Jedro

Dolžnost tožnikovih predpostavljenih je bila, da pred začetkom dela preverijo, ali gradbeni oder ustreza predpisom. Ker to ni bilo storjeno, preozek oder pa je v vzročni zvezi s tožnikovim padcem, zadeva toženo stranko odgovornost za nastalo škodo. Vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je dolžnost vsakega delavca, da skrbi za lastno varnost in opravlja delo tako, da njegovo življenje ali zdravje ni ogroženo.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, kolikor z njo od toženke zahteva plačilo glavnice v višini 7.839.382 SIT (32.713,16 EUR) ter v zahtevku o plačilu zamudnih obresti od zneska 5.785.348 SIT (24.141,83 EUR) od 21.9.2005 dalje do plačila. Istočasno je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 11.640.000 SIT (48.572,86 EUR) z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj denarne terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 29.669,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 29.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu glede odškodnine za premoženjsko škodo in glede stroškov postopka je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede temelja tožbenega zahtevka in glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo).

Tožeča stranka vlaga revizijo, kolikor je odločeno o temelju tožbenega zahtevka (o tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo) ter o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovitev, da naj bi bil tožnik soodgovoren za nastanek škode zato, ker predpostavljenih ni opozoril na pomanjkljivost odra, s katerega je padel, ni utemeljena in izostanek takšnega opozorila tudi ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ker tožena stranka drugih odrov ni imela, bi bilo kakršnokoli tožnikovo opozorilo odveč. V vsakem slučaju bi moral delo opraviti na istem delovnem odru. Zato je podana 100% odgovornost toženke. Njeni odgovorni delavci bi namreč morali poskrbeti za delovni oder v pravilni širini. Sicer pa višina odškodnine, odmerjena za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, ni v skladu z dejanskimi ugotovitvami. Revizija opozarja na primerljivo sodno prakso, po kateri je v nekaterih primerih za podoben obseg škode bila odmerjena višja odškodnina. Opozarja tudi na dejanske ugotovitve, ki so takšne, da bi glede na obseg prizadejane škode v zvezi z načelom individualizacije odškodnine bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Uveljavlja torej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v prej opisanem obsegu.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Gradbeni oder, na katerem je delal tožnik, je bil ožji od 60 cm, kar je v nasprotju z določbo 66. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu. Ker ga tožnik ni sestavil sam, saj je že pripravljenega prinesel na delovni prostor, je bila dolžnost njegovih predpostavljenih, da pred začetkom dela preverijo, ali ustreza predpisom. Ker to ni bilo storjeno, preozek oder pa je v vzročni zvezi s tožnikovim padcem, zadeva toženo stranko odgovornost za nastalo škodo. Vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je dolžnost vsakega delavca, da skrbi za lastno varnost in opravlja delo tako, da njegovo življenje ali zdravje ni ogroženo (8. člen prej navedenega pravilnika v povezani s prvim odstavkom 192. člena ZOR). Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, po kateri je tudi tožnika, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, zadevala dolžnost, da na pomanjkljivost odra opozori svoje predpostavljene. V tem obsegu pa je bila - glede na pretežno odgovornost tožene stranke - upoštevana tožnikova soodgovornost v razmeroma majhnem deležu 10%. V takšno pravno razlago glede na prepričljive razloge, ki jih sprejema izpodbijana sodba, revizijsko sodišče ni posegalo. Revizija torej ni utemeljena, kolikor šteje, da je odgovornost tožnika tako neznatna, da jo je mogoče zanemariti.

Pravilna pa je tudi odločitev o višini odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Dne 6.7.1994, ko je padel z zidarskega odra, je utrpel nestabilen zdrobljen zlom prvega ledvenega vretenca. Izkazalo se je, da je šlo za hudo telesno poškodbo, ki je povzročila dalj časa trajajoče hude telesne bolečine, bolnišnično zdravljenje, večmesečno nošnjo mavčnega steznika in polletno pomoč pri osebni higieni. Opisani škodni obseg pa ne utemeljuje zahtevane odškodnine v znesku 4.000.000 SIT, saj bi tako določena odškodnina bila v nasprotju s podobnimi primeri, obravnavanimi v sodni praksi. V znesku 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR) dosojena odškodnina iz tega naslova je primerna. To velja tudi za odškodnino za strah v dosojenem znesku 600.000 SIT (2.503,75 EUR), ki - upoštevaje sodno prakso - spada že med višja zadoščenja, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih izrazitega strahu za izid zdravljenja. Primerna je tudi odškodnina za skaženost v znesku 300.000 SIT (1.251,88 EUR). Poslabšani zunanji izgled tožnika se kaže v prisiljeni drži hrbtenice, v manjši meri pa tudi v sključenosti telesa. Višja odškodnina iz tega naslova (zahtevana je v znesku 1.000.000 SIT) bi presegla namen odškodovanja. Zaradi nestabilnosti prvega ledvenega vretenca in deformacije gibljivega segmenta hrbtenice tožnik ni sposoben naglih gibov, prisiljene drže in nošnje težjih bremen, vendar pa te posledice na njegove delovne sposobnosti ne vplivajo v tolikšni meri, da bi to - v skladu s podobnimi primeri sodne prakse - omogočalo zvišanje odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti preko dosojenega zneska 4.000.000 SIT (16.691,70 EUR).

Pri prisoji pravične denarne odškodnine sta bili določbi 200. in 203. člena ZOR pravilno uporabljeni, do izraza pa sta prišli tudi temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.