Jedro

Azbestoza - višina odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi, zato se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se dosojena odškodnina zniža za 500.000,00 SIT in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.600.000,00 SIT (sedaj 10.849,60 EUR) z zamudnimi obrestmi, kot so določene v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 336,85 EUR v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo, da mora plačati tožeči stranki 3.100.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšano za temeljno obrestno mero od 14.04.2003 do 27.06.2003 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.06.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 762.187,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.06.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

V ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbo zoper to sodbo sta vložili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in to iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je tudi odškodnino za nematerialno škodo prenizko odmerilo. Pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin primera, predvsem pa zaradi zavrnitve dokaznega predloga, imenovanja izvedenca psihiatrične stroke, ni popolnoma ugotovilo vseh pravnorelevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri, da je tožeča stranka obolela za neozdravljivo boleznijo, ki se s časom samo stopnjuje. Tudi ni zanemarljiva verjetnost razvoja azbestoze, zlasti upoštevaje že ugotovljene srednje izrazite intersticijske spremembe. Bolezen se je razvila do take mere, da tožnici povzroča subjektivne težave in nevšečnosti, čeprav izvedenec neutemeljeno zatrjuje, da le-te niso povezane z ugotovljeno boleznijo in zlasti zmanjšanje fizične moči pripisuje tožničini starosti. Iz podobnih pravdnih postopkov je znano, da so subjektivne težave, kot so slabo počutje, zmanjšanje fizičnih zmogljivosti in povečano znojenje simptomi, ki se pojavljajo tudi pri azbestnih obolenjih, čeprav gre za simptome, ki jih je težko objektivno izmeriti. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da bo tožeča stranka trpela vedno več nevšečnosti, saj bo izpostavljena številnim zdravniškim preiskavam, razvije se lahko ventilatorna insuficienca restrektivnega tipa kašlja, ki tožeči stranki povzroča težave, kar pa izvedenec ni zanikal, v bodoče pa se bodo pojavile tudi bolečine. Bolezen tožeči stranki že sedaj povzroča težave z dihanjem in povečanim znojenjem, kar nedvomno vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Enako tudi strah, kot je potrdil izvedenec. Bolezen bo pri tožeči stranki v bodoče gotovo napredovala, saj je napredovanje progresivno, nikoli se ne ozdravi ali regredira. Tožnica ima težave z dihanjem, povečanim znojenjem in zlasti upadanjem fizičnih moči, zato ne zmore več težjih del, te težave pa se bodo še stopnjevale in s tem bodo splošne življenjske aktivnosti še dodatno zmanjšane. V bodoče pa bo popolnoma odvisna od pomoči drugih ljudi. Izvedenka dr. M.D.F. je v istovrstnem pravdnem postopku potrdila, da prognoza bolezni, povzročene z azbestom, ni nikoli obetavna in da pri napredovanju bolezni pričakuje tudi razvoj restrektivne pljučne funkcije. Pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolezni zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Kljub pripombam tožeče stranke in predlogu po izvedbi dokaza z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, je sodišče predlog zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pa je privedlo do tega, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vpliv strahu na tožničino psihofizično stanje, kar vse tožeči stranki povzroča tudi psihične bolečine zaradi zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Strah se namreč pri posameznikih različno odraža, predvsem odvisno od posameznikove osebne strukturiranosti, kar lahko destruktivno in destimulativno vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti in na zaznavanje težav. Posledično je bilo nepravilno odločeno o višini pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, tako iz naslova strahu kot tudi iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka, ki v celoti prereka pritožbene trditve.

Tožena stranka v svoji pritožbi smatra, da je odškodnina iz naslova strahu previsoka. Po njenem mnenju bi bila pravična odškodnina iz tega naslova v znesku 1.700.000,00 SIT, katera vzdrži primerjavo z že dosojenimi odškodninami za plevralne plake. Povprečna odškodnina iz naslova strahu za plevralne plake se giblje okrog 1.500.000,00 SIT. Tožnica ima namreč najlažjo obliko azbestne bolezni, ki ne povzroča nobenih težav in tudi ne vpliva na dobo preživetja obolelih. V konkretnem primeru je tudi izvedenec zaključil, da so plaki asimptomatski, pa tudi sicer je zdravstveno stanje tožnice, vsaj kar zadeva plake, dobro in stabilno. V kolikor bi se pojavila kakšna težja azbestna bolezen, bo to poslabšanje njenega zdravstvenega stanja lahko uveljavljala v novem postopku. Nesprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje v delu, ko obrazlaga, da je za nastanek psihosomatskih bolezni s posledicami, kot jih je navedla tožnica, kriva azbestna bolezen. Tožnica res občasno prejema zdravila za zmanjšanje tesnobe oziroma strahu, vendar datira prvi zapis, da je lečeči zdravnik zapisal diagnozo duševna stiska že v letu 2000, azbestna bolezen, kot navaja sodišče samo, pa je bila pri tožnici potrjena šele s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Tudi, če je tožnica leta 2000 izvedela za azbestno bolezen, bi se šele kasneje lahko razvila duševna stiska. Tožnica pa je sama povedala, da je bila že prej bolj napeta.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Tožnica je zbolela za blažjo obliko azbestne bolezni, to je plevralne plake. Prognoza azbestne bolezni je po mnenju izvedenca nejasna, saj tako poteka pljučne fibroze (brazgotinjenja in krčenja pljuč, kot razvoja benignih in malignih sprememb na rebrni mreni) pri posamezniku ni mogoče jasno napovedati. Prav tako ni mogoče napovedati kakšna je verjetnost, da se pri tožnici katera od ostalih oblik azbestne bolezni ne bo pojavila. Tožnica ima ugotovljene plake preponske mrene, ima izračunano kumulativno dozo vlaken 124,7336 vl/cm3 let. Izvedenec je ocenil, da verjetnost razvoja azbestoze pri tožnici ni zanemarljiva. Azbestoza se lahko pojavi tudi 30 in več let od začetne izpostavljenosti. Rak prsne in trebušne mrene - mezoteliom, je petkrat do dvajsetkrat pogostejši pri bolnikih, ki so bili izpostavljeni azbestnemu prahu, kot pri ostali populaciji. Razvoj ni odvisen od količine in trajanje izpostavljenosti azbestnemu prahu. Prav tako ni mogoče napovedati razvoja pljučnega raka, ki je pri nekadilcih, izpostavljenih azbestu, 5-krat pogostejši in pri kadilcih, izpostavljenih azbestu, tudi več kot 50-krat pogostejši kot pri nekadilcih, ki niso bili izpostavljeni azbestu. Tožnica sicer ni nikoli kadila, glavni faktor, ki vpliva na razvoj azbestoze je torej kumulativna izpostavljenost. Tudi pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je bil pri njej podan strah, po eni strani gre za strah pred napredovanjem bolezni, po drugi strani pa zaradi izpostavljeni visoki koncentraciji azbesta, za strah pred razvojem drugih hujših oblik azbestnih bolezni. Te bolezni se sicer pri tožnici niso pojavile, njihov morebitni razvoj pa bi nedvomno predstavljal zanjo dodatno škodo. Tožnica je izpovedala, da je trpela hud strah takrat, ko je izvedela, da ima azbestno bolezen in takšen strah trpi tudi sedaj. Zaradi strahu je živčna, depresivna in ne more spati. Po potrebi jemlje tablete. Tudi izvedenec je ugotovil, da gre za strah zanesljivo visoke stopnje. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča je tožnici priznalo nekoliko previsoko odškodnino za strah. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera bi bila po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za strah v znesku 2.000.000,00 SIT, zato je pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 500.000,00 SIT.

Nato k pritožbi tožnice: Tožnici je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino za nematerialno škodo za tisto nematerialno škodo, za katero je ugotovilo, da je pri tožnici že nastala in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Izvedenec je v svojem mnenju povedal, da pri tožnici zaenkrat ni jasne prognoze kar se tiče azbestne bolezni ter gre zanesljivo za plake Kot je že bilo povedano, izvedenec prognoze azbestne bolezni ni mogel niti podati, ker ta ni jasna. Tveganje, da se iz plevralnih plakov razvije mezoteliom oziroma pljučni rak, je sicer majhno, a vendar obstaja. Tožnica je sicer izpovedala, da ima stalne bolečine pod levo lopatico, ki je zbadajoča in ki jo tišči. Poleg tega se hitro spoti in utrudi, takrat težko diha. Izvedenec teh težav ni potrdil, kajti po oceni izvedenca plevralni plaki telesnih bolečin ne povzročajo, razen v primeru, ko so obsežni ali lokalizirani v frenikokostalnih sinusih in da je pridružena azbestoza. Tožnica pa takih plakov nima. Bolečine, ki jih tožnica opisuje pa so značilnost ortopedskih bolečin. Pri tožnici so bile namreč regreativne spremembe vratne hrbtenice ugotovljene že v letu 1984. Tožnica je doslej opravila šest rentgenskih slikanj pljuč in srca in dve CT slikanji. Gre za rentgenske preiskave, ki so zdravju škodljive. Poleg tega so bile opravljene tri spirometrije in eno merjenje difuzijske kapacitete pljuč za ogljikov monoksid ter ergospirometrijo. Vse to so neboleče preiskave. Nadalje pa bo morala tožnica zaradi azbestne bolezni na vsaki 2 do 3 leta opravljati kontrolne zdravniške preglede. Takrat bo verjetno tudi rtg slikana. Vsako nadaljnje rtg slikanje pa povzroči večjo kumulativno dozo ionizirajočega sevanja in seveda s tem večje tveganje za nastanek malignih obolenj. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca jasno ugotovilo, da v bodoče drugih preiskav ni za pričakovati, če tožnica ne zboli za katero drugo od azbestnih bolezni. V tem primeru pa bodo potrebne agresivnejše in neprijetne preiskave. To pa pomeni že novo škodo. Pritožbeno sodišče se z dosojeno odškodnino za nevšečnosti, ki jih tožnica trpi sedaj in ki jih bo trpela še v bodoče, v znesku 600.000,00 SIT v celoti strinja.

Glede odškodnine za strah je pritožbeno sodišče že deloma odgovorilo po pritožbi tožeče stranke. Potrebno pa je poudariti še to, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca psihiatra. Tožnica, ko je bila zaslišana, je izrecno povedala, da je bila že pred postavljeno diagnozo napeta, stanje se je poslabšalo po postavljeni diagnozi. Stalno misli na bolezen, ponoči se zbuja in razmišlja ter ne more spati, zaradi tega potrebuje tablete. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da je tožnico strah zaradi bolezni, ki jo trpi in tudi pred razvojem te in ostalih bolezni. Vse okoliščine primera je torej sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec psihiatrične stroke ni bil potreben. Posebej pa je sodišče ugotovilo, da v okolju, kjer tožnica živi, je za azbestozo, pljučnim rakom in mezoteliomom umrlo veliko njenih sodelavcev in sokrajanov. Strah pred boleznijo, ki je smrtno nevarna, je eden največjih strahov. Tak strah pa je prisoten tudi pri tožnici. To so okoliščine primera, katere je sodišče prve stopnje popolno in pravilno upoštevalo. V celoti pa se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko tožnici ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da pri tožnici življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Tožnica je sicer povedala, da pri hoji navkreber težko diha in enako pri hoji po stopnicah. Že pri gospodinjskih delih se zadiha in spoti tako, da teh ne more več opravljati. Ne zmore več težjih del na polju, niti kaj več prinesti iz trgovine. Na sprehod gre le po ravnem. Vse opisane simptome je sodišče prve stopnje upoštevalo že pri odškodnini za strah. Da pa bi zaradi plevralnih plakov bile pri tožnici zmanjšane življenjske aktivnosti, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v nespremenjenem delu sodbe pravilna, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka sorazmerno z uspehom dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 336,85 EUR. Ti stroški se nanašajo na stroške za zastopanje, stroške za takse in materialne stroške z upoštevanjem 20% DDV-ja. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki stroške odgovora za pritožbo tožeče stranke zato, ker ta zaradi razjasnitve zadeve ni bil potreben.