Jedro

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 971,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 dalje do plačila. Ugotovilo je še, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 581,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2012 dalje do plačila. Posledično je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 971,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 473,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodne odločbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 181,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, da sta se stranki ustno dogovorili za plačilo za delo 9,00 EUR neto na uro, namesto 8,00 EUR neto na uro. Pri tem je izhajalo iz izpovedbe tožnika, da se je pred pričetkom opravljanja dela dogovoril, da bo prejel 9,00 EUR neto na uro, ker je bil glavni mojster, medtem ko so ostali delavci prejemali 8,00 EUR neto na uro. Tožnikova izpoved ni z ničemer podprta. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil glavni mojster ali vodja. Tožena stranka je imela z njim enak dogovor o plačilu kot z ostalimi delavci v gradbeništvu. Tožniku ni priznavala statusa mojstra ali kakšnega drugega posebnega statusa. Sodišče je neutemeljeno prevalilo dokazno breme na toženo stranko. S tem je storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka, saj je navedeno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka se zaveda, da plačane akontacije 1.000,00 EUR, v zvezi s katero je uveljavljala pobotni ugovor, zaradi pomanjkanja dokazov ne more dokazati. Po nižji urni postavki pa tožniku dolguje kvečjemu še 439,00 EUR, ne pa 581,00 EUR. Ker so se v postopku določene navedbe tožene stranke izkazale za resnične, to kaže na njeno verodostojnost in na dejstvo, da nima razloga zanikati dogovora o višji urni postavki, če bi ta res obstajal. Sodišče je v zvezi s tem verjelo tožniku, na drugi strani ni verjelo toženi stranki, da je izplačala akontacijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 439,00 EUR s pp in toženi stranki naloži ta znesek v plačilo. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno glede tega, koliko je znašala med strankama ustno dogovorjena urna postavka za plačilo za delo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje navedene določbe ni kršilo, tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

6. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. V odgovoru na tožbo je napovedala, da bo urno postavko v višini 8,00 EUR neto dokazala s pričami, vendar kasneje njihovih imen in naslovov ni navedla. Čeprav se v tovrstnih sporih predpostavlja, da ima delodajalec, kot močnejša stranka delovnega razmerja, na razpolago več dokaznih sredstev kot delavec, se v predmetnem sporu to ni izkazalo. To, da je tožnik priznal določena plačila s strani tožene stranke, še ne more privesti do zaključka, da so vse njene trditve resnične. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.

7. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje glede višine urne postavke naredilo pravilne dokazne zaključke ter posledično sprejelo pravilno odločitev o plačilu za delo za april, maj, junij in julij 2012 v skupni višini 971,00 EUR s pp.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).