Jedro

Tožena stranka utemeljeno ni sledila pritožbenim navedbam, da tožnika pijače po naročilnicah in fakturah, ki se glasijo na njuno ime, nista nabavila in tudi nista sprejela, tožnik pa tudi na glavni obravnavi z drugimi dokazili ni prišel. Pravilno pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrnila tudi tiste pritožbene ugovore, po katerih naj bi tožnika ne bila zavezana plačati prometni davek zato, ker nakupa in prodaje pijač nimata evidentirane v poslovnih knjigah. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na ustrezno zakonsko podlago za obračun prometnega davka (4. in 45. člen ZPD). Sodišče ni posegalo v odločitev obeh davčnih organov v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109 z dne 8. 10. 2004) iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 45. člena ZPD in 14. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 14/92) ter Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za zadeve iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. ... z dne ... zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad, št. ... z dne .... Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo in jo razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču z napotkom, da opravi glavno obravnavo, v vsebino odločitve pa se ni spuščalo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave A, št. ... z dne ..., s katero je bila tožnikoma ugotovljena razlika pri dokončnem obračunu prometnega davka in naložena obveznost plačila davka v višini 1.182.589,00 SIT ter zamudnih obresti v znesku 1.162.235,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po podatkih upravnih spisov Uprava za notranje zadeve B poslala pristojni davčni izpostavi obvestilo o zatajenih davščinah, skupaj s fotokopijami naročilnic in računov ter potrdili o vplačilu za tožnika, ki naj bi v podjetju CCC kupila alkoholne pijače za nadaljnjo prodajo v skupni vrednosti 1.478.236,00 SIT. Ob inšpekcijskem pregledu poslovanja obeh tožnikov, ki opravljata dejavnost gostinstvo in prodaja na drobno, opravljenem za leto 1992, tožnika nista predložila celotne dokumentacije, ker naj bi manjkajoča zgorela v požaru dne 3. 10. 1992, ki je zajel poslopje, last tožnice, na ulici D v E. Manjkal je register osnovnih sredstev in skladiščne kartice, knjiga prihodkov in odhodkov za trgovino in vsa poslovna dokumentacija za leto 1992. Glede dokumentacije, ki jo je poslala UNZ, pa je tožnik izjavil, da teh pijač ni nabavljal on sam, ampak bežen znanec na tožnikovo ime in z njegovo izjavo, katerega imena se ne spominja, medtem ko je glede računov in opominov podjetja CCC navedel, da je račune in opomin pisno zavrnil. Tožena stranka ugotavlja še, da je bila med CCC in tožnikom za leto 1992 sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, z datumom sklenitve pogodbe (20. 7. 1992) pa je bilo s strani tožnikov tudi dana izjava, da bosta blago kupovala za nadaljnjo prodajo in sta bila s tem oproščena plačila davka po 1. točki 1. odstavka 6. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, dalje ZPD). Ker se računi in naročilnice, ki jih je posredovala UNZ, nanašajo prav na obdobje od 27. 7. 1992 dalje, tožena stranka ni sledila pritožbenim navedbam, da nabava in prodaja pijač ni evidentirana v poslovnih knjigah obeh tožnikov, in da zato nista zavezana k plačilu prometnega davka. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 4. člen ZPD, po katerem se prometni davek plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, za ta promet pa se po 5. členu ZPD šteje vsaka prodaja proizvodov, če ni v zakonu drugače določeno. Tožena stranka ugotavlja, da je iz tožnikove izjave, ki jo je dal na zapisnik ob kontroli poslovanja, razvidno, da je tožnik najmanj vedel, da nekdo drug nabavlja blago na njegovo ime in z njegovo izjavo. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik plačal zamudne obresti v znesku 21.975,00 SIT, ki se nanašajo ravno na enega od pridobljenih računov (št. 9587) in naročilnico, št. 022279 z dne 26. 10. 1992. Samo dejstvo, da tožnika nista evidentirala v poslovnih knjigah nakupa in prodaje blaga, pa ju še ne obvezuje obveznosti, ki izhajajo iz tako ugotovljenega prometa. Prvostopni organ je tako pravilno izdal odločbo, s katero je ugotovil davčno obveznost in jo naložil v plačilo na podlagi 45. člena ZPD, ki določa, da se prometni davek obračuna na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu, ali pa po načelu primerjanja z drugim zavezancem, če se med pregledom ugotovi, da davčni zavezanec predpisanih evidenc ni vodil, ali jih ni vodil redno. Pravilno tudi ni upošteval požara, saj iz poročila o požaru izhaja, da je pogorelo gospodarsko poslopje, da na tem naslovu tožnika nista imela prijavljene ne dejavnosti in ne stalnega bivališča, in da je požar zajel le podstrešje, kjer je bilo spravljeno seno. Če pa bi že imel tam shranjene davčne evidence, pa je to tudi v nasprotju s 64. členom ZPD, po katerem mora davčni zavezanec hraniti davčne evidence v poslovnem prostoru in so izven poslovnega prostora lahko le v primeru, če so pri osebi, ki vodi poslovne knjige davčnemu zavezancu in ima dovoljenje za opravljanje te dejavnosti, o tem pa je treba prehodno obvestiti davčni organ.

Tožnika v tožbi, pripravljalnem spisu in dopolnitvi tožbe navajata, da sta nesporno kupovala pijačo pri podjetju CCC, s katerim sta imela sklenjeno tudi ustrezno pogodbo. Vendar pa pijače, ki naj bi bila kupljena na osnovi naročilnice z dne 26. 10. 1992 in plačana po računu št. 9587, nista niti naročila, niti prejela in prodala, in torej nista opravila prometa in nista zavezana za plačilo prometnega davka. To sta povedala že delavcem UNZ, ki so zbirali informacije zoper odgovorne pri podjetju Dana, v zvezi s prodajo in nabavo blaga in od katerih je očitno prišla pobuda za potek davčnega postopka. Tudi navedbe v določbah, da naj bi plačala zamudne obresti, ne držijo. Tožnika namreč nista plačala nobene fakture, ki so podlaga za odmero prometnega davka, ampak sta jih zavrnila, ker blaga nista prejela. Naročilnice pa so bile zlorabljene, saj podpisi na njih ne izvirajo od obeh tožnikov. S trudom je tožeča stranka uspela dobiti račun podjetja CCC, št. 11723 in tudi naročilnico št. 015044 z dne 18. 12. 1992, s katero je bila naročena sporna pijača. Na naročilnici je res kot kupec napisan F.F., vendar pa je kot kupec podpisan G.G.. Razen tega je iz naročilnice razvidno, da je blago prevzel šofer z vozilom, LJ ....., kraj dobave pa je napisan kot E. Brez črke j. Tožnik v tem kraju stanuje in ni še nikoli napisal imena brez j. Očitno je neki G.G. poznal tožnikovo ime in naslov, ter na njegovo ime izpisal naročilnico ter naročil kamion, ki je nato vso robo odpeljal v H. Takšen potek dogodkov sam po sebi izključuje tudi naročilo, kot tudi prejem blaga s strani tožnikov in tudi prometni davek. Tožnika iz tega razloga nista evidentirala blago v svojih poslovnih knjigah. Za neplačilo računa pa tudi nista bila nikoli obsojena, saj je bilo v podjetju CCC ugotovljeno, da spornega blaga nista nikoli prevzela. Nedokazana je tudi trditev, da sta tožnika vedela, da nekdo drug nabavlja blago zanju. Sicer pa ta trditev izključuje nadaljnjo ugotovitev tožene stranke, da sta tožnika prejela blago in da sta davčna zavezanca. Kakšna je davčna zavezanost v takšnem primeru je stvar postopka, pri čemer se povsem nedokazano v tej zvezi tožnikoma očita, da sta za nabavo vedela. Če bi bilo to res, bi gotovo zoper njiju tekel kazenski postopek za sodelovanje pri kaznivih dejanjih, ki so se očitno v tem času dogajala v CCC. Na podlagi tega tožnika menita, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in sodišču predlagata, da tožbi ugodi in napadeno odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Tožbi prilagata mnenje izvedenke - grafologinje, po katerem se rokopis na naročilnici št. 015044 popolnoma razlikuje od tožnikovega, in zato tudi izvedenka ugotavlja, da naročilnice in računa ni podpisal in izpolnil tožnik.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V ponovnem postopku je sodišče opravilo glavno obravnavo. Pooblaščenec tožeče stranke je povedal, da blago na njegovi strani ni bilo prejeto niti naročeno, da so računi in naročilnice ponarejeni in da pa gre pri pogodbi o sodelovanju za standarden akt, ki ne pomeni dejanske nabave blaga. Po njegovem mnenju je podan utemeljen sum, da računi niso v redu in opozarja na grafološko mnenje v zvezi s podpisom osebe F.F.. Tožena stranka je povedala, da je tožnik že na zapisnik dne 9. 10. 1994 izjavil, da se ne spomni, da je blago nabavljal oziroma da je zanj blago nabavljal nek znanec. Tudi ni bistveno, kdo je podpisoval naročilnice, saj je že tožnik sam rekel, da to ni bil on in da tožnik v postopku spreminja mnenje glede spornosti računov. Po poizvedbi pri prvostopnem davčnem organu je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v obravnavanem času registrirano pravno osebo d.o.o., z isto dejavnostjo. Tožeča stranka je predlagala ugotovitev identitete vozila reg. št. LJ ... in identitete voznika in zaslišanje te osebe, ter zaslišanje osebe, ki je v CCC odpremila sporno blago. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne ....

Tožba ni utemeljena.

Tudi po nespornih podatkih iz upravnih spisov, sporni obračun prometnega davka ne izhaja le iz nakupa pijače na podlagi naročilnice z dne 26. 10. 1992 in plačila po računu št. 9587, kot je mogoče razumeti tožbene navedbe, ter iz nakupa na podlagi naročilnice št. 015044 z dne 18. 12. 1992, kot tožbene navedbe dopolnjuje pripravljalna vloga in jih navaja tožnik tudi na glavni obravnavi, ampak temelji na nakupu alkoholnih pijač po skupno petih računih št. 6346, 7333, 8224, 9587 in 11723 in naročilnicah, izdanih sukcesivno v času od 27. 7. 1992 do 30. 12. 1992. Pri tem pa za vse navedene račune in naročilnice velja, da je bilo blago prevzeto in računi izstavljeni v času, ko sta imele tožnika sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z CCC, in da je priloga pogodbi izjava tožnikovih storitev (1. točka 1. odstavka 7. člena ZPD), da kupujeta blago za nadaljnjo prodajo in sta za to oproščena plačila prometnega davka. Tudi je razvidno, da med strankama ni sporna nadaljnja dejanska ugotovitev, in sicer, da se vse naročilnice in fakture glasijo na ime obeh tožnikov oziroma njune poslovalnice, da je CCC fakture poslala tožnikoma in da sta tožnika navedene fakture tudi prejela. V postopku je bilo nadalje nedvomno ugotovljeno, da so bili plačani štirje od petih računov, razen računa št. 11732, in da sta tožnika z imenom in priimkom ter ustreznim naslovom navedena na vseh potrdilih o plačilih. Točne so tudi ugotovitve tožene stranke glede plačil obresti za nepravočasno plačan račun št. 9587, ki sta jih po zbranih listinskih dokazih nedvomno prepoznala in plačala oba tožnika, zato tožnikove navedbe na glavni obravnavi, da nista ničesar plačala, sodišče zavrača kot neutemeljene. Tožbene trditve so s temi ugotovitvami v direktnem nasprotju in torej neresnične. Posledično pa seveda tudi ni mogoče slediti trditvam v tožbi in navedbam na glavni obravnavi, da sta tožnika zavrnila vse izdane račune: tega računa (št. 9587) očitno nista zavrnila, in je torej takšna trditev neresnična vsaj v tem delu. Zavrnitev (ostalih računov) pa tožnika itak ves postopek zatrjujeta in je nista z ničemer izkazala. Plačila, ki sta jih po potrdilih izvršila tožnika, celo kažejo ravno nasprotno. Kolikor je razumeti, da zaradi požara ne razpolagata z ustreznimi listinami, pa je že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, zakaj požara ni mogoče upoštevati kot opravičljiv razlog za izgubo knjigovodske dokumentacije oziroma davčnih evidenc, s tem pa se strinja tudi sodišče. Glede na povedano po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno ni sledila pritožbenim navedbam, da tožnika pijače po naročilnicah in fakturah, ki se glasijo na njuno ime, nista nabavila in tudi nista sprejela, tožnik pa tudi na glavni obravnavi z drugimi dokazili ni prišel. Pravilno pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrnila tudi tiste pritožbene ugovore, po katerih naj bi tožnika ne bila zavezana plačati prometni davek zato, ker nakupa in prodaje pijač nimata evidentirane v poslovnih knjigah. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na ustrezno zakonsko podlago za obračun prometnega davka (4. in 45. člen ZPD), zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče v zvezi z uporabo zakona le še dodaja, da se po 4. členu ZPD za promet šteje poleg prodaje proizvodov tudi njihovo jemanje za lastno končno potrošnjo in tudi vsakršna brezplačna utajitev. Podlago za obračun prometnega davka tožnikoma kot kupcema blaga, pa lahko v konkretnem primeru predstavlja tudi 6. odstavek 14. člena ZPD, po katerem je zavezanec kupec proizvodov v primeru, ko jih kupi ob davčni oprostitvi, uporabi pa za namene, za katere davčna oprostitev ni predvidena.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni posegalo v odločitev obeh davčnih organov v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109 z dne 8. 10. 2004) iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 45. člena ZPD in 14. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 14/92) ter Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za zadeve iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04).

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške (3. odstavek 23. člena ZUS).