Jedro

Ker ni bil podan že element protipravnosti ravnanja v pomenu 26. člena URS oziroma 131. člena OZ, že takšna ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkov o neobstoju predpostavke protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa razloge in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da ji je prvotožena stranka (prva toženka) dolžna izplačati odškodnino v višini 2.300.000 EUR, drugotožena stranka (druga toženka) pa v višini 400.000 EUR, obe v roku 15 dni po sprejetju sodbe, s klavzulo izvršljivosti na nepremičninah in premičninah prve oziroma druge toženke in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sprejetja razsodbe do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženkama povrniti njune pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sklepa o višini stroškov, ki izide po pravnomočnosti odločitve iz I. točke izreka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki navaja, da zahteva razveljavitev vseh dejanj sodnika A. A., razveljavitev naroka in sodbe z dne 17. 3. 2025 in vlaga pritožbo zoper nezakonito in neustavno sodbo. Navaja, da izhodišče za pravdo predstavljajo korespondenca med tožnico in Ministrstvom za pravosodje RS, upravni spor, dva predloga DORS in negativna odgovora, prvotna tožba, vse kasnejše vloge (ustavna pritožba, predlogi, vloga za službeni nadzor, pobuda varuha), vsa kasnejša uradna dejanja, predlog za postavitev pod skrbništvo, sklep o prekinitvi postopka, zaradi česar je postopek nezakonito zastal. Tožnica trpi ogromne premoženjske izgube in škodo od 20. 3. 2013, kot oseba, ki se je preživljala izključno kot sodni tolmač, imela je svoj s. p. in je bila podvržena vsakomesečnemu plačevanju prispevkov in davkov. To škodo je izpostavila že v korespondenci z Ministrstvom za pravosodje RS od leta 2013 do nezakonite razrešitve, v komunikaciji z drugo toženko in B. B. ter v upravnem sporu, tožbi in kasnejših pisanjih. Zaradi trajanja pravde je tožničin s. p. popolnoma propadel. Že prvotna tožba je vsebovala vse elemente in dokaze, sodišče bi moralo sodbo v tožničino korist sprejeti v roku 8 dni, a je njeno tožbo popačilo, zato je storilo kaznivo dejanje po 288. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Sklicuje se na zahtevo za službeni nadzor nad sodnikom C. C. in pobudo pri varuhu človekovih pravic, dobila ni nobenega odgovora. Tožnica se sklicuje na prve strani tožbe in navaja, da ji je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo brezplačno pravno pomoč zaradi direktnega in naklepnega popačenja tožbe in zakona. Kršene so bile določbe 14., 18., 21., 22., 23., 24., 25., 26., zlasti pa 34. člena Ustave RS (URS) ter določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).

Tožnica zahteva razveljavitev vseh pravdnih dejanj sodečega sodnika, zoper katerega je vložila kazensko ovadbo dne 24. 2. 2025, ki so jo prejeli vsi pristojni državni in javni organi, ter izpostavlja, da se Okrožno državno tožilstvo še ni odzvalo, zato je 13. 4. 2025 poslala še dopolnitev kazenske ovadbe, to še dopolnjuje z uradno vlogo z dne 11. 4. 2025, ki jo je vložila pri ministrici za pravosodje in jo povzema. Dejstvo, da je vložila kazensko ovadbo, predstavlja oviro, da bi sodnik sodeloval v zadevi, opravil narok in celo sprejel sodbo. Sodnik bi moral biti izločen, to je vedel in bi moral vedeti, zato je storil še dodatna kazniva dejanja. Zadeva traja že več kot šest let in pet mesecev, ves čas se vodi samo kot prvostopenjska pravda. Do 18. 4. 2025 ni bil izveden dokazni postopek, izvedena ni bila nobena glavna obravnava. Sodnik A. A. je v direktnem nasprotju s tem uporabljal pojem nova glavna obravnava in se skliceval na 362. in 282. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prilastil si je pojme, ki sodijo v domeno drugostopenjskih sodišč, prekoračil pooblastila in zlorabil drugi odstavek 282. člena ZPP ter storil kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1.

Ker je sodnik nezakonito in kazensko krivdno opravil narok 17. 3. 2025 in niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 282. člena ZPP, je treba razveljaviti tako narok kot sodbo.

Tožnica navaja, da sodbo izpodbija že v preambuli, ker je posledica naklepnega izkrivljanja prvotne tožbe, v izreku, ker je neustaven in je posledica naklepnega izkrivljenja prvotne tožbe, v obrazložitvi, ker je nestrokovna, pristranska, naklepno kazensko krivdna in primitivna. Sodnik ni imel pravice, da sprejme in izda sodbo, ta je bila izdana na podlagi popačenja prava, zakonov in tožbe tožnice. Sodnik si je prilastil pristojnosti, pojme, pravila, ki sodijo v domeno drugostopenjskih sodišč. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Po 339. členu ZPP pa uveljavlja kršitev iz 2. točke drugega odstavka, ker je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen; kršitev iz 6. točke zaradi nedovoljenih razpolaganj strank v uradnih postopkih preimenovanja obstoječih sodnih tolmačev ter v pravdnem postopku v povezavi z 284. členom KZ - krivo izpovedbo; 10. točke, ker je bila sodba izdana brez glavne obravnave in 15. točke zaradi naklepnega in zavestnega nasprotja v sodbi.

3.Prva in druga toženka na pritožbo nista odgovorili.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine zavrnilo, potem ko je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni podana protipravnost ravnanja niti prve niti druge toženke. Ker ni bil podan že element protipravnosti ravnanja v pomenu 26. člena URS (glede prve toženke) oziroma 131. člena OZ (glede druge toženke), že takšna ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkov o neobstoju predpostavke protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa razloge in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Vse kar tožnica v zvezi s tem navaja je, da je obrazložitev nestrokovna, pristranska, naklepno kazensko krivdna in primitivna. Navedbe so povsem nekonkretizirane, zato nanje niti ni mogoče odgovarjati. Poleg tega uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, a le z navedbo pritožbenega razloga, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti toženk, ker ni podana protipravnost njunih ravnanj, tudi materialnopravno pravilna.

6.Glede navedb tožnice, da zahteva razveljavitev pravdnih dejanj sodečega sodnika, ki je izdal izpodbijano sodbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so te neutemeljene. Tožnica izločitve sodnika ni predlagala. Navajala je, da je zoper sodnika vložila kazensko ovadbo z dne 24. 2. 2025 in ovadbo poslala Okrožnemu sodišču v Ljubljani, tajništvo je po elektronski pošti ovadbo 18. 3. 2025 poslalo sodniku (zap. št. 280 spisa). Vendar pa tožnica neutemeljeno navaja, da že to dejstvo predstavlja oviro, da bi sodnik sodeloval v zadevi, opravil narok in sprejel sodbo, ker bi moral biti izločen, pri čemer opozarja, da je za to vedel in bi moral vedeti (in naj bi zato storil še dodatna kazniva dejanja). Vrhovno sodišče RS je namreč v svojih odločitvah že poudarilo, da sodi vložitev ovadbe v fazo predkazenskega postopka, ko le ovaditelj opravi presojo, da naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Zgolj navedba o vloženi kazenski ovadbi, pri čemer je lahko ta, če je bila vložena, tudi neutemeljena, zato ne more biti upoštevana kot okoliščina, ki bi sama po sebi vzbujala upravičen dvom o nepristranskosti sodnika, v nasprotnem primeru bi to lahko omogočilo tudi izigravanje instituta izločitve sodnika.

Kot že navedeno, izločitev sodnika ni bila predlagana, vložitev kazenske ovadbe sama po sebi pa ni predstavljala take okoliščine, ki bi zahtevala, da sam sodnik predlaga svojo izločitev. Uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljeno. Kršitev iz navedene točke je namreč podana, kadar pri izdaji sodbe sodeluje sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen po zakonu (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP), torej v primerih, ki jih tožnica ni zatrjevala, ne pa tudi v primeru izključitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Navedbe, da bi bilo treba razveljaviti pravdna dejanja sodečega sodnika, da ne bi smel opraviti naroka in izdati sodbe, so tako neutemeljene.

7.Prav tako so neutemeljene navedbe, da do 18. 4. 2025 ni bil izveden dokazni postopek in ni bila izvedena nobena glavna obravnava, saj so se dokazi obravnavali oziroma izvajali že na naroku za glavno obravnavo dne 23. 1. 2023, ko je bil izdan tudi dokazni sklep (list. št. 778 spisa), dokazni postopek pa je bil izveden tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, tj. 17. 3. 2025. Očitki sodniku v zvezi z uporabljanjem pojmov nova glavna obravnava so neutemeljeni. Sodnik je namreč odločil v skladu s 302. členom ZPP, ki določa, da se mora, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, glavna obravnava začeti znova (tretji odstavek 302. člena ZPP). Člena 362 in 282 ZPP pa sta bila navedena na standardiziranem obrazcu. Gre za pouk stranki, kdaj lahko na novi glavni obravnavi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze (drugi odstavek 362. člena ZPP) ter kakšna je posledica, če na narok ne pride nobena stranka, kadar je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa, drugi odstavek 282. člena ZPP). Sodišče prve stopnje take sodbe sicer ni izdalo. Vsi očitki, da naj bi si sodnik prilastil pojme, ki sodijo v domeno drugostopenjskih sodišč, zlorabil pooblastila ter zlorabil drugi odstavek 282. člena ZPP in storil kaznivo dejanje, so tako neutemeljeni, enako pa velja tudi za navedbe, da je treba razveljaviti tako narok kot sodbo, ker pogoji iz drugega odstavka 282. člena ZPP niso bili podani. Ne drži torej, da sodnik ne bi smel izdati sodbe ter da si je prilastil pristojnosti, pojme in pravila, ki sodijo v domeno drugostopenjskih sodišč.

8.Tudi zatrjevana kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba namreč ni bila izdana oziroma oprta na nedovoljena razpolaganja strank z zahtevki,

ki so jih postavile v postopku, ki jih tožnica zmotno zamenjuje z ravnanji v uradnih postopkih preimenovanja obstoječih sodnih tolmačev oziroma meni, da takšno ravnanje predstavlja (pavšalno) zatrjevana kriva izpovedba. Prav tako ni podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče opravilo glavno obravnavo. Enako pa velja tudi za kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, glede katere tožnica navaja le, da naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, konkretizirano tega nasprotja ne pojasni, sodišče druge stopnje pa zatrjevanega nasprotja ni ugotovilo niti po uradni dolžnosti.

9.Zahteva za službeni nadzor nad sodnikom C. C., pobuda pri varuhu človekovih pravic, odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči, ipd. niso predmet presoje izpodbijane sodbe, zato sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ne odgovarja. Predmet presoje tudi niso kršitve določb ZVPSBN v tem postopku, prav tako pa je neutemeljeno le pavšalno zatrjevanje kršitev ustavnih pravic tožnice.

10.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj odločbo VSRS Cp 1/2024 z dne 6. 2. 2014, Dsp 4/2013 z dne 16. 4. 2013, Cp 10/2022 z dne 6. 4. 2022.

2V skladu s 3. členom ZPP lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Lahko se odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Sodišče razpolaganja strank ne prizna, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom.