Jedro

Izraz poplačala, kot utemeljeno opozarjata toženca, res kaže na to, da po sklenitvi nove pogodbe dolga iz starih kreditnih pogodb ne bo več. Razjasnitve nejasnega pogodbenega določila po kriterijih drugega odstavka 86. člena OZ trditve in dokazi pravdnih strank po prepričanju višjega sodišča ne omogočajo. Citirano pogodbeno besedilo torej tudi po poskusu razlage ni jasno. Ker tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožencev, da je ona tista, ki je pripravila (nejasno) besedilo sporne kreditne pogodbe, pritožnika pravilno opozarjata, da je treba takšno določilo razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ), v tem primeru tožencev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186471/2013-2 s 26. 11. 2013 v prvem odstavku izreka razveljavi glede zahtevka na plačilo 4.615,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2013 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka ohranilo v veljavi v izreku te sodbe navedeni sklep o izvršbi. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti 3.511,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidita v tem, da je sodišče nekritično sledilo pavšalnim navedbam tožeče stranke in ni navedlo, zakaj ne verjame trditvam tožene stranke. Menita, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju.

Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da nista plačala 120.000,00 EUR po kreditni pogodbi št. 1537083. To sta dokazala s priloženo izbrisno pobotnico, elektronsko korespondenco med V. H. in drugim dolžnikom s 3. 5. 2013 ter potrdilom o plačilu 9.000,00 EUR s 24. 4. 2013. Ni jasno, na račun katerih drugih pogodb naj bi tožeča stranka upoštevala ta izkazana plačila. Sama tožeča stranka je navedla, da je prejela plačilo družbe L., d. o. o. v višini 111.002,07 EUR ter plačilo v višini 9.162,15 EUR s strani M. K. Poleg tega je družba G., d. o. o., tožeči stranki odstopila terjatev do družbe O., d. o. o., v višini 149.000,00 EUR, zato je terjatev v celoti odplačana.

Višina terjatve, ki jo tožeča stranka izkazuje z izpiski iz poslovnih knjig, je lahko tudi napačna ali pa niso upoštevana vsa plačila. Sodišče iz rokovnikov tožeče ne more sklepati, da je dolg tožencev resnično tak, kot to trdi tožeča stranka.

Glede dolga po kreditnih pogodbah št. 1476572 in št. 1508830 toženca poudarjata, da ne dolgujeta ničesar, saj je bil dolg po teh pogodbah v celoti poplačan s kreditno pogodbo št. 1537083. Določba 2.4 točke 2. člena kreditne pogodbe št. 1537083 je povsem jasna, govori o tem, da se ta kredita poplačujeta. Iz tega je možno sklepati, da v celoti in ne le deloma. Če bi sodišče štelo, da je ta določba dvoumna, bi jo moralo na podlagi 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) razlagati v korist tožencev. Bistvo odobritve novega kredita je bilo, da se zaprejo vsi stari krediti in ostane le en nov kredit. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložila zakaj in katerim trditvam tožeče stranke sledi in zakaj ne sledi trditvam tožene stranke. Izpodbijana sodba torej vsebuje jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, zato (posplošeno) očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede dolga po kreditnih pogodbah št. 1476572 in št. 1508830

6. V kreditni pogodbi št. 1537083 je navedeno, da „... bo A. s sredstvi koriščenega kredita poplačala kredit po naslednjih kreditnih pogodbah: reg. štev.: 1476572 v višini 84.000,00 EUR, reg. štev.: 1508830 v višini 90.517,28 EUR in reg. štev.: 1509225 v višini 40.000,00 EUR“. Tožeča stranka si povzeto pogodbeno določilo razlaga tako, da naj bi bilo z navedbo zneska določeno, kolikšen del dolga po starih kreditnih pogodbah, naj bi bil poravnan s sredstvi novo pridobljenega kredita. Toženca pa trdita, da je bil (edini) namen pridobitve novega kredita v tem, da se v celoti poplačajo krediti po starih kreditnih pogodbah („da se zaprejo vsi stari krediti in ostane odprt en nov kredit“). Pogodbeno določilo je torej med pravdnima strankama nedvomno sporno.(1) Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena OZ). Kakšen je bil skupen namen pogodbenikov pri sklepanju nove kreditne pogodbe v odnosu do starih kreditnih pogodb sta zatrdila le toženca. Dokazov v zvezi s tem nista predlagala. Višje sodišče ne sprejema stališča sodišča prve stopnje (pri razlagi spornega pogodbenega določila je uporabilo le besedno razlago), da je besedilo tako jasno, da omogoča samo razlago, ki jo ponuja tožeča stranka. Vsekakor sta mogoči obe razlagi. Izraz poplačala, kot utemeljeno opozarjata toženca, res kaže na to, da po sklenitvi nove pogodbe dolga iz starih kreditnih pogodb ne bo več. Razjasnitve nejasnega pogodbenega določila po kriterijih 2. odstavka 86. člena OZ trditve in dokazi pravdnih strank po prepričanju višjega sodišča ne omogočajo. Citirano pogodbeno besedilo torej tudi po poskusu razlage ni jasno. Ker tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožencev, da je ona tista, ki je pripravila (nejasno) besedilo sporne kreditne pogodbe, pritožnika pravilno opozarjata, da je treba takšno določilo razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ), v tem primeru tožencev. Ta razlaga pa je takšna, da po koriščenju sredstev iz kredita reg. št. 1537083, dolgov po starih pogodbah, navedenih v točki 2.4 kreditne pogodbe, ni več.

7. Višje sodišče je zato pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo za glavnici 2.084,00 EUR in 2.614,49 EUR, kolikor (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na peti strani) tožeča stranka vtožuje na podlagi kreditnih pogodb št. 1476572 in št. 1508830, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Procesno podlago za takšno odločitev predstavlja določba pete alineje 358. člena ZPP.

Glede dolga po pogodbi št. 1537083

8. Pritožnika ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da sta solidarna poroka. Ne drži pritožbeno stališče, da so trditve tožeče stranke o višini dolga posplošene. Tožeča stranka je jasno navedla, koliko sta si toženca sposodila, predložila listine v zvezi s tem in pojasnila koliko sta vrnila. Če sta vrnila še kaj več ali če dolg iz kakšnega drugega razloga ni takšen, kot trdi tožeča stranka, bi morala to trditi in dokazati toženca. Za njune ugovore pa velja, da so bili posplošeni.

9. Edini konkretni ugovor je bil, da sta plačala 120.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tega, da bi sama plačala 120.000,00 EUR nista izkazala. Pritožnika dokazne ocene ne izpodbijata, zgolj vztrajata pri svojih trditvah. Tožeča stranka je priznala, da je prejela plačili družbe L., d. o. o., in M. K. To izkazujejo tudi predložene listine, na katere se sklicujeta toženca in jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Zakaj bi morala plačili družbe L., d. o. o., in M. K. tožeča stranka upoštevati kot plačili (tožencev) po pogodbi št. 1537083, pa toženca nista navedla. Tudi iz listin, na katere se sklicujeta, ne izhaja, da naj bi šlo za plačili dolga po sporni pogodbi. Toženca svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanega plačila torej nista zadostila.

10. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da bi moralo sodišče upoštevati še plačilo 149.000,00 EUR, saj da ima tožeča stranka tudi odstopljeno terjatev družbe G., d. o. o., do družbe O., d. o. o., v višini 149.000,00 EUR, pritožbeno sodišče opozarja, da ne gre za odstopljeno, ampak zastavljeno terjatev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na šesti strani izpodbijane sodbe. S samo ustanovitvijo zastavne pravice na terjatvi, terjatev upnika ne preneha. V skladu s 185. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so takrat, ko je v trenutku izterjave zastavljene terjatve tudi zavarovana terjatev že zapadla v plačilo (in celo če ni; prim 2. odstavek 185. člena SPZ), izpolnjeni pogoji za pobotanje iz 311. člena OZ. Toženca nista dokazala, da bi tožeča stranka uspela izterjati zastavljeno terjatev (in s tem pridobila zastavno pravico na denarju oz. bi nastopili pogoji za pobot). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožnika ne nasprotujeta, je tožeča stranka dokazala, da kljub pozivom od zastavne dolžnice ni prejela nobenega plačila. Pogoji za pobot torej niso nastopili, zato toženca s trditvami in dokazi o ustanovitvi zastavne pravice na terjatvi nista dokazala, da je terjatev tožeče stranke delno prenehala.

11. Pritožba je torej v tem delu neutemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

12. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je ne glede na delno spremembo sodbe pravilna, saj tožeča stranka tudi po spremembi sodbe ni uspela le s sorazmerno majhnim delom (približno 2 %), zaradi česar niso nastali posebni stroški. Tudi uspeh tožencev v pritožbenem postopku je enak, torej tako majhen, da toženca nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ampak jih morata kriti sama.

Op. št. (1): N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 493: Določilo je sporno takrat, kadar mu pogodbeni/pravdni stranki pripisujeta različen pomen.