Jedro

Po presoji vseh okoliščin tudi po oceni pritožbenega sodišče navedenemu predlogu ni mogoče ugoditi in bi bil takšen način izvršitve kazni glede na težo storjenega kaznivega dejanja neprimeren. Sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni prezrlo, da si je obsojenec s kaznivim dejanjem na škodo oškodovane družbe pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v višini kar 100.758,07 EUR, ki je vse do danes niti delno ni povrnil, kljub temu, da je bil po izreku pogojne obsodbe zaposlen in je imel redne dohodke, torej da je pokazal nekritičen odnos do izvršenega kaznivega dejanja in do navodila, da škodo povrne, kot je bilo določeno v posebnem pogoju v pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega J.L. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 44887/2011 z dne 19. 2. 2015 na podlagi sedmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog obsojenega J.L. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je vložil 11. 2. 2015 po svojem zagovorniku.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično kršitev določb kazenskega zakona, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni raziskalo dejstev in priskrbelo dokazov, na katere se je skliceval predlog, in ker ni zaslišalo prič (osebne zdravnice, psihiatra in predstavnice CSD), kot je bilo predlagano. V predlogu navedeni razlogi niso bili očitno neutemeljeni, saj bi ga sicer zavrglo, in ker navedb iz predloga ni preverilo in ni zaslišalo niti specialista psihiatra, čeprav je iz ambulantnega zapisnika razvidno, da pri obsojencu pride v poštev alternativno prestajanje kazni, ni moglo popolno in pravilno ugotoviti dejanskega stanja ter poglobljeno, analitično in celovito preveriti in oceniti okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in z njegovim dejanjem. Pri tem je sodišče samo ugotovilo, da obsojenec ne predstavlja nevarnosti za družbo in da ni podana nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil, zato ga ni nujno odstraniti iz okolja, vztrajanje pri izvršitvi zaporne kazni pa zasleduje zgolj namen povračilnosti, ki ni skladen s sodobnimi trendi kaznovanja. Pritožba še poudarja, da obsojenec dolga oškodovani družbi ni vrnil iz objektivnih razlogov, ne pa iz subjektivnih, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, pri čemer bodo negativne posledice za oškodovano družbo odpravljene takrat, ko bo povrnjena škoda, ne pa z izvršitvijo zaporne kazni, ki bo obsojencu le še otežila možnost, da škodo povrne.

5. Pritožbeni graji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka in ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot trdi pritožba, pritrditi pa ji ni mogoče niti, ko zgolj na splošno navaja, da naj bi sodišče kršilo določbe kazenskega zakona. Slednje kršitve niti ne pojasni, temveč je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da se pritožnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in obrazložitvijo, da niso podani pogoji za ugoditev njegovemu predlogu.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je predlog, da obsojenec prestane zaporno kazen tako, da opravi delo v splošno korist, utemeljen. Ker je ocenilo, da ni, ga je zavrnilo, razloge za svojo odločitev pa je v sklepu podrobno obrazložilo. Z razlogi, ki jih je navedlo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema. ZKP v tretjem odstavku 129.a člena določa, da sme sodišče, ko odloča o predlogu, po potrebi razpisati narok in odrediti, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, v kolikor sodnik predloga ne zavrže, ker je prepozen, nedovoljen ali so v predlogu navedeni očitno neutemeljeni razlogi. Navedeno pa ne pomeni, da mora sodišče vselej opraviti narok in v vsakem primeru raziskovati dejstva in priskrbeti dokaze, ki so predlagani. Pritožba namreč izhaja iz zmotnega stališča, da je delo v splošno korist kot način izvršitve zaporne kazni vselej pravica obsojenca, ne glede na težo kaznivega dejanja, motiv obsojenca in okoliščine, v katerih ga je storil. Sodišče pa je pri odločanju dolžno upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, in odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni(1). Po presoji vseh okoliščin tudi po oceni pritožbenega sodišče navedenemu predlogu ni mogoče ugoditi in bi bil takšen način izvršitve kazni glede na težo storjenega kaznivega dejanja neprimeren. Sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni prezrlo, da si je obsojenec s kaznivim dejanjem na škodo oškodovane družbe pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v višini kar 100.758,07 EUR, ki je vse do danes niti delno ni povrnil, kljub temu, da je bil po izreku pogojne obsodbe zaposlen in je imel redne dohodke, torej da je pokazal nekritičen odnos do izvršenega kaznivega dejanja in do navodila, da škodo povrne, kot je bilo določeno v posebnem pogoju v pogojni obsodbi. Zaslišanje osebne zdravnice, psihiatra in predstavnice CSD za odločanje o predlogu ni bilo potrebno, saj sodišče ni odločalo v postopku za preklic pogojne obsodbe, ko bi preverjalo, zakaj posebnega pogoja iz pogojne obsodbe obsojenec ni izpolnil. To je namreč že storilo, pogojno obsodbo je preklicalo in kazen zapora izreklo, takšno odločitev pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ko je odločalo o predlogu, ali so podani pogoji za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pa presoja teh okoliščin pri odločanju o utemeljenosti predloga ni bila potrebna, zato predlaganih dokazov utemeljeno ni izvedlo. Odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja, višina pridobljene protipravne premoženjske koristi, način storitve kaznivega dejanja in dejstvo, da obsojenec škode oškodovani družbi, ki jo je povzročil kot njen računovodja, ni poravnal, so tiste, ki ne kažejo le na nujnost, da zaporno kazen tudi prestane, temveč nedvomno tudi potrjujejo zaključek, da bi bil generalno preventivni namen kaznovanja z nadomestitvijo zaporne kazni minimaliziran, specialno preventivni vidiki takšnega načina izvršitve kazni pa bi prav tako zgolj pokazali, da kaznivo dejanje ni bilo tako zavržno. Res je, da škoda oškodovani družbi ne bo povrnjena s tem, da bo obsojenec prestal zaporno kazen, a to ni namen kaznovanja.

7. Sodišče prve stopnje pa je pri odločanju o predlogu pravilno pojasnilo tudi, da izpostavljene zdravstvene težave obsojenca porajajo dvom o njegovi fizični in psihični sposobnosti, da opravlja delo v splošno korist, saj je obsojenec še vedno v bolniškem staležu. Pritožba tudi v tem delu sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v zvezi s to okoliščino ni preverilo dejstev. Zdravstvena dokumentacija za obsojenca, pa tudi listine, ki kažejo na njegove družinske razmere, so bile v zadostni meri priložene že predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist in za dodatno ugotavljanje teh okoliščin ni bilo, glede na že navedena dejstva, ki ugoditvi predlogu nasprotujejo, nobene potrebe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi bila ugoditev predlogu neupravičena tudi zaradi izpostavljenih zdravstvenih težav obsojenca, kar pritožba neutemeljeno graja. Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 12. 2. 2015, so razvidne omejitve pri obsojenčevem delu - dovoljeno mu je le pretežno sedeče delo z le občasno prisilno držo in brez dvigovanja bremen nad 5 kg, le 4 ure dnevno. A tudi če navedene zdravstvene omejitve za opravljanje dela v splošno korist ne bi bile podane, po oceni pritožbenega sodišča že navedene okoliščine, torej teža storjenega kaznivega dejanja, stopnja kazenske odgovornosti obsojenca, način izvršitve, ko je dejanje na škodo družbe storil kot njen računovodja, višina protipravne pridobljene premoženjske koristi, ki niti delno še ni bila povrnjena, ne dopuščajo, da bi sodišče obravnavanemu predlogu ugodilo.

8. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obsojenčevega zagovornika pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker je bila obsojencu izrečena kazen enega leta zapora, ki jo mora prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora, in glede na njegovo obveznost plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi, ga je pritožbeno sodišče v skladu z določili četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1) : prim.: npr. odločba VS RS I Ips 42/2010 z dne 7. 10. 2010.