tožeče stranke, da je tožnica utrpela tudi poškodbo glave, sodišče kot neizkazanim utemeljeno ni sledilo. V postopku postavljeni sodni izvedenec medicinske stroke tožbenih trditev, da si je tožnica poškodovala glavo, ni potrdil. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja, da bi bila zatrjevana poškodba glave zabeležena v razpoložljivi medicinski dokumentaciji niti tega tožeča stranka v pritožbi ne trdi. Pritožbeno sodišče zato v tem delu sprejema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka, saj ima sodba dovolj razlogov o tem, da jo je mogoče preizkusiti. O tem, da bi tožnica v škodnem dogodku utrpela tudi poškodbo v predelu prsnega koša, pa tožeča stranka ni podala pravočasne trditvene podlage (286. člen ZPP) (2). Če je o tem izpovedala tožnica zaslišana kot stranka, je to le dokaz, ki ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine glede na ugotovljene poškodbe, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem povsem ustrezna. Tožnica ni trpela hudih telesnih bolečin (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica trpela 15 dni trajne zmerne telesne bolečine, 10 dni občasne zmerne in 3-4 mesece občasne lahke telesne bolečine) in ni imela hujših zdravniških posegov oziroma drugih nevšečnosti med zdravljenjem (prevoz z reševalnim vozilom, pregled v bolnišnici, rtg slikanje glave, vratnega dela hrbtenice in roke, hlajenje roke in mirovanje, razgibavanje hrbtenice in zapestja). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi bolečine blažila z uporabo protibolečinskih zdravil. Čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi tožnica jemala protibolečinska sredstva, za takšen zaključek v spisovnih podatkih, na katere je sodni izvedenec oprl svoje ugotovitve (prim. list. št. 57), ni podlage. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi, da je imela tožnica zaradi bolečin v roki določen (relativno kratek) čas težave pri opravljanju dela na kmetiji. Da bi imela tožnica težave tudi pri osebni higieni, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Iz razlogov sodbe sicer res ni razvidno, ali je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je bila tožnica pregledana pri osebni zdravnici. Vendar navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, saj po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina za telesne bolečine (tudi upoštevaje, da je bila tožnica enkrat pregledana pri osebni zdravnici) ni prenizka. Prisojena odškodnina predstavlja primerno denarno satisfakcijo za nastalo škodo in njene posledice in je tudi ustrezno umeščena v obstoječo sodno prakso (3).

8. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela le zmeren kratkotrajen primarni strah in zmeren sekundarni strah, ki je trajal nekaj ur, dokler ji niso opravili rentgenskega slikanja in je izvedela, kakšne poškodbe je dejansko utrpela. Pritožbeno sodišče navedene ugotovitve sprejema kot pravilne, saj imajo oporo v izvedenih dokazih. Tožnica je zaslišana izpovedala, da jo je bilo strah, kakšne poškodbe je utrpela. Sodni izvedenec pa je podal zgolj oceno, kakšen strah je tožnica objektivno (glede na obseg in težo poškodb ter druge okoliščine primera) lahko trpela. V tem smislu je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje tudi pravilno upoštevalo. Glede na ugotovljeno intenzivnost ter trajanje strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 300,00 EUR iz tega naslova primerna, višji tožbeni zahtevek pa pretiran (4).

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici za ugotovljeno škodo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ. Za njeno povišanje, kot se zavzema pritožba, torej ni podlage. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi višino tožnici prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (prevozni stroški zaradi zdravljenja). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici iz tega naslova nastala škoda v višini 6,48 EUR (0,12 EUR/km). Da bi tožnici nastala škoda v višjem znesku (0,37 EUR/km), pa tožeča stranka ni izkazala. Tožena stranka je ugovarjala zahtevku tudi po višini, zato je bilo na tožeči stranki dokazno breme glede obstoja škode in njene višine (7. in 212. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (škoda na avtomobilu) od dneva vložitve odškodninskega zahtevka na toženo stranko in ne že od dneva nastanka škode. Zamudne obresti so civilna sankcija za zamudo s plačilom denarne obveznosti in ne pripadajo upniku že s trenutkom zapadlosti terjatve (prvi odstavek 378. člena OZ). Če rok za izpolnitev denarne obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Tožnik je na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek dne 30. 4. 2010 (neizpodbijana dejanska ugotovitev sodbe). S prejemom zahtevka je tožena stranka prišla v zamudo in od tedaj dalje je dolžna plačati tudi zamudne obresti (5).

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo upoštevati v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank (in ne le tožeče stranke) in vsaki od njiju priznati pravico do povračila stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotu naložiti plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši. Pritrditi gre tudi pritožbi, da okoliščine v konkretni zadevi narekujejo vrednotenje uspeha ločeno „po temelju“ in „po višini“. Gre za odškodninsko pravdo, v kateri je bil velik del postopka namenjen dokazovanju temelja odškodninske odgovornosti, s čimer so nastali znatni stroški.

12. Ob takšnem izhodišču je pritožbeno sodišče na novo ovrednotilo uspeh pravdnih strank ter ugotovilo, da znaša uspeh tožeče stranke 71 % (uspeh tožeče stranke po temelju znaša 100 %, po višini pa 42 %), uspeh tožene stranke pa 29 % (po temelju je tožena stranka v celoti propadla, njen uspeh po višini pa znaša 58 %). V takšnem razmerju sta stranki upravičeni do povračila pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Stroški, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo tožeči stranki na podlagi ZodvT (6) in ZST-1(7) ter predloženega stroškovnika, znašajo 2.867,96 EUR in obsegajo nagrado za postopek 388,80 EUR (tar. št. 3100 in 1200), nagrado za narok 291,60 EUR (tar. št. 3102), nagrado za sestavo predpravdnega zahtevka 121,50 EUR (tar. št. 2200) (8), potne stroške odvetnika za prihod na ogled 8,88 EUR (24 km x 0,37 EUR), 22 % DDV na odvetniške storitve, sodno takso 315,00 EUR in izvednino 1.563,81 EUR (9). Tožnika nista upravičena do povračila stroškov za prihod na narok, saj za to ne obstaja zakonska podlaga. Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 238,54 EUR (kilometrina 196,84 EUR (7 x 76 km x 0,37 EUR), pričnina 11,70 EUR in materialni stroški 30,00 EUR). Glede na dosežen uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do 2.036,25 EUR, tožena stranka pa do 69,71 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.966,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

13. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj sta v pritožbenem postopku uspela le v minimalnem delu in to le glede odločitve o pravdnih stroških (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(3) Prim. sodba II Cp 344/2013. (4) Prim. sodba II Ips 325/2005. (5) Višje sodišče v Celju je v sodbi Cp 899/2006, na katero se sklicuje pritožba, res odločilo, da je s trenutkom zapadlosti terjatve dolžnik dolžan tudi zamudne obresti. Da je takšno stališče materialnopravno zmotno, dokazuje številna sodna praksa (prim. III Cp 1105/2009 in I Cp 2224/2012.).

(6) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.).

(7) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.).

(8) Upoštevaje količnik 1 in opombo iz tretjega odstavka 3. dela Tarife.

(9) Čeprav je prišlo do združitve zadev po že izvedenem naroku je pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnikov priznalo eno nagrado za postopek (povečano za zastopanje dodatne osebe) in narok, upoštevaje vrednost spornega predmeta po združitvi zadev. Pooblaščenec tožnikov je 8. 9. 2011 vložil tožbo v imenu tožnika in istega dne tudi tožbo v imenu tožnice (čeprav bi lahko za oba tožnika tožil z eno tožbo, prim. 191. člen ZPP) in nato šele po izvedenem naroku predlagal združitev zadev v skupno obravnavo. Takšno ravnanje ni gospodarno, zato pooblaščencu ne pripada nagrada za postopek in narok za vsako zadevo posebej, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).