Jedro

S tem ko je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče (iz preiskave), čeprav obramba s tako izvedbo dokaza ni izrecno soglašala, je kršilo določbo 2.odst. 340.čl. ZKP, kar lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2.odst. 371.čl. ZKP, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Ob tako prebranem zapisniku pa tudi ni mogoče reči, da je sodišče oprlo sodbo na dokaz, ki ga sploh ni izvedlo.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo dne 11.12.1996 obsojene M.K., N.L. in J.P. spoznalo za krive kaznivega dejanja posilstva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ in jim na podlagi iste zakonske določbe (pravilno bi bilo sklicevati se le na 2. odstavek navedenega člena) izreklo kazni, obsojenemu M.K. 4 leta zapora, obsojenima N.L. in J.P. pa z uporabo 2. odstavka (pravilno bi bilo 2. točke) 42. člena in 1. točke 43. člena KZ prvemu 2 leti, drugemu pa 1 leto zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencem v izrečene kazni vštelo čas prebit v priporu, obsojenemu M.K. od 11.7.1996 od 10. ure dalje, obsojenemu N.L. od 11.7.1996 od 10. ure do 6.8.1996 do 11.30 ure in obsojenemu J.P. od 11.7.1996, od 10.30 ure do 6.8.1996 do 11.30 ure. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ je obsojencem izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da jim je odvzelo porno kaseto. V skladu s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencem naložilo v povračilo stroške kazenskega postopka in povprečnino, določeno vsakemu na 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.3.1997 pritožbama zagovornikov obsojenih M.K. in N.L. deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenemu M.K. izrečeno kazen znižalo na 3 leta zapora, obsojenemu N.L. pa na 1 leto in 6 mesecev zapora. V ostalem je ti pritožbi, pritožbo zagovornika obsojenega J.P. pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojeni J.P. dolžan plačati stroške pritožbenega postopka odmerjene v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 16.6.1997 zagovornik obsojenega M.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravic obrambe po 3. alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in jima zadevo pošlje v novo sojenje ter naloži izvedbo dokazov, predlaganih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru na zahtevo, danem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik graja dokazno oceno, ki sta jo sprejeli obe sodišči, česar v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu ni mogoče vrednotiti. Zatrjevane kršitve ZKP prav tako niso podane. Meni tudi, da je sodišče po prosti presoji dokazov ugotovilo dejansko stanje in oprlo sodbo na vsa tista dejstva in okoliščine, ki so bile pomembne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati z zagovornikom obsojenega M.K., ko v zahtevi izpostavlja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem da je sodbo oprlo na pričevanje M.B., torej dokaz, ki na glavni obravnavni sploh ni bil izveden. Tudi če bi držale vložnikove trditve, ne bi šlo za zatrjevano procesno kršitev, temveč kvečjemu za tisto po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 355. člena ZKP. Neutemeljena je vložnikova navedba, da izpovedba priče M.B. na glavni obravnavi ni bila prebrana, kajti iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.11.1996 (l. št. 421) je iz zapisa v 2. odstavku razvidno, da je sodišče zapisnik o zaslišanju te priče prebralo. Na isti glavni obravnavi je sodišče sprejelo dokazni sklep, da bo navedeno pričo zaslišalo na glavni obravnavi, vendar tega dokaza ni izvedlo, ker se je vabilo M.B. vrnilo z oznako, da se je odselila oziroma odpotovala. Zgolj zaradi tega, ker sodišče priče M.B. na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo, je pa prebralo zapisnik o njenem zaslišanju v preiskavi, ni mogoče trditi, da je sodbo oprlo na dokaz, ki ga sploh ni izvedlo.

Vložnik zahteve utemeljeno opozarja, da je sodišče zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče M.B. prebralo, četudi pogoji iz 2. odstavka 340. člena ZKP niso bili izpolnjeni, kajti obramba s tako izvedbo tega dokaza ni izrečno soglašala. Sodišče prve stopnje v sodbi sicer navaja, da je ta dokaz izvedlo v soglasju s strankami, vendar pa iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da je obramba tako soglasje dala. Na ta način je sodišče kršilo navedeno določbo, ki predpisuje pogoje, pod katerimi se lahko zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če priča ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. S tega vidika vložnik zahteve tudi ni obrazložil. Sodišče je v pravnomočni sodbi dejansko stanje oprlo na izpoved oškodovanke K.Č., zagovora obsojenih N.L. in J.P. ter pričevanji A.H. in Z.M., ki sta videla poškodbe na oškodovankinem obrazu. Priča M.B. dogajanja ni videla in je obramba njeno neposredno zaslišanje predlagala samo zaradi tega, ker je bila prva oseba, ki je po dogodku v jutranjih urah prišla v hišo. Kot je utemeljeno zapisalo že sodišče prve stopnje, je bila M.B. v preiskavi obsežno in podrobno zaslišana, tako da ni verjetno, da bi k temu, kar je opazila ob prihodu domov, lahko še kaj bistvenega dodala. Sodišče prve stopnje je sicer prekršilo določbo 2. odstavka 340. člena ZKP, vendar pa glede na povedano po presoji Vrhovnega sodišča kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP ni podana.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovornikom obsojenega M.K., da je sodišče prekršilo pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja tudi izvajanje dokazov v njegovo korist. Vložnik zahteve navaja, da je K.Č. potrditvah obrambe zasvojena z mamili in je zato potrebno njenemu vedenju, tako v okviru kaznivega dejanja, očitanega obsojencem, kot tudi obnašanju med kazenskim postopkom nameniti temeljito pozornost in ga pojasniti.

Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič kriminalista B.R., S.P. in soočenje med oškodovanko K.Č. ter pričo M.H., pa tudi nekatere druge dokaze, ki jih vložnik zahteve izrečno ne omenja. V sodbi pa je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP obrazložilo, zakaj tem dokaznim predlogom strank ni ugodilo. Tako je sodišče prve stopnje zapisalo, da je dokazni predlog za zaslišanje kriminalista B.R. zavrnilo kot nepotreben, ker je ocenilo, da v njegovem delu ni bilo nič nezakonitega, saj da je oškodovanka izrecno izpovedala, da se je res pogovarjal z njo (dne 19.11.1996, torej dan pred glavno obravnavo) in ji svetoval, naj govori po resnici, vendar pa, da ji je rekel, da se mora odločiti sama, nato pa v uradnem zaznamku vsebino tistega kar mu je povedala natančno zapisal. Dokazni predlog za zaslišanje S.P. je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker iz lastnega o kaznivem dejanju ni vedel ničesar, predlog za soočenje med oškodovanko in pričo M.H. pa zato, ker pričevanje slednje ni temeljilo na lastni zaznavi in ga je ocenilo kot pristransko. Pritožbeno sodišče se je povsem strinjalo z razlogi, iz katerih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo navedene dokazne predloge.

V odločbi št. Up 34/93 z dne 8.6.1995 (odl. Us - IV 129) je Ustavno sodišče navedlo, da (1) glede na načelo proste dokazne ocene sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4), da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Sodišči sta dokazne predloge zavrnili, glede na to, da sta na podlagi presoje izvedenih dokazov ocenili, da je bila zadeva v zadostni meri pojasnjena. Na očitke, ki jih obsojenčev zagovornik ponovno izpostavlja v zahtevi, sta argumentirano odgovorili. Sklepanju sodišč ni mogoče odrekati razumne presoje, zato ne drži, da bi sodišči kršili pravico do izvajanja dokazov v korist obsojenca (3. alinea 29. člena Ustave). Zatrjevana kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP iz tega razloga ni podana.

Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.