Jedro

Ni potrebe po pisni obliki darilne pogodbe, če so bile delnice ob daritvi že vpisane na ime obdarjenca, ki je lahko odtlej z njimi prosto razpolagal (prvi odstavek 538. člena OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za prenos lastništva toženčevih vrednostnih papirjev v korist tožnika (toženčevega očeta) in podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini vrednosti istih vrednostnih papirjev. Ugotovilo je, da je tožnik leta 2006 s sredstvi staršev kupil sporne delnice, ki so bile tudi vpisane na njegovo ime. Tožnik ni uspel dokazati, da sta bila s tožencem dogovorjena za vpis delnic na tožnikovo ime oziroma da je toženec izrabil njegovo zaupanje. Toženec je dokazal, da mu je tožnik iste delnice pozneje (leta 2007) ustno podaril za namen pokrivanja stroškov zdravljenja njegovega sina (tožnikovega vnuka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njegovi (pri)tožbi, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Sodiščema nižjih stopenj očita, da pri ocenjevanju izpovedb toženca in tožnikove bivše žene (A. A.) nista ocenili listinske dokumentacije v spisu, nista ugotavljali odnosov med strankami in tudi ne različnosti, spreminjanja in protislovnosti toženčevih trditev in izpovedbe A. A. (če bi to storili, njunih izpovedb ne bi mogli šteti za verodostojne). Ker torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in je obrazložitev nejasna in nerazumljiva, sodb sodišč nižjih stopenj ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je menilo, da izvor denarnih sredstev za nakup delnic (posebno premoženje tožnika ali njegove bivše žene) ni pomemben. V nasprotju s podatki spisa je tudi ugotovitev, da je tožnik zahteval vrnitev delnic šele, ko je toženec odklonil izobraževanje, ki bi mu omogočalo ukvarjanje s pridelavo vina. Tožnik je tožencu za nakup delnic nakazal 2,000.000,00 SIT s svojega bančnega računa, A. A. pa mu je istočasno nakazala še 5,435.000,00 SIT, pri čemer je bilo to nakazilo do višine 4,553.663,00 SIT posojilo tožniku, ki ji ga je tudi vrnil. Navedena plačila dokazujejo, da so bile vse delnice po obračunu z dne 5. 5. 2006 in del delnic po obračunu z dne 4. 5. 2006 last tožnika. Oba obračuna je opravil toženec 10. 5. 2006, kar potrjuje datum in njegov lastnoročni podpis na obračunih. Toženčeve trditve, da je obračuna opravil pozneje, ne držijo. Tožnik opozarja še na obračun, ki se nanaša na provizijo in nima datuma, a je iz besedila, ki je pripisano delnicam („ati“, „četrtek“ in „petek“), razvidno, da gre za datuma 4. 5. 2006 oziroma 5. 5. 2006. Sodišči nižjih stopenj sta omenjene listine zanemarili in v povezavi z njimi tudi nista ocenjevali spreminjajočih in različnih izpovedb toženca in A. A. Obrazložitev sodb sodišč nižjih stopenj je zato pomanjkljiva, nejasna in nerazumljiva. Nadalje tožnik opisuje različne trditve in izpovedbe toženca in A. A. v zvezi s specifikacijo delnic in naravo sredstev za nakup delnic, do katerih se sodišči nižjih stopenj nista opredelili. Če bi jih ocenili, bi nedvomno prišli do drugačnih zaključkov glede zatrjevane sklenitve darilne pogodbe, zato tudi ugotovitev o sklenjeni darilni pogodbi pomeni, da v sodbah sodišč nižjih stopenj ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča njun preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi tožnik želel, da bi se toženec izobraževal na ... oddelku Biotehniške fakultete, čeprav trditev o tem oddelku nihče ni podal. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 533. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), čeprav se nanjo sklicuje. Darilna pogodba mora biti namreč zanesljivo izkazana. Že dejstvo, da je toženec zlorabil tožnikovo zaupanje in delnice ob nakupu vpisal na svoje ime, kaže na njegovo zavestno nepravilno ravnanje, poleg tega pa je prepričljiva tožnikova izpovedba, da je hotel delnice vpisati na svoje ime. O lastništvu delnic se vodijo ustrezne evidence, zato bi morala biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Imenske delnice se prenašajo z indosamentom (prvi odstavek 233. člena Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD in 220.-226. člen OZ), ki terja pisno obliko, te pa v konkretnem primeru ni bilo. Potrebna bi bila že zato, ker je toženec na obračunu delnic zapisal, čigave so delnice, s čimer je napravil indosament. Če bi darilna pogodba res obstajala, bi morala biti zapisana tudi sprememba oziroma prečrtanje teh zapisov. Tožnik graja še zaključek sodišča prve stopnje, da je v zvezi z darilno pogodbo bolj verjetna izpovedba sina (o tem, da se je toženec tem delnicam odrekel v korist vnuka) kot pa zanikanje toženca, da je do sklenitve posla sploh prišlo. Poudarja, da verjetnost ni dovolj, zato zaključka sodišč nižjih stopenj o daritvi delnic nista prepričljiva, nista oprta na izvedenih dokazih, zlasti pa sta sporna glede na različne in nasprotujoče si izpovedbe toženca in A. A. Slednja je do tožnika tudi sovražna, česar sodišči nižjih stopenj nista upoštevali.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnikovi revizijski očitki ne zmorejo razkriti uveljavljanih postopkovnih nepravilnosti proste dokazne ocene. Sodišči nižjih stopenj sta ustrezno pojasnili, zakaj sta sledili izpovedbam toženca in priče A. A. oziroma zakaj nista sprejeli tožnikovih navedb. Te razloge, ki med drugim izrecno obravnavajo odnose v družini pravdnih strank, je revident očitno spregledal. Njegova pavšalna navedba, da sta sodišči nižjih stopenj zanemarili določne trditve, izpovedbe in listine, ni utemeljena. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v konkretnem primeru ni bilo pomembno ugotavljati narave sredstev za nakup delnic in kdaj v letu 2006 je bila omenjena specifikacija narejena, saj ni bilo sporno, da se je to zgodilo pred sklenitvijo darilne pogodbe in da delnice niso bile kupljene s sredstvi toženca. Tudi do teh razlogov se tožnik ni opredelil, zato morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri ni uspel izkazati. S preostalimi očitki v zvezi z dokazno oceno tožnik izpodbija njeno vsebinsko pravilnost in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve, s čimer presega meje revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz takšnih (nedopustnih) revizijskih očitkov nadalje zmotno sklepa o neobstoju razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Neuspešna sta tudi revizijska očitka glede presežene trditvene podlage in uporabe prenizkega dokaznega standarda, ki bi lahko pomenila relativno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (7. in 215. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), a ju tožnik v tej smeri ni uspel zadostno opredeliti. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zahteval vrnitev podarjenih delnic šele v času, ko je toženec odklonil izobraževanje, ki bi mu omogočalo ukvarjanje s predelavo vina. Čemu naj bi bilo pomembno, kje oziroma na katerem oddelku Biotehniške fakultete je to izobraževanje potekalo, tožnik ni pojasnil. Pritožbeno sodišče je tožniku odgovorilo, da je prvostopenjsko sodišče do spoznanja o sklenitvi darilne pogodbe prišlo s stopnjo prepričanja, kar je utemeljilo s sklicevanjem na celotno dokazno oceno sodišča prve stopnje in na ugotovitve istega sodišča o tožnikovem nagibu za daritev. Ker se revident s temi razlogi ni soočil, so njegova revizijska izvajanja tudi v tej smeri neuspešna (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik zmotno opozarja na pomanjkanje pisne oblike darilne pogodbe. Dejstvo, da so bile delnice ob daritvi že vpisane na toženčevo ime, odpravlja potrebo po pisni obliki poznejše darilne pogodbe, saj je lahko toženec od trenutka njene sklenitve z delnicami prosto razpolagal (prvi odstavek 538. člena OZ). Tožnik zmotno meni, da je toženec delnice indosiral nanj. Ker obračun nakupa vrednostnih papirjev, na katerega se sklicuje, ni vrednostni papir,(1) zapisi na takšni listini ne pomenijo indosamenta (prvi odstavek 12. člena Zakona o menici v zvezi s prvim odstavkom 233.člena ZGD, na katerega se sklicuje tožnik, oziroma s prvim odstavkom 236. člena ZGD-1, ki je začel veljati 4. 5. 2006).

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Kvečjemu gre za legitimacijski papir; primerjaj Grilc in Juhart, Pravo vrednostnih papirjev, GV, Ljubljana 1996, str. 145.