Jedro

Če začasna odredba ne vsebuje izvršilnega sredstva, je v obliki, v kakršni je izdana, ni mogoče izvršiti. Upnik mora tedaj pri izvršilnem sodišču vložiti predlog za izvršbo na podlagi take (nepopolne) začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi ter nadaljnje upničine stroške odmerilo na 18.490,00 SIT.

Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje dolžnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je upnica zahtevala, naj se jo pooblasti, da sama zamenja ključavnico vhodnih vrat, dvojnik ključa pa izroči dolžniku. O tem, da bi izročila dolžniku dvojnik ključa ni bilo v predlogu za izdajo začasne odredbe nikoli ničesar navedenega, ampak je šele v izvršilnem predlogu upnica to napisala, seveda zgolj zato, ker je videla in prebrala odgovor na predlog z dne 13.3.1994. Toda upnica dolžniku še ni izročila dvojnika ključa. Sicer pa je tako upničino ravnanje tudi razumljivo, saj je ta še predno je bil dolžniku vročen sklep o izvršbi, nasilno vstopila v stanovanjsko hišo. To upničino ravnanje je izzvalo splošno zgražanje soseske in dolžniku ni ostalo drugega, kot da je o dogodku obvestil policiste, ki so lahko le še opazovali katastrofalno razdejanje in nato brez besed ali zapisnika odšli. Čeprav je upnica napisala, da se dovoli izvršba zoper dolžnika po pravnomočnosti, je seveda ravnala drugače, saj ji še na misel ni prišlo, da bi čakala na pravnomočnost. Pravico je dobesedno vzela v svoje roke in še predno je bil predlog za izvršbo sploh vročen dolžniku, nasilno realizirala svojo "pravico".

Sodišče pri odmeri stroškov postopka ni obrazložilo, koliko časa je bil upničin odvetnik odsoten iz pisarne, koliko je zaznamoval stroškov za prisotnost na naroku in koliko je zaznamoval za poročilo stranki ter ostalo. Sklepa o stroških zato ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da začasna odredba z dne 14.10.1994 (ki predstavlja v tem postopku izvršilni naslov) ne vsebuje nobenega izvršilnega sredstva, marveč dolžniku samo nalaga, da v 24 urah izroči ključe stanovanjske hiše J. upnici in ji omogoči souporabo hiše in zemljišča. Zato je v taki obliki (v kakršni je bila izdana) ni mogoče izvršiti. Prav to pa je razlog, da je upnica predlagala izvršbo po tej (nepopolni) začasni odredbi, sodišče prve stopnje pa nato izdalo sklep o izvršbi (in pri tem štelo začasno odredbo kot izvršilni naslov). Dejstvo, da je upnica šele v izvršilnem predlogu predlagala, naj se jo pooblasti, da sama zamenja ključavnico, tako ne le, da ne preprečuje izvršbe, ampak izvršbo kvečjemu omogoča. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče z izvršbo čakati do pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Kajti Zakon o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) v 1. odstavku 41. člena določa, da se izvršba opravi tudi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če ni za posamezna izvršilna dejanja v tem zakonu drugače določeno. In ker za obveznost, kaj storiti, dopustiti in opustiti ne določa zakon nobene izjeme od omenjenega načela in ker velja prepoved, da upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi le za denarne terjatve (2. odstavek 41. člena ZIP), nepravnomočnost sklepa o izvršbi nikakor ni (bila) ovira za izvršbo.

Določbe 4. odstavka 224. člena ZIP, na katero se sklicuje v pritožbi, pa vlagatelj pritožbe ne razume pravilno. Ker jo je bral očitno ločeno od ostalih odstavkov tega člena, ga velja le napotiti na celoten tekst (zlasti pa na 2. odstavek) ter opozoriti, da v konkretnem primeru sodišče dolžniku ni naložilo, naj založi znesek, potreben za stroške,ki bi nastali s tem, da bi upnica (ali nekdo drug) opravil dejanje.

Brez pomena je tudi pritožbena graja začasne odredbe. Namen izvršilnega postopka je namreč, da se s pomočjo državnih prisilnih sredstev vzpostavi med dolžnikom in upnikom takšno zunanje stanje, kakršno ima upnik pravico zahtevati na podlagi izvršilnega naslova. V skladu z načelom stroge formalne legalitete se zato izvršilno sodišče ne more (in ne sme) spuščati v oceno zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova (v konkretnem primeru začasne odredbe z dne 14.10.1994). Irelevantne so tudi pritožbene trditve, da upničine premoženjske razmere niso tako slabe, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodnih taks. Ne le, da zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu stranke za taksno oprostitev, ni pritožbe (6. odstavek 173. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP); sodišče z izpodbijanim sklepom sploh ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Končno je neutemeljena še pritožba zoper odločbo o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je namreč višino upničinih stroškov vendarle toliko obrazložilo, da je tudi ta del sklepa mogoče preizkusiti.

Navedlo je namreč, za katere postavke je priznalo nagrado odvetniku, stroškovnik (iz katerega je razvidna višina posameznih postavk) pa (bi) si dolžnik oz. njegov pooblaščenec (če mu sodišče prve stopnje res ni vročilo kopije stroškovnika) lahko kadarkoli ogleda(l) na sodišču (150. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).