Jedro

Delovna mesta, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ugotavlja posebna komisija. Ker postopek za navedeno ugotavljanje v zvezi z tožnikovim delovnim mestom ni bil sprožen, tožnik do priznanja zavarovalne dobe s povečanjem ni upravičen. Za ugotovitev takega delovnega mesta je bil predviden postopek pred Sodiščem združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS, danes pa gre za socialni spor, v katerem je lahko predlagatelj oz. tožnik le delodajalec in ne posamezni delavec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke št. 135-3/99 0022-07 z dne 6.5.1999 in odpravo odločbe tožene stranke št. 135-3/99 0022 01 z dne 7.6.1999 ter da se mu za čas od 15.7.1966 do 31.12.1976 prizna pravica vštetja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo s povečanjem 12 mesecev dejanskega dela za 16 mesecev zavarovanja. Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. tč. 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da napadeno sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi se sklicuje na izpoved priče B. B., upravnika KPD ..., ki je pojasnil, kdo je imel glavno besedo pri določanju delovnih mest v KPD ..., kjer se bo zavarovalna doba štela s povečanjem. To so bile komisije, ki so bile pri svojem delu nekooperativne in niso zadostno poznale stanja v KPD ... ter narave in načina opravljanje dela posameznih delavcev zavoda. Pojasnil je, da je bilo tožnikovo delo po svoji naravi operativno-inštruktorsko in tudi upravno-izvršilno in je redno sodeloval z večjim številom obsojencev (8 do 9), jih inštruiral in kontroliral njihovo delo. Smiselno enako je izpovedal tudi sedanji upravnik KPD ... A.A.. V poznejših postopkih korekcij sistemizacije ali odpiranja novih delovnih mest je bil na prvem mestu kriterij dejanska teža dela in odgovornost delavca, ki je bil razporejen na konkretnem delovnem mestu. Tako se je za nazaj določenim delavcem priznala zavarovalna doba s povečanjem, konkretno električarju, dvema šoferjema in podobno. Tudi tožnik, če bi še pozneje delal v zavodu na istem delovnem mestu, bi bil na takratne kriterije upravičen do štetja zavarovalne dobe s povečanjem. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka strogo držalo formalnih kriterijev, tako kot pristojna komisija, zanemarilo pa je naravo, način in pogoje, pod katerimi je tožnik opravljal svoje delo. V kolikor bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi dobilo drugačno sliko o tožnikovem delu in bi v tem primeru moralo upoštevati drugačne kriterije in drugače vrednotiti izpovedi prič A. in B. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval od tožene stranke - bivšega delodajalca, da mu za čas od 15.7.1966 do 31.12.1976 prizna pravico vštetja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo s povečanjem 12 mesecev dejanskega dela za 16 mesecev zavarovanja. V individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ali je bilo delovno mesto, na katerega je bil razporejen tožnik v spornem obdobju, razvrščeno kot delovno mesto, na katerem se šteje zavarovalna doba s povečanjem v skladu z določbo takrat veljavnega Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 in sprememb Ur. l. SFRJ, št. 56/65, 14/66, 1/67, 18/67, 31/67 in 17/68) ter kasneje po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 54/72). Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo vso listinsko dokumentacijo v zvezi z razporeditvijo tožnika v spornem obdobju in razvrstitvijo delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem ter po zaslišanju B. B., upravnika v času spornega razmerja, in A. A., upravnika v času postopka pred sodiščem prve stopnje, ugotovilo, da je bil tožnik najprej zaposlen pri toženi stranki kot pripravnik v računovodstvu, s 1.3.1967 je bil razporejen na delovno mesto obratnega knjigovodje, s 1.1.1969 na delovno mesto vodje obratnega knjigovodstva in od 1.8.1972 do prenehanje delovnega razmerja na delovno mesto referent prodaje. Navedena delovna mesta niso bila opredeljena kot delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.

Kako je bilo zakonsko urejeno ugotavljanje delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem podrobno obrazlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato te ureditve pritožbeno sodišče ne povzema. Bistveno za rešitev tega individualnega delovnega spora je, da delovna mesta, na katerih je bil razporejen tožnik v spornem obdobju, niso bila opredeljena kot delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik opravljal delo na delovnih mestih, na katerih je bil razporejen v spornem obdobju.

Po določbah statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, veljavnega v spornem obdobju, je bil v zvezi z opredelitvijo delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, možen spor pred takrat posebnim Sodiščem združenega dela skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja in starostnega zavarovanja kmetov v R Sloveniji. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje so ta delovna mesta ugotavljale posebne komisije, vendar v zvezi z delovnimi mesti, na katerih je delal tožnik, ni bil sprožen tak spor in v spornem obdobju ni bilo niti predlagano, da bi se tudi ta delovna mesta opredelila kot delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj razčistilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Za razrešitev tega individualnega delovnega spora je namreč bistveno le vprašanje, ali so bila delovna mesta, na katerih je delal tožnik, delovna mesta, na katerih se je štela delovna doba s povečanjem. Tožnik tudi ni nikoli zatrjeval, da bi dejansko delal na kakem drugem delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem, zato je za razrešitev tega individualnega delovnega spora bistvena listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da delovna mesta, na katerih je delal tožnik, niso bila delovna mesta, opredeljena kot delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.

Za ugotovitev delovnega mesta, na katerem se šteje delovna doba s povečanjem, pa je predviden drug postopek in sicer je to danes socialni spor, v času nastanka spornega razmerja pa je bil to spor pred posebnim Sodiščem združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS. V takem sporu pa bi bil lahko predlagatelj oz. tožnik le delodajalec in ne posamezen delavec.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.