Jedro

Davčni organ je tožniku po vložitvi zahtevka za izdajo ID številke za DDV, s sklepom naložil, da v roku osmih dni predloži instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti. Ker tožnik ni izpolnil naložene obveznosti in ni predložil instrumenta zavarovanja, je davčni organ z izpodbijano odločbo zavrnil njegovo zahtevo za izdajo ID številke, za kar je imel imel pravno podlago v 77a. členu ZDDV-1. Gre za določbo, ki je bila v naš pravni red sprejeta z novelo ZDDV-1B, in je predvidena za primere, ko davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo identifikacijske številke za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) z dne 30. 12. 2013. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Davčni organ se sklicuje na 77a. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), v skladu s katerim lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenost dodelitve identifikacijske številke (v nadaljevanju ID številke) za DDV, zahteva predložitev instrumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Davčni organ lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja največ za obdobje 12 mesecev. Če davčni zavezanec ne ravna s skladu s sklepom o zavarovanju, lahko davčni organ zavrne dodelitev ID številke za DDV. Davčni organ je v skladu z drugim odstavkom 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tožniku izdal sklep o predložitvi instrumenta zavarovanja 3842-22680/2013-8 z dne 28. 2. 2014, ki je bil tožniku vročen 4. 3. 2014. Ker tožnik ni predložil ustreznega zavarovanja, zahtevanega s sklepom, je davčni organ izdal izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Sklicuje se na pooblastilo, ki ga ima davčni organ, da od zavezancev lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja, če dvomi o upravičenosti dodelitve ID številke za DDV. Tožniku je bil izdan sklep z dne 28. 2. 2014 o predložitvi instrumenta zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 27.500,00 EUR. Tožnikova pritožba zoper navedeni sklep je bila zavrnjena z določbo drugostopenjskega organa z dne 10. 9. 2014. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Meni, da ni razumljivo, da davčni organ zahteva zavarovanje davčne obveznosti, če podjetje ne more poslovati z davčno številko. V skladu z zakonodajo in Ustavo RS bi davčni organ moral vsakemu podjetju, ki to zahteva, omogočiti izdajo ID številke. Šele v primeru, če se le-to ne drži zakonov, ima davčni organ možnost sankcioniranja, ne more pa vnaprej „nekaj predvidevati“. Tožnik vztraja pri zahtevi za izdajo ID številke za DDV, saj meni, da za to izpolnjuje vse pogoje.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Po 77a. členu ZDDV-1, ki nosi naslov „posebni primeri predložitve instrumenta zavarovanja izpolnitve DDV“ lahko davčni organ, če dvomi o upravičenosti dodelitve ID številke za DDV od davčnega zavezanca, ki zahteva, da se mu dodeli ID številka za DDV oziroma kadar koli po dodelitvi te številke, zahteva predložitev instrumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Davčni organ lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja največ za obdobje 12 mesecev. Če davčni zavezanec ne ravna v skladu s sklepom o zavarovanju, lahko davčni organ zavrne dodelitev ID številke za DDV, oziroma če je ta že izdana, po uradni dolžnosti odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV.

V konkretni zadevi je davčni organ tožniku potem, ko je le-ta vložil zahtevek za izdajo ID številke za DDV, s sklepom z dne 28. 2. 2014 naložil, da v roku osmih dni predloži instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 27.500,00 EUR. Obrazložitev navedenega sklepa vsebuje razloge, zaradi katerih je davčni organ izdal tak sklep. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Navedeni sklep je tako dokončen.

Ker tožnik ni izpolnil naložene obveznosti in ni predložil instrumenta zavarovanja, kar v zadevi ni sporno, je davčni organ z izpodbijano odločbo zavrnil njegovo zahtevo za izdajo ID številke. Po presoji sodišča je davčni organ za izdajo izpodbijanega sklepa imel pravno podlago v 77a. členu ZDDV-1. Gre za določbo, ki je bila v naš pravni red sprejeta z novelo ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/2009, ki velja od 1. januarja 2010), in je predvidena za primere, ko davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, ko je davčni organ tožniku izdal sklep o zavarovanju izpolnitev davčne obveznosti ter posledično zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti izpodbijano odločbo.

Ker je izpodbijana odločba posledica neizpolnitve predhodno izdanega sklepa, ni predmet tega postopka presojanje okoliščin, zaradi katerih je davčni organ v navedeni zadevi ocenil, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, saj je to predmet predhodno izdanega sklepa (z dne 28. 2. 2014), zoper katerega je tožnik imel ustrezno pravno varstvo.

V zvezi z določbami, ki so prenesene v naš pravni red, in so podlaga izpodbijane odločbe, sodišče še pojasnjuje, da je tudi ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (v nadaljevanju Direktiva 2006/112) pravica države članice, da določi še druge obveznosti, za kateri meni, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj. Države članice imajo legitimen interes za ustrezno ukrepanje, da zavarujejo svoje finančne interese in da določijo primerne ukrepe za preprečitev zlorabe identifikacijskih številk (člen 273 Direktive 2006/112).

Glede na tako zakonsko ureditev niso utemeljeni tožnikovi ugovori, iz katerih izhaja, da bi moral davčni organ vsakemu subjektu, ki to zahteva, izdati ID številko. Zaradi vsega pojasnjenega tudi niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da bi smel davčni organ ukrepati šele, ko pride do konkretnih kršitev.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno, v zadevi ni sporno.