Jedro

Pravdno sodišče je vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskemu sodišču o obstoju kaznivega dejanja in obsojenčevi kazenski odgovornosti. Brez predhodnega (t. i. predikatnega) kaznivega dejanja, opisanega v izreku kazenske sodbe (kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem), ne bi bilo kaznivega dejanja pranja denarja iz prvega odstavka 252. člena KZ. Toženec je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranje denarja po petem in prvem odstavku 252. člena KZ, zato je pravdno sodišče vezano na obsodilno sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneska 9.333,00 EUR in 3.802,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 0,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2008 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneskov 9.333,00 in 3.802,00 EUR za čas od 17. 7. 2008 do 1. 4. 2013 (II točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodba glede zastaranja zmotno uporabi materialno pravo. Škoda ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, zato ni mogoče uporabiti 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožba je bila vložena 30. 9. 2014, tožnica je izplačili opravila 19. 3. 2008 in 16. 7. 2008, kar je več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Toženec ni vdrl v sistem K. in ni bil obsojen za kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem iz 242. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojen je bil za kaznivo dejanje pranja denarja. Ni bil sprožen kazenski postopek zoper storilce kaznivega dejanja vdora v sistem K. Zahtevek je zastaral tudi, če se zastaranje presoja po določbi 353. člena OZ. Za kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem iz 242. člena KZ je zagrožena kazen do treh let (oziroma do petih let v kvalificirani obliki), zato znaša v skladu s četrtim odstavkom 111. člena KZ zastaralni rok, tudi če se upošteva določba 353. člen OZ, pet let. Uporaba 353. člena OZ pa ne pride v poštev tudi zato, ker je tožeča stranka izrecno zatrjevala, da škoda ni nastala s kaznivim dejanjem. V dogovoru o povračilu škode z dne 16. 7. 2008 je namreč izrecno navedeno, da z gotovostjo ni prišlo do kraje z vdorom v bazo podatkov v bančnem informacijskem sistemu. Tožbeni zahtevek pa je zastaral tudi zato, ker je tožeča stranka, kot zatrjuje, vtoževane zneske A. A., B. B., C. C., izplačala že 19. 3. 2008 in 16. 7. 2008. Sodba se ne opredeli do navedb toženca, ki je glede ugovora zastaranja zatrjeval, da škoda ni mogla nastati s kaznivim dejanjem pranja denarja in do trditev tožeče stranke, da do škode ni prišlo z vdorom v informacijski sistem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj v tožbi ni navedla podlage za opravljena izplačila. Iz dogovora o povračilu škode z dne 16. 7. 2008, sklenjenega z C. C. in B. B., je razvidno, da ni bila dolžna plačati ničesar. V njem je izrecno zapisano, da tožeča stranka ni odgovorna za povzročeno škodo in jo izplačuje izključno iz poslovnih interesov. Glede izplačila A. A., pa tožeča stranka ni predložila nobene listine oziroma sporazuma. Upoštevaje zapis v dogovoru o povračilu škode, da z gotovostjo ni prišlo do kraje z vdorom v bazo podatkov v bančnem informacijskem sistemu, tožena stranka za povzročeno škodo ni odgovorna in jo je neupravičeno plačala. Po določbi 191. člena OZ, tožeča stranka zato plačanega ne more terjati od toženca. Sodba, ki se glede tega ugovora ne opredeli, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana tudi zato, ker se sodba do nasprotij med navedbami tožeče stranke in listinami ne opredeli in se tudi ne opredeli do dejstva, da tožeča stranka v spis ni predložila dogovora za izplačilo A. A. Glede odločilnih dejstev, da je škoda nastala s kaznivim dejanjem, pa obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (dogovorom z dne 16. 7. 2008), kar predstavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je naziranje sodbe, da je vezana na kazensko obsodilno sodbo, ker je kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem t. i. predikatno kaznivo dejanje. Toženec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po petem odstavku 252. člena KZ, torej v obliki nezavestne malomarnosti. Vdor v informacijski sistem po 242. členu KZ je mogoče storiti le v obliki naklepa, zato krivda tožene stranke ni podana. Ni vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo. Toženec s kaznivim dejanjem pranja denarja ni povzročil odtujitve denarja iz računov komitentov tožeče stranke. Ni izpolnjen pogoj iz 14. člena ZPP, da gre za isto dejansko stanje v kazenskem in pravdnem postopku. O istem dejanskem stanju bi se lahko govorilo le v primeru, če bi bil toženec obsojen zaradi kaznivega dejanja vdora v informacijski sistem in bi v pravdnem postopku uveljavljal odškodninski zahtevek za škodo, ki je posledica tega vdora. Sicer pa pravdno sodišče na kazensko pravnomočno obsodilno sodbo ni vezano glede presoje odškodninske odgovornosti, saj se slednja v kazenskem postopku ni ugotavljala. Sodba, ki ugotavlja, da je odgovornost toženca in neznanih oseb solidarna v smislu 186. člena OZ, ne opredeli, na podlagi katerega odstavka navedenega člena naj bi bila podana solidarna odgovornost toženca. Denar je bil iz računa oškodovanca odtujen brez vednosti toženca, škoda je nastala izključno zaradi ravnanja tretjih oseb, toženec ni prispeval k nobeni škodi. Prispevek bi lahko predstavljala zgolj vsota, ki je ostala na njegovem tekočem računu, sicer pa so škodo povzročili tisti, ki so vdrli v informacijski sistem. Ker je delež pri povzročeni škodi mogoče določiti, ni podlage za solidarno odgovornost niti po tretjem odstavku 186. člena OZ. Sodbe, ki ne opredeli, na podlagi katerega odstavka temelji solidarna odgovornost, ni mogoče preizkusiti, ker je brez razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je naziranje sodbe, da ni podana soodgovornost tožeče stranke. Zmotno je stališče sodbe, da za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, ali je bil sistem varovanja elektronske banke pri toženi stranki ustrezen. Tožeča stranka je sama odgovorna oziroma vsaj soodgovorna za nastalo škodo, ker ni postavila ustreznega sistema elektronskega bančništva z ustrezno zaščito v skladu s standardi elektronske varnosti in poslovanja in ni ustrezno zavarovala uporabniških imen in gesel, sistema ni spremenila niti po vdorih, o vdorih ni obvestila strank in javnosti, zoper storilce, ki naj bi vdrli v sistem ni vložila niti kazenske ovadbe niti tožbe. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal, da se v postopek pritegne izvedenec računalniške stroke, ki naj odgovori na vprašanje, ali je tožeča stranka v sistemu elektronskega bančništva zagotavljala varnost v skladu s pravili računalniške stroke in varnosti. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bila tožencu odvzeta možnost, da dokaže odgovornost, ali vsaj soodgovornost tožeče stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba neutemeljeno sledi tožeči stranki, ki se je v postopku sklicevala na objektivno odgovornost po 119. členu Zakona o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaSS). Slednji v času, ko je tožeča stranka izvedla nakazila in sklenila dogovor 16. 7. 2008, ni veljal (v veljavo je stopil 1. 11. 2009). Sicer pa tudi ni bilo podlage za kakršnakoli izplačila komitentom glede na to, da bi se tožnica odgovornosti lahko razbremenila na podlagi 120. člena istega zakona. Sodba pa se tudi ne opredeli do navedb tožene stranke, da so navedbe tožeče stranke o lastni odgovornosti v nasprotju z njeno listinsko dokumentacijo (dogovor o povračilu škode z dne 6. 7. 2008), kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je odločitev v obrestnem delu. Tožeča stranka na toženca do vročitve tožbe ni naslovila nobenega zahtevka. Ni mogoče šteti, da je bil toženec z zahtevkom seznanjen z izdajo prvostopenjske kazenske sodbe 2. 4. 2013, ker iz nje ni razvidna niti višina niti zapadlost terjatve. Sodba ne upošteva, da odgovornost toženca ni podana, ker je iz dokazov izvedenih v kazenskem postopku (pritožba jih v nadaljevanju naniza in obrazloži) razvidno, da je bil toženec žrtev sofisticirane spletne prevare. Da toženec ni vedel oziroma tudi ni moral ali mogel vedeti, da je denar, ki ga je prejel na račun, pridobljen s kaznivim dejanjem, pa izhaja tudi iz v kazenskem postopku ugotovljenih dejstev. S strani organov pregona odvzeti znesek 516,00 EUR bi moralo sodišče upoštevati in odbiti od priznanega zneska, saj bi tožeča stranka vračilo tega zneska morala zahtevati od organov pregona.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Višje sodišče v Ljubljani je odločalo o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016, s katerim je bilo odločanje v zadevi Višjega sodišča v Mariboru preneseno naj.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva povrnitev škode, ki jo je izplačala oškodovancem C. C., B. B. ter A. A., ki jo je povzročil toženec v sodelovanju z neznanimi storilci s kaznivim dejanjem, za katerega je bil pravnomočno obsojen. S kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 75110/2010 z dne 2. 4. 2013 (postala je pravnomočna 15. 1. 2014) je bil namreč toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem in prvem odstavku 252. člena KZ.

7. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih (glede zastaranja, vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo in solidarne odgovornosti toženca za nastalo škodo komitentom tožeče stranke), ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, zato ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotno pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne upošteva določb o razmejitvi odgovornosti posameznih solidarnih dolžnikov.

8. Po ugotovitvi sodbe je bil toženec s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 75110/2010 z dne 2. 4. 2012 spoznan za krivega, da je sprejel denar, za katerega bi moral in mogel vedeti, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem in s pranjem prikril njegov izvor, s tem, da je 1) 7. 2. 20108 preko e-pošte sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju na osebni račun odprt pri M. d. d., Poslovalnica ..., št. ..., prejel znesek 3.802,00 EUR in nato dne 9. 2. 2008 preko W. nakazal znesek 3.574,00 EUR v Ukrajino osebi po imenu Ž. Ž., znesek 3.802,00 EUR pa so neugotovljeni storilci navedenega dne z vdorom v sistem K. preko osebnega računa Z. Z. odprtega pri N. d. d. in osebnega računa A.B.G., odprtega pri N. d. d. prenakazali na račun obdolženega J. J.; pri tem pa bi moral in mogel vedeti, da je bil navedeni znesek pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja, saj je pogodbo o poslovnem sodelovanju sklenil v ta namen z neugotovljenimi osebami preko e-pošte, po kateri je za opravljeno denarno prenakazilo prejel 6 % provizijo, hkrati pa jim je posredoval tudi številko svojega bančnega računa, pri tem pa nikogar od nakazateljev in prejemnikov denarja ni poznal in 2) 6. 2. 2008 v ... od neznanih oseb, s katerimi je konec junija ali v začetku februarja 2008 preko e-pošte sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju na osebni račun odprt pri M. d. d., Poslovalnica ..., sprejel zneska 4.812,00 EUR ter 4.521,00 EUR ter nato istega dne preko W. nakazal znesek 4.524,00 EUR v Ukrajino osebi po imenu K. K., 7. 2. 2008 pa na enak način isti osebi še znesek 4.521,00 EUR, pri čemer so neugotovljeni storilci znesek 4.812,00 EUR dne 6. 2. 2008 z vdorom v sistem K. preko osebnega računa C. C. iz ..., odprtega pri N., znesek 4.521,00 EUR pa preko računa L.P.V., odprtega pri isti banki, potem, ko so na njen račun prenakazali 300,00 EUR z računa sina V. V., odprtega prav tako pri N., d. d., L., prenakazali na račun J. J.; ta pa bi moral in mogel vedeti, da sta bila navedena zneska pridobljena s kaznivim dejanjem, saj je pogodbo o poslovnem sodelovanju sklenil z osebami, ki jih ni poznal in to preko e-pošte in jim tudi posredoval številko svojega bančnega računa, pri čemer je zgolj za nakazilo denarja prejel 6 % provizijo, prav tako pa ni poznal nikogar od oseb, ki so mu nakazale denar, niti od oseb, ki so denar sprejele, s prenakazilom obeh zneskov v Ukrajino pa je prikril njun izvor. S tem je storil kaznivo dejanje pranja denarja po petem in prvem odstavku 252. člena KZ. Zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 751/2010 z dne 10. 7. 2014 zavrnilo. O obnovi postopka, ki jo je predlagal toženec, do zaključka glavne obravnave ni bilo odločeno.

9. Sodba ugotovi, da je škodo, ki je nastala komitentom tožeče stranke, ki jim jo je tožeča stranka povrnila (tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva povrnitev celotne izplačane škode od toženca), toženec povzročil skupaj z neznanimi osebami, ki so izvedle vdor v sistem tožeče stranke oziroma prenakazilo sredstev komitentov na njegov račun. Zavzame stališče, da je v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na navedeno (pravnomočno) obsodilno sodbo, s katero je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja po petem in prvem odstavku 252. člena KZ. Toženčev ugovor zastaranja zavrne z utemeljitvijo, da je treba uporabiti določbo 353. člena OZ, ker je toženec škodo povzročil s kaznivim dejanjem.

10. Nosilna teza pritožbe, s katero izpodbija pravilnost odločitve o zastaranju in vezanosti pravdnega sodišča na navedeno obsodilno kazensko sodbo, je, da za kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem po 242. členu KZ (po navedbah tožeče stranke je škoda nastala z vdorom v sistem K.) ni bil obsojen in da se mu ni nikoli očitalo, da bi vdrl v sistem K. Obsojen je bil le za kaznivo dejanje pranja denarja po petem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 252. člena KZ, s katerim pa uveljavljena škoda ni bila povzročena.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe in njenimi prepričljivimi razlogi o vezanosti na navedeno kazensko obsodilno sodbo. Po določbi 14. člena ZPP je namreč pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče je vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskemu sodišču o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi kazenski odgovornosti(1). Brez predhodnega (t. i. predikatnega) kaznivega dejanja, opisanega v izreku kazenske sodbe (neznani storilci so denar, ki je bil nakazan na toženčev račun, prenakazali s sredstev komitentov tožeče stranke z vdorom v sistem K), ne bi bilo kaznivega dejanja pranja denarja iz prvega odstavka 252. člena KZ(2). Slednji se glasi: „Kdor denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let. V petem odstavku tega člena pa je določeno: „Kdor bi moral in mogel vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, pa stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka, se kaznuje z zaporom do dveh let“. Predhodno kaznivo dejanje, v predmetnem primeru kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem, predstavlja konkretizacijo enega od objektivnih znakov kaznivega dejanja pranja denarja (pridobitev denarja, ki je predmet nadaljnjega pranja s kaznivim dejanjem), za katerega zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve in ni treba, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec(3). Navedeno predhodno kaznivo dejanje je bilo obravnavano v kazenskem postopku, ko se je ugotavljal obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca glede kaznivega dejanja pranja denarja, zato ne vzdrži pritožbena trditev, da se v predmetnem pravdnem postopku ne obravnava identično dejansko stanje. V takem primeru je, kot že rečeno, pravdno sodišče vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Storilčevo vedenje o načinu pridobitve premoženja (ali ta ve, ali pa bi moral in mogel vedeti(4)), je pomembno za opredelitev, ali gre za kaznivo dejanje po prvem ali petem odstavku 252. člena KZ (sedaj prvem ali petem odstavku 245. člena KZ-1), kot pravilno obrazloži že sodba. Po stališču teorije(5) pri presoji krivdne oblike kaznivega dejanja pranja denarja iz 245. člena KZ-1 (določa vsebinsko enako kot 252. člen KZ) ne zadošča le ugotovitev glede storilčevega vedenja o izvoru premoženja, temveč so pomembne tudi nadaljnje ugotovitve o njegovem subjektivnem odnosu do ravnanja, s katerim se zakrije (ali poskusi zakriti) izvor premoženja. Gre torej za dvoplastno oceno storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja, tako glede predhodnega dogajanja (izvor premoženja), pa tudi glede nadaljnjega storilčevega ravnanja (zakritje izvora premoženja). Tako je tudi stališče sodne prakse(6). Trditve pritožbe, da krivda toženca za vdor v informacijski sistem, ki ga je po 242. členu KZ mogoče storiti zgolj v krivdni obliki naklepa (tožencu se očita le nezavestna malomarnost), kot tudi za posledice tega vdora, ni podana, se nanaša na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja, na katerega je pravdno sodišče vezano. Enako velja glede pritožbenih trditev, da iz dokazov, izvedenih v kazenskem postopku, izhaja, da je bil toženec žrtev sofisticirane spletne prevare in da toženec ni vedel oziroma tudi ni moral ali mogel vedeti, da je denar, ki ga je prejel na račun, bil pridobljen s kaznivim dejanjem(7).

12. Po navedenem je pravilen zaključek sodbe, da dejanje, ki ga je storil toženec, predstavlja temelj njegove odškodninske odgovornosti, čeprav ni bil tisti, ki je izvršil prenakazilo z računa komitentov tožeče stranke. Denar je bil nakazan na njegov račun, toženec pa ga je preko W. nakazal v Ukrajino. Toženčevo ravnanje je bilo, kot pravilno navede že sodba, protipravno, podana je tudi vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, saj so bila sredstva nakazana na njegov transakcijski račun, sam pa je ta sredstva prenakazal naprej, pri čemer se mu pri izvršitvi tega ravnanja očita zavestno delovanje, to je, da je s tem ravnanjem prikril izvor premoženja. Zaradi vezanosti glede obstoja kaznivega dejanja je bilo sodišče prve stopnje vezano na ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze in nastanka prepovedane posledice(8). Obstoj civilnopravne odškodninske odgovornosti sodba presoja (7. točka obrazložitve) in je drugačen (sicer pavšalen) očitek pritožbe neutemeljen.

13. Sodba pri presoji zastaranja v predmetnem postopku uveljavljanega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno uporabi določbo 353. člena OZ. Pritrditi je razlogom sodbe (11. točka obrazložitve), da je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja po petem in prvem odstavku 252. člena KZ (zagrožena kazen zapora do dveh let), zato je v skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon zastaral v petih letih od storitve kaznivega dejanja. Zmotno je pritožbeno stališče, da določba 353. člena OZ ne pride v poštev, ker ni bil obsojen za kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem po 242. členu KZ. Kot že obrazloženo, je predstavljalo navedeno kaznivo dejanje le predhodno kaznivo dejanje zajeto v kaznivem dejanju pranja denarja, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen. Zastaranja zato ni mogoče presojati, upoštevaje 242. člen KZ, kot se zavzema pritožba(9). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče zastaranja ne bi smelo presojati po 353. členu OZ, ker je vezano na navedbe tožeče stranke, ki ne zatrjuje, da bi bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Tožeča stranka namreč to izrecno zatrjuje v tožbi (I. točka tožbe). Zapis v dogovoru o povračilu škode z dne 16. 7. 2008, na katerega se sklicuje pritožba, „da z gotovostjo ni prišlo do kraje z vdorom v bazo podatkov v bančnem informacijskem sistemu“, ne predstavlja trditev tožeče stranke (gre za dokaz). Sicer pa se je šele kasneje, z izvedbo dokazov v kazenskem postopku (kazenska sodba je postala pravnomočna 15. 1. 2014), ugotovilo, da je do prenakazila sredstev iz računov komitentov tožeče stranke prišlo z vdorom v informacijski sistem (sistem K.).

14. Sodba pravilno ugotavlja (8. točka obrazložitve), da za škodo oškodovanim komitentom odgovarjajo (solidarno) toženec, neznane osebe, ki so izvedle sam vdor v sistem tožeče stranke oziroma prenakazilo sredstev komitentov na račun toženca, kot tudi tožeča stranka sama. Zadostnih in pravilnih razlogov sodbe (8. točka obrazložitve), zakaj je podana poslovna odškodninska odgovornost tožeče stranke do lastnih komitentov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, ni treba popravljati ali dopolnjevati. Z njimi je odgovorjeno tudi na poskus prikazovanja pritožbe, da tožnica škode svojih komitentom ni bila dolžna povrniti, da plačanega glede na določbo 191. člena OZ, ne more terjati od toženca. Sodba ugotavlja, da v času izplačil tožeče stranke komitentom še ni veljal ZPlaSS, kot izpostavlja pritožba, da pa je sodna praksa že pred njegovim sprejetjem zavzela stališče, da je podana poslovna odškodninska odgovornost med banko in komitenti na podlagi pogodbe o vodenju transakcijskega računa. Ugotovitvi sodbe, da komitenti sami naloga za prenakazilo niso dali, prav tako niso dali soglasja za prenakazilo in je do zmanjšanja sredstev na njihovem računu prišlo brez njihove volje oziroma v nasprotju z njo, pa pritožba ne nasprotuje. Nobena od strank pa tudi ni, kot ugotavlja sodba, zatrjevala, da bi do možnosti dostopa do računov komitentov tožeče stranke prišlo zaradi morebitnega neprimernega ravnanja komitentov samih. Zaključek sodbe, da je v razmerju do oškodovancev (komitentov tožeče stranke) odgovornost solidarna v smislu (prvega odstavka) 186. člena OZ, je zato pravilna. Ni odločilnega pomena, ali gre za solidarno odgovornost iz drugega ali tretjega odstavka 186. člena OZ (tožeča stranka v tožbi solidarno odgovornost toženca temelji na drugem odstavku 186. člena OZ), saj gre v predmetnem postopku za regresno pravdo.

15. Tožeča stranka v regresni pravdi zahteva, da v notranjem razmerju odškodnino (v celoti) krije toženec, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranje denarja. Po določbi 188. člena OZ lahko solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi, zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Sodba, ki ugotovi, da je toženec povzročil škodo skupaj z neznanimi osebami, in povrnitev celotne škode naloži le tožencu, materialnopravno zmotno ne upošteva določbe drugega in tretjega odstavka 188. člena OZ, ki sodišču nalaga razmejitev soodgovornosti vsakega posameznega (solidarnega) dolžnika.

16. Po določbi drugega odstavka 188. člena OZ določi sodišče delež vsakega posameznega dolžnika glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Po določbi tretjega odstavka tega člena pa, če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Manjka obsežen sklop odločilnih dejstev, ki jih mora ugotoviti sodišče prve stopnje, in bi, če bi jih ugotavljalo pritožbeno sodišče, bila kršena pravica strank do pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo (ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage strank) v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek in o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločilo.

17. Na druge pritožbene trditve pritožbeno sodišče zato ne odgovarja in naj jih sodišče prve stopnje kritično upošteva ob ponovnem odločanju. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je pritrditi pritožbi toženca, da je zmotno tudi stališče sodbe, da ni pomembno ali je imela tožeča stranka ustrezen sistem varovanja elektronske banke(10). Posledični zaključek sodbe, da izvedba dokaza z izvedencem, ki ga je predlagal toženec (toženec v pritožbi očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu ni bila dana možnost, da dokaže (so)odgovornsot tožeče stranke s pritegnitvijo izvedenca računalniške stroke, ki bi odgovoril na vprašanje, ali je tožeča stranka varnost v sistemu elektronskega bančništva zagotavljala skladu s pravili računalniške stroke in varnosti), ni potrebna, ne drži. 18. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj A. Galič: Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 1997, str. 72. Op. št. (2): Primerjaj VS RS sodba I Ips 25398/2014 z dne 29. 10.2015. Op. št. (3): Primerjaj VS RS sodba I Ips 75110/2010 z dne 10. 7. 2014. Op. št. (4): Toženec trdi, da ni vedel. Op. št. (5): Mag. Damjan Florjančič, Pravosodni bilten, št. 4/2014, str. 16-17. Op. št. (6): VS RS sodba I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014. Op. št. (7): Gre za prepis razlogov, ki jih je toženec (obsojenec) uveljavljal v kazenskem postopku v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 27. 2. 2013 (priloga spisa B4), je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 75110/2010 z dne 10. 7. 2014. Op. št. (8): Tako A. Galič, navedeno delo, stran 71. Op. št. (9): Pritožbena trditev, da je zahtevek zastaral, ker je za kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem po 242. členu KZ zagrožena kazen do treh let, v skladu s četrtim odstavkom 111. člena takrat veljavnega KZ, zato znaša zastaralni rok pet let. Op. št. (10): Sodba zavzame stališče, da je ustreznost sistema varovanja elektronskega bančništva vprašanje odnosa med tožečo stranko in njenimi komitenti in ne odnosa med tožečo stranko in tožencem. Toženec je namreč bil tisti, ki je storil kaznivo dejanje.