Jedro

Določbe 72. člena ZTPDR, ki govori o predhodnem postopku pri delodajalcu, ni mogoče uporabiti pri uveljavljanju povračila škode, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom zasebnemu delodajalcu kot fizični osebi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 104.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo, s katero ga izpodbija v celoti iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Po mnenju pritožbe je tožnik postopek za ugotavljanje toženčeve odškodninske odgovornosti izpeljal skupaj z ugotavljanjem njegove disciplinske odgovornosti ter mu dne 10.2.1996 izdal sklep o odškodninski odgovornosti, ki je bil tožniku vročen 13.2.1996, s katerim ga je pozval, da v treh mesecih povrne zahtevani znesek, sicer bo vložil tožbo pred pristojnim sodiščem.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožnika zavrglo zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni izvedel nikakršnega postopka, prav tako pa tožnik nima nikakršnega dokazila, da je toženca pozval k prostovoljni poravnavi škode. Zato je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke po 72. členu ZTPDR za vložitev tožbe in jo je kot preuranjeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče se z navedenim pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje glede procesne predpostavke in neizvedbe predhodnega postopka za povračilo povzročene škode ne strinja. Po 72. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije smiselno v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94) mora delodajalec škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotoviti in šele, če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca, lahko sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Čeprav je v citirani določbi ZTPDR predviden predhodni postopek pri delodajalcu za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pred vložitvijo tožbe pred pristojnim sodiščem, pa pritožbeno sodišče meni, da ta postopek ni mogoče opredeliti za procesno predpostavko, ki je pogoj za vložitev tožbe z odškodninskim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Ne glede na to, da se je določba 72. člena ZTPDR v prejšnji sodni praksi tolmačila tako, da se je predhodni postopek v organizaciji štel za procesno predpostavko, je potrebno to določbo tolmačiti v povezavi z republiškim zakonom o delovnih razmerjih. Po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se v Republiki Sloveniji uporabljajo kot republiški predpisi le tisti zvezni predpisi, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu RS in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Citirana določba ZTPDR, ki določa, da mora škodo in okoliščine, v katerih je ona nastala, njeno višino in povzročitelja ugotoviti pristojni organ organizacije oz. delodajalca, je nastala v pogojih samoupravljanja in družbene lastnine ter v času, ko je bilo delovno razmerje opredeljeno kot asociativno razmerje med delavci. Z uvedbo delovnega razmerja kot pogodbenega odnosa med delavcem in delodajalcem pa je ta določba izgubila svoj namen. V konkretnem primeru še toliko bolj, saj gre za spor med zasebnim delodajalcem kot tožnikom in delavcem, ki je povzročil škodo zasebnemu delodajalcu. Po 120. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), se delovna razmerja delavcev, ki so zaposleni pri zasebnih delodajalcih, to so samostojni podjetniki kot fizične osebe, kot tudi ostale civilnopravne in fizične osebe, podrobneje urejajo s pogodbo o zaposlitvi. Posebnosti teh delovnih razmerij so posebej izpostavljene in določene v XII. poglavju citiranega ZDR. Prav zaradi posebnosti ureditve delovnega razmerja med delavcem in samostojnim podjetnikom, kot fizično osebo, kjer gre za že izoblikovan pogodbeni odnos med delavcem in delodajalcem, pa pritožbeno sodišče še posebej poudarja, da določbe 72. člena ZTPDR ni mogoče tolmačiti tako, da določa procesno predpostavko za vložitev tožbe.

Sicer pa ne glede na navedeno pravno razlogovanje, pritožbeno sodišče meni, da je v spornem primeru tožnik kot zasebni delodajalec, čeprav ni bil dolžan, zadostil pogojem predhodnega postopka. Dejstvo je, da je bilo v postopku za ugotavljanje toženčeve disciplinske odgovornosti tudi ugotovljeno kakšno škodo je delavec povzročil. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da ga je toženca pozval k prostovoljni poravnavi škode, ker nima dokazila o tem, da mu je bil sklep z dne 10.2.1996 (priloga A 9) vročen, pravno neupošteven in nepomemben. Tožnik kot zasebni delodajalec je tožencu dal odpoved delovnega razmerja prav zaradi ponavljajočih se hujših kršitev delovnih obveznosti in skrajno malomarnega odnosa do delovnih sredstev, v posledici česar je zasebnemu delodajalcu nastala tudi materialna škoda, o kateri je bil toženec v postopku prenehanja delovnega razmerja tudi seznanjen.

Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sklenilo, kot je razvidno iz izreka drugostopenjskega sklepa. Zaradi razveljavitve prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe pa je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških.