Jedro

Jedro

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Izrek

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodna odločba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodna odločba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

"Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 680,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila."

"Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 680,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodne odločbe sodišča prve stopnje.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodne odločbe sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

III.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR z obrestmi od 6. 5. 2023 dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 3.940,14 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za plačilo 2.059,86 EUR (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 724,61 EUR stroškov postopka z obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo 33 % sodne takse (V. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR z obrestmi od 6. 5. 2023 dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 3.940,14 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za plačilo 2.059,86 EUR (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 724,61 EUR stroškov postopka z obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo 33 % sodne takse (V. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodne odločbe (II. in IV. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča o nedokazani premoženjski škodi. Toženka je pogodbeno odškodninsko odgovorna zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotoviti delavcu pravico do počitka. Za razliko od sporov, ki so potekali v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka na vojaških misijah v tujini, je tožnik temeljil tožbeni zahtevek na kršitvi pravice do počitka, kar ga upravičuje do nadomestila zaradi kršitve pravice iz delovnega razmerja. O tem sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Četudi ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES izrecno ne določata pravice do nadomestila za neizrabljen počitek, to ne pomeni, da delavec, ki mu je bila pravica do počitka kršena, nima drugih pravic (VIII Ips 42/2019, C-214/16). V zadevi C-429/09 je sprejeto stališče, da mora biti odškodnina za škodo enaka nastali škodi, tako da se delavcu prizna bodisi dodatni prosti čas bodisi denarno nadomestilo. Neizrabljenega počitka, ki ima ekonomsko vrednost, tožnik ne more koristiti za nazaj, zato je iz tega naslova upravičen do nadomestila plače. Prejemal je fiksno plačo z dodatki, in sicer ne glede na dejansko število ur opravljenega dela. Ne drži, da je plačilo že prejel, pri čemer izpostavlja april 2019, za katerega naj bi mu toženka, glede na to, da je opravil več ur dela kot izhaja iz plačilnih list, plačala premalo ur. Zmoten je zaključek sodišča, da toženka ni bila neupravičeno obogatena s storitvijo, ki jo je opravil v času, ko bi moral imeti počitek. Z nezakonitim odrejanjem delovnega časa je bila obogatena tudi na škodo njegovega zdravja. Sodišče je napačno odločilo o stroških postopka: ni upoštevan uspeh strank ločeno po temelju in po višini; ni upoštevano, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za nepremoženjsko škodo; vse vloge toženke niso bile potrebne za postopek; napačen je izračun materialnih stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodne odločbe (II. in IV. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča o nedokazani premoženjski škodi. Toženka je pogodbeno odškodninsko odgovorna zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotoviti delavcu pravico do počitka. Za razliko od sporov, ki so potekali v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka na vojaških misijah v tujini, je tožnik temeljil tožbeni zahtevek na kršitvi pravice do počitka, kar ga upravičuje do nadomestila zaradi kršitve pravice iz delovnega razmerja. O tem sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Četudi ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES izrecno ne določata pravice do nadomestila za neizrabljen počitek, to ne pomeni, da delavec, ki mu je bila pravica do počitka kršena, nima drugih pravic (VIII Ips 42/2019, C-214/16). V zadevi C-429/09 je sprejeto stališče, da mora biti odškodnina za škodo enaka nastali škodi, tako da se delavcu prizna bodisi dodatni prosti čas bodisi denarno nadomestilo. Neizrabljenega počitka, ki ima ekonomsko vrednost, tožnik ne more koristiti za nazaj, zato je iz tega naslova upravičen do nadomestila plače. Prejemal je fiksno plačo z dodatki, in sicer ne glede na dejansko število ur opravljenega dela. Ne drži, da je plačilo že prejel, pri čemer izpostavlja april 2019, za katerega naj bi mu toženka, glede na to, da je opravil več ur dela kot izhaja iz plačilnih list, plačala premalo ur. Zmoten je zaključek sodišča, da toženka ni bila neupravičeno obogatena s storitvijo, ki jo je opravil v času, ko bi moral imeti počitek. Z nezakonitim odrejanjem delovnega časa je bila obogatena tudi na škodo njegovega zdravja. Sodišče je napačno odločilo o stroških postopka: ni upoštevan uspeh strank ločeno po temelju in po višini; ni upoštevano, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za nepremoženjsko škodo; vse vloge toženke niso bile potrebne za postopek; napačen je izračun materialnih stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodne odločbe (I., IV. in V. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev 111. in 269. člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo prepozni vlogi tožnika z dne 12. 9. 2023 in 19. 2. 2024. Ta kršitev, skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A., vzbuja občutek pristranskosti sodišča. To je tudi dopustilo informativni dokaz, saj je nepravilno štelo, da tožnik lahko na podlagi 227. člena ZPP od toženke zahteva predložitev evidenc delovnega časa. Premoženjsko škodo bi lahko utemeljil s plačilnimi listi, s katerimi je razpolagal. Ker sodišče ni izdalo sklepa v smislu 227. člena ZPP, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo le pozvalo k predložitvi evidenc, ta ni vedela, na kateri pravni podlagi temelji poziv. Sodišče ni podalo jasnih razlogov o protipravnem ravnanju toženke, ni presojalo teže in intenzivnosti zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic oziroma duševnih bolečin tožnika ter se ni opredelilo do višine pravične odškodnine. Napačno je štelo, da toženka pri odrejanju dela ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa. Minimalno trajanje tedenskega počitka je razlagalo v nasprotju z določbami 156. člena ZDR 1, Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso; stališča, da je minimalno trajanje 35 ur, ni pojasnilo. Ker je napačno štelo, da bi toženka morala v 14 dnevnem obdobju zagotoviti tožniku 70 ur neprekinjenega počitka (dvakrat 24 ur in dvakrat 11 ur) in da čas izravnave ur delovnega časa ne predstavlja počitka, je zmotno ugotovilo obseg škode. Število kršitev pravice do počitka je bistveno manjše od obsega, ki ga je ugotovilo. Ker je zmotno štelo, da toženka odgovarja na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ni presojalo krivde. Nepravilno je ugotovilo obstoj vzročne zveze. Tožnikove nevšečnosti niso bile takšne intenzitete, da bi terjale plačilo odškodnine v prisojeni višini (prim. VSL Cp 3295/2015). Napačna je odločitev o stroških postopka: niso priznani potni stroški pooblaščencev toženke, s čimer je poseženo v pravico do svobodne izbire odvetnika; zmoten je izračun materialnih stroškov toženke; tožniku ne pripada nagrada za četrto vlogo, saj je v njej navajal le dejstva o sklenitvi sporazuma s sindikatom, ki jih sodišče ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodne odločbe (I., IV. in V. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev 111. in 269. člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo prepozni vlogi tožnika z dne 12. 9. 2023 in 19. 2. 2024. Ta kršitev, skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A., vzbuja občutek pristranskosti sodišča. To je tudi dopustilo informativni dokaz, saj je nepravilno štelo, da tožnik lahko na podlagi 227. člena ZPP od toženke zahteva predložitev evidenc delovnega časa. Premoženjsko škodo bi lahko utemeljil s plačilnimi listi, s katerimi je razpolagal. Ker sodišče ni izdalo sklepa v smislu 227. člena ZPP, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo le pozvalo k predložitvi evidenc, ta ni vedela, na kateri pravni podlagi temelji poziv. Sodišče ni podalo jasnih razlogov o protipravnem ravnanju toženke, ni presojalo teže in intenzivnosti zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic oziroma duševnih bolečin tožnika ter se ni opredelilo do višine pravične odškodnine. Napačno je štelo, da toženka pri odrejanju dela ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa. Minimalno trajanje tedenskega počitka je razlagalo v nasprotju z določbami 156. člena ZDR 1, Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso; stališča, da je minimalno trajanje 35 ur, ni pojasnilo. Ker je napačno štelo, da bi toženka morala v 14 dnevnem obdobju zagotoviti tožniku 70 ur neprekinjenega počitka (dvakrat 24 ur in dvakrat 11 ur) in da čas izravnave ur delovnega časa ne predstavlja počitka, je zmotno ugotovilo obseg škode. Število kršitev pravice do počitka je bistveno manjše od obsega, ki ga je ugotovilo. Ker je zmotno štelo, da toženka odgovarja na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ni presojalo krivde. Nepravilno je ugotovilo obstoj vzročne zveze. Tožnikove nevšečnosti niso bile takšne intenzitete, da bi terjale plačilo odškodnine v prisojeni višini (prim. VSL Cp 3295/2015). Napačna je odločitev o stroških postopka: niso priznani potni stroški pooblaščencev toženke, s čimer je poseženo v pravico do svobodne izbire odvetnika; zmoten je izračun materialnih stroškov toženke; tožniku ne pripada nagrada za četrto vlogo, saj je v njej navajal le dejstva o sklenitvi sporazuma s sindikatom, ki jih sodišče ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene navedbe, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglašata stroške odgovora.

4.Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene navedbe, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglašata stroške odgovora.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodne odločbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen delno glede stroškov postopka. K pritožbenim navedbam odločilnega pomena pritožbeno sodišče podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodne odločbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen delno glede stroškov postopka. K pritožbenim navedbam odločilnega pomena pritožbeno sodišče podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik luške mehanizacije. Od nje zahteva plačilo odškodnine, ker mu je v obdobju od 25. 3. 2019 do 30. 4. 2023 nezakonito razporejala delovni čas in odrejala nadurno delo ter kršila pravico do dnevnega in tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrnilo, v celoti pa je ugodilo zahtevku za plačilo nepremoženjske škode.

7.Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik luške mehanizacije. Od nje zahteva plačilo odškodnine, ker mu je v obdobju od 25. 3. 2019 do 30. 4. 2023 nezakonito razporejala delovni čas in odrejala nadurno delo ter kršila pravico do dnevnega in tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrnilo, v celoti pa je ugodilo zahtevku za plačilo nepremoženjske škode.

8.Neutemeljena je v obeh pritožbah večkrat uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodne odločbe je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje navedlo odločilne razloge za ugodilni in zavrnilni del odločitve (protipravno ravnanje toženke, pravna narava njene odškodninske odgovornosti, obseg škode ...); ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ta kršitev ni podana zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi B. B. in C. C, vodij terminala D. Toženka v pritožbi niti ne konkretizira, v čem konkretno naj bi njuni izpovedi vplivali na drugačno dokazno oceno spora. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina njunih izpovedi glede delovnega procesa in načina (pre)razporejanja delavcev na navedenem terminalu v bistvenem skladna ugotovljenemu poteku delovnega procesa na terminalu E., o katerem so izpovedale druge priče, katerih izpovedi je sodišče prve stopnje povzelo v 19. točki obrazložitve sodbe.

8.Neutemeljena je v obeh pritožbah večkrat uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodne odločbe je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje navedlo odločilne razloge za ugodilni in zavrnilni del odločitve (protipravno ravnanje toženke, pravna narava njene odškodninske odgovornosti, obseg škode ...); ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ta kršitev ni podana zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi B. B. in C. C, vodij terminala D. Toženka v pritožbi niti ne konkretizira, v čem konkretno naj bi njuni izpovedi vplivali na drugačno dokazno oceno spora. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina njunih izpovedi glede delovnega procesa in načina (pre)razporejanja delavcev na navedenem terminalu v bistvenem skladna ugotovljenemu poteku delovnega procesa na terminalu E., o katerem so izpovedale druge priče, katerih izpovedi je sodišče prve stopnje povzelo v 19. točki obrazložitve sodbe.

9.Toženka v pritožbi neutemeljeno očita pristranskost ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo prepozni pripravljalni vlogi tožnika. Prva in druga pripravljalna vloga z dne 12. 9. 2023 in 19. 2. 2024 sta bili vloženi pred pripravljalnim in prvim narokom za glavno obravnavo (28. 2. 2024), kar je v časovnem okviru iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

9.Toženka v pritožbi neutemeljeno očita pristranskost ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo prepozni pripravljalni vlogi tožnika. Prva in druga pripravljalna vloga z dne 12. 9. 2023 in 19. 2. 2024 sta bili vloženi pred pripravljalnim in prvim narokom za glavno obravnavo (28. 2. 2024), kar je v časovnem okviru iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o pristranskem sojenju, ker je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku sprejelo dokazni sklep, da se štejejo za prebrane vse listine, med katerimi so bili tudi listinski dokazi, ki jih je tožnik predlagal v četrti pripravljalni vlogi, predloženi na tem naroku. Četudi je toženka v tretji pripravljalni vlogi ugovarjala, da so ti listinski dokazi prepozni, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP in četrto pripravljalno vlogo ter v njej predlagane dokaze upoštevalo, ker niso zavlekli reševanja spora, kar je pojasnilo v 7. točki obrazložitve. Prav tako ni ravnalo pristransko, ker je kljub toženkinemu umiku dokaznega predloga za neposredno zaslišanje A. A. prebralo njegovo izpoved iz drugega postopka. Toženka namreč branju te izpovedi ni nasprotovala.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o pristranskem sojenju, ker je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku sprejelo dokazni sklep, da se štejejo za prebrane vse listine, med katerimi so bili tudi listinski dokazi, ki jih je tožnik predlagal v četrti pripravljalni vlogi, predloženi na tem naroku. Četudi je toženka v tretji pripravljalni vlogi ugovarjala, da so ti listinski dokazi prepozni, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP in četrto pripravljno vlogo ter v njej predlagane dokaze upoštevalo, ker niso zavlekli reševanja spora, kar je pojasnilo v 7. točki obrazložitve. Prav tako ni ravnalo pristransko, ker je kljub toženkinemu umiku dokaznega predloga za neposredno zaslišanje A. A. prebralo njegovo izpoved iz drugega postopka. Toženka namreč branju te izpovedi ni nasprotovala.

11.Zmotno je toženkino pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nedopustne izvedbe informativnega dokaza in napačne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi podal ustrezno trditveno podlago in v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Ker zatrjevanih kršitev brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu in pozvalo toženko, ki je z evidencami razpolagala, naj jih predloži. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.

11.Zmotno je toženkino pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nedopustne izvedbe informativnega dokaza in napačne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi podal ustrezno trditveno podlago in v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Ker zatrjevanih kršitev brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu in pozvalo toženko, ki je z evidencami razpolagala, naj jih predloži. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka. Podatke iz predloženih evidenc je uporabil za dokazovanje že podanih trditev in za natančno opredelitev števila ur kršitve pravice do počitka. Glede pritožbene navedbe, da toženka ni mogla spoznati, na kakšni pravni podlagi je bila pozvana k predložitvi evidenc (227. ali 286.a člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi navedeno morala uveljavljati že v prvostopenjskem postopku (286.b člen ZPP).

Podatke iz predloženih evidenc je uporabil za dokazovanje že podanih trditev in za natančno opredelitev števila ur kršitve pravice do počitka. Glede pritožbene navedbe, da toženka ni mogla spoznati, na kakšni pravni podlagi je bila pozvana k predložitvi evidenc (227. ali 286.a člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi navedeno morala uveljavljati že v prvostopenjskem postopku (286.b člen ZPP).

Posebej k pritožbi tožnika

Posebej k pritožbi tožnika

12.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do počitka pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR 1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Čeprav je tožnik zatrjeval, da sta mu zaradi protipravnega ravnanja toženke nastali nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil. V skladu s 132. členom OZ je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da tožnik navedenih vrst premoženjske škode ni ustrezno zatrjeval niti dokazal. S pavšalnimi navedbami, da naj bi na račun izostalega počitka opravil več dela, ki ni bilo zajeto s plačilom dodatka za čas izravnave ur delovnega časa, ni niti okvirno opredelil neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila za delo. Z vztrajanjem, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti pravico do počitka in plačilo za delo, niti v pritožbi ne utemelji, zakaj naj bi mu za opravljeno delo plačala premalo.

12.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do počitka pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR 1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Čeprav je tožnik zatrjeval, da sta mu zaradi protipravnega ravnanja toženke nastali nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil. V skladu s 132. členom OZ je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da tožnik navedenih vrst premoženjske škode ni ustrezno zatrjeval niti dokazal. S pavšalnimi navedbami, da naj bi na račun izostalega počitka opravil več dela, ki ni bilo zajeto s plačilom dodatka za čas izravnave ur delovnega časa, ni niti okvirno opredelil neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila za delo. Z vztrajanjem, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti pravico do počitka in plačilo za delo, niti v pritožbi ne utemelji, zakaj naj bi mu za opravljeno delo plačala premalo.

13.Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Pritožbeno zavzemanje za plačilo izostalega časa počitka, ki mu tožnik pripisuje ekonomsko vrednost, je zato neutemeljeno.

13.Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Pritožbeno zavzemanje za plačilo izostalega časa počitka, ki mu tožnik pripisuje ekonomsko vrednost, je zato neutemeljeno.