Jedro

Pomoč, ki jo je tožnik nesporno dajal investitorki in ki je bila očitno tudi pomembna, ne daje ne pogodbene in ne zakonite podlage za pridobitev solastninske pravice. Pri tem pa je še poudariti, da višina pomoči prav tako nima vpliva na rešitev spora, ker ta ne spremeni dejstva, da gre za tujo gradnjo (v odnosu do tožnika). Ugotovitev, da je tožnik nudil investitorki le pomoč, pa odreka utemeljenost tudi vsem ostalim revizijskim razlogom, s katerimi se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožene stranke, da se ji povrnejo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

V postopku na prvi stopnji je bila najpreje izdana delna sodba, s katero je bila pravnomočno zavržena tožba v delu, s katero je tožeča stranka uveljavljala veljavnost, oziroma neveljavnost oporoke oporočiteljice. S končno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se ugotovi, da polovica nepremičnine - stanovanjske hiše v Kamniku, ne spada v zapuščino po pokojni, ker da je last tožeče stranke, pri čemer je zavrnilo tudi zahtevek na izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka vknjižila iztoževano lastninsko pravico na svoje ime.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji poudarja, da je imel postopek, ki teče že od leta 1985 dalje, dva dela; prvi se je nanašal na ugotavljanje veljavnosti oporok po pok., drugi pa na lastninski spor. Pretežno število prič je bilo zaslišanih v prvem delu postopka, ko je bil opravljen tudi ogled in zato priče niso bile zasliševane o sami gradnji. Izpoved priče M.M. sploh ni bila prebrana, priče J.N. pa ni, ampak je to priča N.N. Zadnji narok je bil opravljen v odsotnosti tožnika. Zaradi tega ta sploh ni bil zaslišan, niti ni bil prebran zapisnik o njegovem zaslišanju. Ker pa se sodba sodišča prve stopnje in s tem druge stopnje opira na izvedbo tega dokaza, sta obe sodišči zagrešili bistveno kršitev postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da svoje trditve dokaže. Kako se pridobi lastninska pravica, urejata 21. oziroma 23. člen ZTLR. Ustrezen dogovor o tožnikovi solastniški pravici veje iz vsebine sožitja med njim in pokojno A.N., načina njunega delovanja in ustvarjanja po umetniški plati, oziroma iz dejanske realizacije vsega tega. Pisnega sporazuma ni, vendar to ni bistveno, ker predstavlja pisni dokaz oporoka, ki pa je izginila. Revident poudarja, da so dejstva, ki jih dokazuje, izkazana z dokumenti, potrdile pa bi jih tudi predlagane priče, ki jih pa sodišče ni zaslišalo. Tožniku zato ni bilo omogočeno, da bi svoje trditve dokazal. V dokazni namen bi bilo potrebno predložiti tudi gradbeno knjigo. Iz razpoložljivih listin izhaja, da je finančno vložil v sporno gradnjo več kot 50 %, ob tem pa je še organiziral gradnjo, nabavljal gradbeni material in tudi osebno delal. Odnos med njim in A.N. je bil partnerski v ustvarjanju skupnega premoženja in zato je podana pravna podlaga za njegov zahtevek po členu 23. ZTLR.

V odgovoru na revizijo predlaga tožena stranka, da naj se revizija zavrne. V razlogih svoje vloge ocenjuje, da uveljavljene kršitve postopka sploh niso obrazložene, da je bil dokazni postopek zadostno obširno izveden in da iz uporabljenih listin izhaja, da je pokojnica vrnila tožniku vse denarne prispevke.

Revizija tožeče stranke je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja predvsem kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da tožeča stranka na zadnjem naroku ni bila zaslišana niti ni bila prebrana njena izpoved, pa tudi v tem, da med postopkom niso bile zaslišane vse predlagane priče in da je bil postopek sploh pomanjkljivo izveden. Po oceni revizijskega sodišča v postopku na drugi stopnji niso bile zagrešene uveljavljane kršitve postopka, niti ne v povezavi s postopkom na prvi stopnji. Po določilu 3. odstavka 315. člena zakona o pravdnem postopku (nadalje ZPP), se smejo prebrati le izpovedi prič in izvedencev, ne pa strank. Dokazna ocena sodišča druge in prve stopnje je morala biti zato oprta le na izpovedi zaslišanih prič in vsebino predloženih listin, ki so bile zaradi vsebine o financiranju gradnje sporne hiše, temeljnega dokaznega pomena. Kolikor sodbi druge in prve stopnje omenjata tožnikovo izpoved, je ugotoviti, da ta ni mogla biti v njegovo škodo (če kdo, velja, da stranka izpoveduje v svojo korist), sicer pa je ta s svojo izpovedjo potrjeval točnost svojih trditev (to je dejanske podlage tožbe, ki sta jo sodišči druge in prve stopnje morali ocenjevati.

V reviziji navedene trditve o priči J.N., niso utemeljene, ker je bila priča s takim osebnim imenom res zaslišana (l. št. 236), sicer pa je v sodbi omenjeno ime priče po imenu N. očitno zgolj pomotno navedeno (pri čemer ne more biti dvoma o tem, na katero pričo se nanaša). Na pravilnost sodbe sodišča druge stopnje tudi ne morejo vplivati okolnosti, ki se uveljavljajo v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza po pričah, predlaganih v zadnji pripravljalni vlogi (l.št. 317). Iz navedene vloge namreč izhaja, da so bile priče predlagane o gradnji (na splošno), medtem ko bi moral biti dokazni predlog, če naj bi računal na pravno upoštevnost, oblikovan v smislu 1. odstavka 186. člena ZPP (z navedbo konkretnih dejstev, o katerih naj bi predlagana priča izpovedovala). Priča M.M. je bila zaslišana le v zvezi s pisanjem oporok in zato revizijska izvajanja o tej priči niso pravno pomembna za rešitev spora o lastnini hiše. Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi in prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano, ker ni ugotovilo kakšnih pomanjkljivosti, ki bi zadevale materialno pravna izhodišča nižjih sodišč v zvezi z opredeljevanjem katere okolnosti naj se ugotovijo. Vse okolnosti, ki so bile potrebne za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje med postopkom ugotavljalo in jih na podlagi izvedenih dokazov tudi pravilno ocenilo. Da je tožnik sodeloval pri gradnji sporne nepremičnine, med postopkom ni bilo sporno in je to potrjeno tudi z vrsto dokazov (z izpovedbami prič kot so: D.C., A.C., D.S. ml., D.R. in dr.). Pravno pomembno je bilo le, ali je tožnik s tožbo in med postopkom iznešenimi trditvami uveljavljal tako dejansko podlago, ki bi utemeljevala kakega od pravno možnih načinov pridobitve njegove solastninske pravice na sporni hiši in jo dokazal. Sodišči druge in prve stopnje sta zaključili, da tožnik ni dokazal utemeljenosti svojega zahtevka z nobeno od pravnih podlag zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (nadalje ZTLR). Do takega zaključka sta prišli na podlagi ugotovitve, da je A.N. kupila parcelo in se sama vknjižila v zemljiški knjigi kot izključna lastnica, da tožnik in navedena nista nikoli sklenila kakšne pogodbe o skupni gradnji, da je A.N. vodila tudi dnevnik o financiranju gradnje, iz katerega izhaja, da je tožniku vrnila vse, kar je finančno prispeval, da je ona sama po zaključku gradnje odločala o tem ali naj se hiša proda in da je v hiši tudi edino ona stanovala. Take ugotovitve niso dajale podlage za pogodbeno pridobitev solastninske pravice, niti za originarno pridobitev, to je na podlagi zakona v smislu določb 23. (in tudi 21) člena ZTLR . Sodišči druge in prve stopnje sta po oceni revizijskega sodišča pravilno poudarili, da pomoč, ki jo je tožnik nesporno dajal investitorki in ki je bila očitno tudi pomembna, ne daje ne pogodbene in ne zakonite podlage za pridobitev - solastninske pravice. Pri tem pa je še poudariti, da višina pomoči prav tako nima vpliva na rešitev spora, ker ta ne spremeni dejstva, da gre za tujo gradnjo (v odnosu do tožnika). Ugotovitev, da je tožnik nudil investitorki le pomoč, pa odreka utemeljenost tudi vsem ostalim revizijskim razlogom, s katerimi se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani v reviziji tožeče stranke uveljavljani revizijski razlogi, niti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. ZPP), je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (člen 393. ZPP). Ker po oceni revizijskega sodišča odgovor tožene stranke na revizijo tožeče stanke ni vseboval kakšnih pravno pomembnih dodatnih elementov, z odgovorom nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Zato je zahtevo tožene stranke za povrnitev teh stroškov zavrnilo (člen 155. in 1. odstavek 166. člena ZPP).