Jedro

Zaslišanje prič, ki na sestanku niso sodelovale, in to o „vseh okoliščinah ustnega dogovora“, je ne samo neprimeren dokaz, pač pa tudi dokaz v informativne namene, ki ga naše civilno procesno pravo ne pozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.267,82 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 51426/2012 z dne 16.4.2012 razveljavilo še v 1. in 3. odstavku izreka, tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, 1) da tožeča stranka ni dokazala ustnega dogovora, po katerem bi se tožena stranka zavezala plačati škodo, 2) zgolj na podlagi priznanja odgovornosti za napake pri projektiranju tožbenemu zahtevku v odsotnosti ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni mogoče ugoditi, 3) tožeča stranka pa tudi sicer z ničemer ni izkazala višine zatrjevane škode.

6. Pritožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa mu očita, da se je pri svojih zaključkih oprlo zgolj na zapisnik z dne 23.8.2011, prezrlo pa naj bi, da se je tožeča stranka sklicevala na ustni dogovor s toženo stranko, s katerim se je slednja v soglasju z investitorjem zavezala, da bo nosila stroške oziroma razlike v ceni. V celoti naj bi ostal spregledan tudi dokazni predlog tožeče stranke, in sicer, da naj se o okoliščinah ustnega dogovora pravdnih strank kot priče zaslišijo dr. A.A., B.B. in C.C. 7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj izpovedbi toženca, saj sta njegovo izpoved potrdila tudi priči D.D. in E.E. Na sestanku 23.8.2011, ko je bil sestavljen tudi zapisnik, na katerega se sklicuje tožeča stranka, so bili prisotni zgolj navedeni trije, torej lahko o vsebini sestanka izpovedujejo zgolj oni. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da na sestanku niso bili prisotni niti C.C. niti B.B., prav tako pa tudi ne dr. A.A. S tem, ko navedenih prič sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ni storilo očitane absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot ji pritožba nepravilno očita. Zaslišanje prič, ki na sestanku niso sodelovale, in to o „vseh okoliščinah ustnega dogovora“, je ne samo neprimeren dokaz, pač pa tudi dokaz v informativne namene, ki ga naše civilno procesno pravo ne pozna (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni bilo niti zatrjevano (še manj dokazano), da bi bil naknadno sklenjen še kakšen drug dogovor kot zgolj dne 23.8.2011, kaj takega pa ne izhaja niti iz pritožbenih navedb. Ker je torej v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom s toženo stranko, po katerem naj bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo nosila stroške oziroma razlike v ceni, bil zgolj sestanek dne 23.8.2011, potem so zaključki sodišča prve stopnje v celoti pravilni in temeljijo na pravilno izvedenem dokaznem postopku.

8. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da takšne zaveze toženca, kakršno zatrjuje tožeča stranka, iz zapisnika z dne 23.8.2011 ni mogoče ugotoviti. Iz navedene listine izhaja, da toženec potrjuje nastanek napak pri projektiranju strojnih instalacij ter priznava odgovornost zanje, glede plačila teh napak pa se je zavezal, da bo plačilo za odpravo napake reševal sam z izvajalcem del oziroma izvajalci. Zaveze, da bi toženec plačal škodo tožniku, v navedenem zapisniku ni. Tožeča stranka tudi ni izpodbijala, da je toženec napako pravočasno opazil, jo popravil in odpravil tako, da pri montaži ni prišlo do napak, uspešno pa je bil izveden tudi tehnični pregled in gradnja zaključena.

9. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na elektronsko korespondenco med B.B. in dr. A.A. z dne 10.4. oziroma 11.4.2012. Elektronski sporočili ne potrjujeta navedb tožeče stranke, in sicer, da naj bi se toženec v soglasju z investitorjem zavezal, da bo tožeči stranki zaradi projektantskih napak povrnil vse stroške, to je znesek cca 35.000,00 EUR. Kaj takega iz citiranih elektronskih sporočil ne izhaja. Iz njih je razvidno (zgolj) to, da toženec zavrača plačilo, navedba o strošku cca 35.000,00 EUR pa je iztrgana iz konteksta: celotno besedilo se namreč glasi: „Na operativnih sestankih je g. B. vašemu sodelavcu g. Š. obljubil, da bo stvar uredil (ali je s tem mislil na zavrnitev plačila ali pa na plačilo ne vem, lahko potrdim samo to, da je bilo dejansko govora o strošku cca 35.000,00 EUR)“. Na podlagi vsebine tega elektronskega sporočila ni mogoče slediti pritožbeni navedbi o toženčevi zavezi plačila spornega zneska.

10. Toda, tudi v primeru, da bi navedbe tožeče stranke držale, višje sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe tudi v delu, v katerem navaja, da trditve tožeče stranke o višini nastale škode niso konkretizirane. Zgolj navedba, da je tožeča stranka plačala svojemu podizvajalcu znesek 44.520,34 EUR, škode v tej višini ne dokazuje. Ni namreč pojasnjeno, na katere konkretne napake v projektu naj bi se ta znesek nanašal, prav tako ne, kdaj so bile napake ugotovljene. Glede na neprerekano trditev, da so bile napake odpravljene oziroma popravljene (prim. 214. člen ZPP), pa je pravilno tudi opozorilo, da bi morala tožeča stranka navesti, katere konkretne napake so kljub odpravi oziroma popravilu povzročile zatrjevano škodo, navesti pa bi morala tudi oceno del in materiala, ki naj bi škodo prestavljal. Tega pritožnik ni storil niti v pritožbi, saj ne drži, da ima analiza odstopanj razlik v cenah toženca z dne 9.11.2011 vse znake pripoznave dolga. Niti iz ravnanja tožene stranke niti iz omenjene analize ni mogoč zaključek o pripoznavi kot izrazu volje tožene stranke tako glede obstoja kot tudi glede višine dolga. Zato bi morala tožeča stranka – v kolikor bi želela z zahtevkom uspeti – poleg višine škode izkazati tudi vzročno zvezo med protipravnim (škodljivim) ravnanjem ter zatrjevanim obsegom nastale škode, česar pa ni storila. Zgolj obljuba tožene stranke, da bo plačilo za odpravo napake reševala z izvajalci, za ugoditev odškodninskemu tožbenemu zahtevku ne more zadostovati.

11. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja tudi to, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev odškodninskemu zahtevku niti na podlagi 662 do 665. člena OZ. Ni namreč sporno, da je imel toženec z investitorjem sklenjeno (le) pogodbo za izvajanje nadzora vgradnje strojnih instalacij, ne pa pogodbe o projektiranju.

12. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.