Jedro

Če je razžaljen na hodniku sodišča policist, ki čaka na zaslišanje kot priča v zvezi s svojim delom, se razžalitev preganja na predlog.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni V.N. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ. Sodišče mu je izreklo 100.000 SIT denarne kazni. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka. Po mnenju zagovornika se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o vseh pritožbenih navedbah, upoštevajoč pri tem določbo prvega odstavka 395. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik se sprašuje, ali je postopek sploh tekel na zahtevo upravičenega tožilca. Po njegovem mnenju pričo, ki čaka v civilni obleki na hodniku sodišča na zaslišanje, ni možno šteti za uradno osebo, pričevanje oškodovanca pa ne sodi v krog del in nalog, ki jih opravlja pooblaščena uradna oseba. S tem je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 395. člena ZKP, ker statusa uradne osebe ni obrazložilo. Tako je tudi nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 178. člena KZ, ker ni šlo za uradno osebo. Iz tega sledi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni podana obtožba upravičenega tožilca. Po mnenju zagovornika je podana tudi bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je sodišče oprlo na dokaz, na katerega se ne more opirati. Po prvem odstavku 355. člena ZKP se namreč lahko sodba opre le na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, to pa ne pomeni nekakšen vpogled v kazensko ovadbo. Sodišče mora listino prebrati glede na določbo prvega odstavka 339. člena ZKP, prav noben dokaz pa se ne izvaja z vpogledom. Po mnenju zagovornika je kršena tudi ustavna pravice obsojenca do obrambe, ker sodišče ni ugodilo predlogu obrambe po soočenju. Podano tudi ni ustrezno pojasnilo v obrazložitvi sodbe, zakaj je bil dokazni predlog obrambe pravzaprav sploh zavrnjen, pri čemer ni moč spregledati določbe sedmega odstavka 367. člena ZKP in določila petega odstavka 299. člena ZKP. Napačno je bil izveden tudi predlagani dokaz s pribavo dnevnega razporeda za pričo V. - v originalu, ker je bil v končni fazi izveden z branjem nekakšnega dopisa. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo menila, da je oškodovanec, sicer policist, nastopal kot uradna oseba, čeprav je bil v civilni obleki. Predlagala je, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljanja razlogov obsojenčevega zagovornika, da oškodovanec kot priča v kazenskem postopku ni bil uradna oseba in da zato ni podana obtožba upravičenega tožilca, ni utemeljeno. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena postane uradno pregonljivo po drugem odstavku 178. člena, če je storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu. Oškodovanec M.V. je bil v času, ko ga je obsojenec razžalil, policist, kot je razvidno iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe in ugotovitev v izpodbijanih sodbah. Pri tem sploh ni pomembno, ali je kot priča v kazenski zadevi opravljal uradno dolžnost, kot zmotno ocenjuje zagovornik in sta se s tem vprašanjem tudi po nepotrebnem ukvarjali sodišči prve in druge stopnje. Za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ so določbe o pregonu po drugem odstavku 178. člena KZ pomembne le glede vprašanja, ali se žaljiva vrednostna ocena nanaša na uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne trdi, da naj bi besede, ki so opisane v izreku prvostopenjske sodbe, pomenile razžalitev policista M.V. kot zasebne osebe, tako da Vrhovno sodišče zakonitosti sodbe v tej smeri ni moglo (samo) ocenjevati, ker bi prekoračilo okvir vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah ugotavljata, da je šlo za razžalitev oškodovanca kot policista. V tej zvezi se pokažejo trditve zagovornika, da pričevanje ne sodi v krog del in nalog uradne osebe le kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče obrazložilo, predlog za soočenje pa je pomenil le ponovno zaslišanje prič. Z izvedbo dokaza z "vpogledom" v kazensko ovadbo je sodišče sicer kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZKP, saj mora tako listino na glavni obravnavi prebrati. Svojo odločitev pa je sodišče oprlo na druge dokaze, tako da omenjena kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo kot neutemeljeno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.