Jedro

Sodna praksa se je že izrekla, da konj, zlasti če je namenjen rekreativnem jahanju, sam po sebi ni nevarna stvar. Nevaren bi lahko bil zaradi kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti. V obravnavani zadevi pa takšne posebne lastnosti ali okoliščine niso bile ugotovljene.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotoženec in drugotoženka nerazdelno dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 8.137,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero v višini 13,5 %, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da mora tožnica drugotoženki povrniti odmerjene pravdne stroške. V obrazložitvi je navedlo, da konj, s katerim se je tožnica poškodovala, ni nevarna stvar, zato ni podana objektivna odgovornost prvotoženke in njene zavarovalnice. Ker tožnica ni zatrjevala krivdne odgovornosti, se z njo ni ukvarjalo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je treba vsakega konja šteti za nevarno stvar. Konj je nepredvidljiv in lahko reagira nepričakovano iz različnih razlogov. Obe sodišči nižjih stopenj sta zadevo poenostavili in brez konkretnih dokazov verjeli prvemu tožencu, da je pri konju, ki ga je jahala tožnica (konj z imenom »Mirč«), šlo za mirno žival, ki je bila vešča ljudi. Kako je potem mogoče, da je prav ta konj tekom jahanja podivjal in tožnico vrgel s sedla. K temu tožnica ni prispevala, kar je razvidno iz izvedenih dokazov. Zato tožnica predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih navedb v reviziji, s katerimi tožnica relativizira ugotovljeno dejansko stanje ali napada dokazno oceno nižjih sodišč (da je konkretni konj nepredvidljiv, da sta sodišči brez dokazov verjeli prvotožencu, da gre za mirno žival itd.).

7. V skladu z drugim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Ta t. i. objektivna odgovornost (odgovornost za vzrok, kavzalna odgovornost) temelji na ugotovitvi, da tudi skrben nadzor in natančna pravila za uporabo ne morejo preprečiti, da se stvari, ki so nevarne, izmaknejo nadzoru in povzročijo škodo.(1) Ker gre za izjemo od splošnega pravila, da je odgovornost krivdna, je treba to pravilo razlagati ozko.

8. Po stališču teorije in sodne prakse je stvar nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Sodna praksa se je že izrekla, da konj, zlasti če je namenjen rekreativnem jahanju, sam po sebi ni nevarna stvar.(2) Nevaren bi lahko bil zaradi kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti. V obravnavani zadevi pa takšne posebne lastnosti ali okoliščine niso bile ugotovljene. Konj, ki ga je tožnica jahala, je bil mirne narave, izkušen, z njim so v jahalnem klubu že opravljali tečaje. S fantom sta jahala v ograjenem jahališču (maneža), ki predstavlja načeloma varen kraj za rekreativno jahanje, kjer ni povečane nevarnosti za nastanek škode. Glede na to tudi po presoji revizijskega sodišča ni podlage za objektivno odgovornost prvotoženca. Prvotoženec bi bil sicer tožnici za nastalo škodo lahko odgovoren, če bi bila ugotovljena kakšna njegova krivdna storitev ali opustitev. Ker pa tožnica krivde sploh ni zatrjevala, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnice skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Jadek Pensa, D. v Plavšak, N. (ur.) in Juhart, M. (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana: GV Založba 2003-2004, 1. knjiga, str. 848. Op. št. (2): Sodba II Ips 175/2003 z dne 18. 03. 2004.