5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1363/2004 z dne 19. 7. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1094/2004 z dne 8. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote Metlika. S to odločbo je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – otroka ubitega starša. V postopku je bilo ugotovljeno, da so pritožničinega očeta ubili partizani in torej ni bil ubit s strani okupatorja, agresorja oziroma njunih sodelavcev, kar je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – v nadaljevanju ZZVN). Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 21., 22., 28., 29., 34. in 35. člena Ustave. Navaja, da ji je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave kršena tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu. Meni, da prvostopenjski organ ni ravnal v skladu z načelom zakonitosti in da je nezakonito in pristransko izvedel in presodil vsa dejstva in dokaze. Upravno sodišče se naj ne bi opredelilo do njenih tožbenih navedb. Prav tako naj v sodbi tega sodišča ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na katerih sodba temelji. Stališče sodišča, da vprašanje. v kakšnih okoliščinah je izgubil življenje tožničin oče, za odločitev v spornem primeru ni odločilno, naj bi bilo v celoti napačno. Meni, da bi Upravno sodišče moralo ugotoviti resnično dejansko stanje kritičnega dne 10. 5. 1943, da bi lahko presodilo njeno upravičenost do navedenega statusa. Nejasna naj bi bila tudi obrazložitev odločitve Upravnega sodišča, da ne izvede glavne obravnave. Navedlo naj bi, da pritožnica ni zatrjevala, kar naj bi bilo edino relevantno za ta postopek, t. j. da je njen oče izgubil življenje v okoliščinah, pomembnih za priznanje žrtve vojnega nasilja. Pritožnica zatrjuje, da to ne drži in še dodaja, da je ves čas trajanja postopka poudarjala, da je bil njen oče ubit zaradi sodelovanja v NOB in bil zato izpostavljen nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja in njunih sodelavcev. Navede še, da naj bi sodišče navedeno odločitev argumentiralo tudi z ugotovitvijo, da priče niso navajale okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je njen oče umrl v okoliščinah, pomembnih za priznanje zahtevanega statusa, čeprav naj bi ob tem zapisalo, da se je seznanilo z dejstvom, da niso vedele razloga, zakaj je bil ubit. Na podlagi navedenega naj bi sodišče sklepalo, da takšno nepoznavanje razlogov za smrt njenega očeta ni pomembno za ta postopek. Zato naj bi tudi sprejelo napačno odločitev, tj. da se sodišču ne postavlja dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar naj tudi ne bi izvedlo glavne obravnave. Pritožnica tudi meni, da iz izvedenih dokazov ne izhaja zanesljivo, da naj bi njenega očeta ubili partizani. Pritožnica v ustavni pritožbi obširno utemeljuje tudi svoje nasprotovanje odločitvi prvostopenjskega upravnega organa, da se v svoji odločitvi sklicuje tudi na "neznanega posredovalca podatkov". V zvezi s čimer dodaja, da se o tem tudi ni mogla izjasniti. Pritožnica večkrat poudari, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki naj ne bi bilo pravilno in zakonito ugotovljeno. Dokazi naj bi bili prirejeni. Sodišče naj se tudi ne bi vrednostno opredelilo do navedb zaslišanih prič, da naj bi njenega očeta "verjetno ubili partizani kot formacija NOB". Iz zgodovinskih virov naj bi izhajalo, da se na dan, ko je padel njen oče, na širšem območju kraja njegove smrti ni nahajala nobena partizanska formacija. Odločitev o zavrnitvi njene zahteve naj bi bila posledica "nesprejemanja" pritožnice s strani upravnega organa zaradi izpovedb zaslišanih prič, ki naj bi "nepreverjeno" povezovali nekatere člane njene družine z domobranci, zaradi česar je bila kršena prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Zaradi navedenega naj tudi ne bi mogla učinkovito uveljavljati pravnih jamstev po tretji alineji prvega odstavka 29. člena Ustave. Z navedeno odločitvijo naj bi bilo poseženo tudi v njeno osebnost in dostojanstvo, ki ju varuje Ustava v 21. in 34. členu, ter v pravico do duševne celovitosti in zasebnosti iz 35. člena Ustave.

B.

3.Kolikor se pritožničine navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava, je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ter procesno pravo. Ta presoja je zaupana upravnim organom, Upravnemu sodišču in Vrhovnemu sodišču. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za kršitev zatrjevanih pravic bi v obravnavanem primeru lahko šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali če bi bila odločitev sodišča očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. Tega pa pritožnica kljub obširnosti navedb ne izkaže.

4.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, bi sicer lahko šlo, če sodišči za svojo odločitev ne bi navedli odločilnih razlogov ter če odločitvi sodišč ne bi vsebovali odgovorov na relevantne navedbe pritožnice, kot to trdi pritožnica. Vendar tudi za utemeljitev teh očitkov ne zadošča le golo zatrjevanje kršitev, brez utemeljitve, ki bi izražala več kot zgolj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo. Neutemeljenost tega očitka pa izhaja že iz obširnih navedb v ustavni pritožbi, s katerimi pritožnica polemizira s posameznimi stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zgolj nestrinjanje pritožnice z rezultatom dokaznega postopka, ki se kaže v zavrnitvi njenega zahtevka, pa kršitve te pravice tudi ne more utemeljiti.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten tudi očitek pritožnice, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi utemeljilo, zakaj ni izvedlo glavne obravnave. Pritožnici je pojasnilo, da samo dejstev in dokazov v zvezi z njenim zahtevkom ni ugotavljalo, pač pa je spor rešilo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, saj je ocenilo, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Pri tem je še dodalo, da je pritožnica Upravnemu sodišču predlagala, naj njo in priče ponovno zasliši, vendar ni navedla, o čem naj bi bile dodatno zaslišane. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se je opredelilo do pritožbenih navedb pritožnice v zvezi z izvedbo glavne obravnave in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Zato v obravnavanem primeru sodišče s tem, da ni izvedlo glavne obravnave, ni kršilo 22. člena Ustave.

6.Kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave ustavna pritožnica utemeljuje z navedbo, da je zavrnitev njene zahteve posledica "nesprejemanja" pritožnice zaradi izpovedi zaslišanih prič, da so bili nekateri člani njene družine povezani z domobranci. Njene navedbe so neutemeljene, saj nimajo podlage v izpodbijanih sodnih ter upravnih odločbah. Ker drugih okoliščin v zvezi z zatrjevano kršitvijo pritožnica ne izkazuje, očitno ne gre za kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave.

7.Pritožnica zatrjuje še kršitev pravic iz 21., 34. in 35. člena Ustave, vendar teh očitkov ni utemeljila, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Očitno neutemeljeno je tudi sklicevanje na 28. in 29. člen Ustave, saj sta to določbi, ki sta svojstveni za kazenski postopek in se ne raztezata na upravne in upravno sodne postopke.

8.Glede na to, da po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča pogoj izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS pomeni, da morajo biti pravna sredstva izčrpana tako po vsebini (materialna izčrpanost) kot formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), ustavne pritožbe v delu, v katerem pritožnica zatrjuje, da je prvostopenjski upravni organ svojo odločitev oprl tudi na "neznanega posredovalca podatkov", kar bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave, ni bilo mogoče obravnavati. Pritožnica je namreč navedeno kršitev prvič uveljavljala šele v ustavni pritožbi. Ob tem pa Ustavno sodišče dodaja, da je to pomanjkljivost odpravilo že Ministrstvo v upravnem postopku. V obrazložitvi svoje odločitve je jasno povedalo, da te izjave pri odločanju ni upoštevalo in da zato na njegovo odločitev ni vplivala.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan