11. 11. 2021

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožefa Jandla, Križevci pri Ljutomeru, na seji 11. novembra 2021

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 305/2017 z dne 7. 2. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne drugemu senatu tega sodišča v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V obravnavani zadevi je pritožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi domnevno protipravne sodbe delovnega sodišča. To naj bi sprejelo Vrhovno sodišče leta 2010 v individualnem delovnem sporu, v katerem je pritožnik izpodbijal s strani delodajalca podano izredno odpoved delovnega razmerja.

2.Sodišči prve in druge stopnje sta njegov odškodninski zahtevek zavrnili, kar je z zavrnitvijo pritožnikove revizije potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Odločitev temelji na stališču, da sodba delovnega sodišča ni bila protipravna, zato odškodninska odgovornost države ni podana.

3.To sodbo Vrhovnega sodišča izpodbija pritožnik z ustavno pritožbo.[1] Zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) oziroma 1. člena 12. Protokola k EKČP. Med drugim dvomi tudi o nepristranskosti sojenja, ker je pri odločanju Vrhovnega sodišča obakrat sodelovala ista vrhovna sodnica. Navaja, da je bilo prav s sodbo delovnega senata Vrhovnega sodišča, ki je spremenil dotlej zanj ugodilno razsodbo sodišča druge stopnje, odločeno v njegovo škodo, zato pozneje ista sodnica v odškodninski pravdi svojega predhodnega stališča ne bi mogla spremeniti. Ker je pri sojenju sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena zaradi sojenja na nižji stopnji, naj bi to nasprotovalo tako subjektivnemu kot objektivnemu testu nepristranskosti.

4.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-398/19 z dne 13. 7. 2020 sprejelo v obravnavo, pri odločanju pa je vpogledalo tudi v pravdni spis. O sprejemu je obvestilo Vrhovno sodišče, nasprotni stranki (Republiki Sloveniji) in stranskemu udeležencu (bivšemu delodajalcu) pa je sklep o sprejemu skupaj z ustavno pritožbo poslalo tudi v odgovor. Prva nanjo ni odgovorila, drugi pa je pritožnikove očitke v odgovoru zavrnil. Pri tem je poudaril, da je šlo za dva ločena in samostojna sodna postopka, zato sodelovanje istega sodnika ne pomeni kršitve 23. člena Ustave. Predstavil je tudi na splošno zapleten, konflikten odnos, ki ga ima z domnevno kverulantskim pritožnikom. Slednji je na očitke stranskega udeleženca odgovoril, jih zavrnil ter vztrajal pri svojih navedbah.

B.

5.Sporno vprašanje je, ali je bila pritožniku v revizijskem postopku s sestavo konkretnega senata Vrhovnega sodišča kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Pri tem je treba izhajati iz upoštevnega procesnega stanja. Gre za vsebinsko prepletanje dveh ločenih in samostojnih revizijskih postopkov. Delovni senat Vrhovnega sodišča je leta 2010 odločal o reviziji v individualnem delovnem sporu, zakonitost tam sprejete odločbe pa je nato leta 2019 v okviru revizijskega preizkusa preverjal civilni senat Vrhovnega sodišča v obravnavani odškodninski pravdi. Sodna odločba delovnega senata Vrhovnega sodišča je bila tako devet let pozneje (posredni) predmet presoje civilnega senata Vrhovnega sodišča.[2] Kot je razvidno iz uvodov upoštevnih sodnih odločb, je pri tem v obeh senatih sodelovala ista vrhovna sodnica, ki je bila v drugem primeru tudi poročevalka. Ni razvidno, da bi pritožnik zahteval njeno izločitev, niti da bi to storilo sodišče samo.

7.Najprej je tako treba preučiti, kako vpliva opisana pritožnikova pasivnost na postopek z ustavno pritožbo. Če pritožnik ni zahteval izločitve konkretne sodnice vnaprej, kot to zahtevata zakon ali sodna praksa,[3] pravna sredstva niso bila izčrpana, njegovo ustavno pritožbo pa bi bilo treba zavreči. Ob tem načelnem izhodišču pa bi bil tak sklep v konkretnem primeru zmoten in preuranjen.[4] Z vidika izčrpanosti pravnih sredstev bi bilo to od pritožnika sprejemljivo zahtevati samo, če bi bil že tedaj seznanjen, kakšna bo sestava konkretnega senata, ki je v zadevi nato odločal. To ni izkazano,[5] tudi sicer pa iz spisa ne izhaja, da bi bil pritožnik o tem kako drugače obveščen, zato bi bilo z vidika izčrpanosti pravnih sredstev od pritožnika nedopustno zahtevati a priori špekulativno previdnost, tj. da bi moral pri tovrstnem instančnem preizkusu uveljavljati izločitev določenega sodnika na zalogo, samo za vsak primer ali le zaradi možnosti oziroma verjetnosti, da bo pri sojenju sodeloval tudi sodnik, ki bi moral biti izločen.[6]

8.Pri tem je treba upoštevati značilnosti konkretnega revizijskega postopka, v katerem je senat Vrhovnega sodišča odločal na nejavni seji, pritožnik pa se je z njegovo petčlansko sestavo lahko seznanil šele po zatrjevani kršitvi, torej s prejemom že izdelane sodne odločbe. Že zato, ker zanjo ni bilo ustrezne pravne podlage, pa odpade tudi zahteva po morebitni vnaprejšnji pritožnikovi poizvedovalni dolžnosti.[7] S tega vidika je bila vložitev ustavne pritožbe dejansko edina učinkovita možnost, ko je lahko pritožnik, ki je šele tedaj izvedel za konkretno sestavo senata, uveljavljal izločitev. Tudi ta pa v vsakem primeru ne zadeva samo pritožnika kot stranko postopka, temveč mora biti nanjo enako pozorno tudi sámo sodišče; zato pretirana, enostransko orientirana prerazporeditev tovrstnih bremen že v zasnovi ne pride v poštev.[8] Glede na to, da je bila sporna okoliščina jasno razvidna že iz primerjave uvodov predmetnih sodnih odločb, bi tudi sodišče moralo zaznati srž problema in se ustrezno odzvati.

9.Zato je treba šteti, da so v luči okoliščin konkretnega primera izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo pritožnikove ustavne pritožbe. Pri tem je treba izhajati iz prvega odstavka 23. člena Ustave, v skladu s katerim ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah oziroma dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. To enako izhaja tudi iz prvega odstavka 6. člena EKČP. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo to pomeni, da sodnik ne sme biti zainteresiran za izid postopka ter mora biti odprt za dokaze in predloge strank, kar je nato tudi edina dopustna podstat sprejete sodne odločbe. Ker sodnik ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to ustvarilo upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Ta ima dva vidika; prvi je subjektiven in zadeva konkretne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile dvom, drugi pa kot objektiven zahteva tudi neokrnjen zunanji odraz zahtevane sodniške nepristranskosti. Zatorej ni dovolj, da konkretno sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, temveč mora tudi navzven delovati tako, da ne obstajajo okoliščine, ki bi v očeh strank ali javnosti upravičeno vzbujale dvom o nepristranskosti sojenja.[9]

10.Ni dvoma, da je bil v konkretnem postopku pred Vrhovnim sodiščem s tem, ko je pri (so)odločanju v obeh prepletenih revizijskih zadevah sodelovala ista vrhovna sodnica, prizadet videz nepristranskega sojenja. Sodnik ne more verodostojno presojati očitkov o zatrjevani protipravnosti lastnih ravnanj, sicer je tako v očeh strank kot v očeh javnosti objektivni videz sodniške nepristranskosti usodno okrnjen, zaupanje avditorija v pravilnost tako izvedenega sodnega postopka pa je nepovratno porušeno. Pri tem ni pomembno, ali je bilo sojenje v konkretni zadevi dejansko nepristransko, saj za ugotovitev kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave zadošča že prizadetost videza nepristranskosti kot pomembne ustavne vrednote.

11.Z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave tudi ni bistveno, za kakšen (zakonski) izločitveni razlog je šlo, saj ostaja tukaj varovani smoter ustavnopravne dobrine v vsakem primeru enak. Če že, je predmetno personalno prepletanje tudi po naravi stvari lahko samo še izrazitejše, kot to sicer poenostavljeno razumeta pritožnik in stranski udeleženec. Ne gre namreč za stopnjevito povezanost dveh aktivnosti znotraj istega sodnega postopka, ko je lahko sodelovanje istega sodnika na višji stopnji bolj ali manj (ne)povezano z njegovimi predhodnimi aktivnostmi na nižji.[10] Glede na predmetno presojo (ne)zakonitosti (so)lastne sodne odločbe je ta namreč pomenila poseg v samo jedro pravice do nepristranskega sodnika; s tega vidika pa je (bila) formalna ločenost obeh povezanih postopkov samo navidezna. Čeprav je bilo konkretno senatno sojenje v postopku z izrednim pravnim sredstvom v razmerju do jedrnega sodnega varstva, ki se v bistvenem udejanja v sojenju pred sodiščem prve stopnje, že po naravi stvari razrahljano, je odločilno, da je lahko Vrhovno sodišče tudi v okviru spornega revizijskega preizkusa še vedno pomembno vplivalo na predmet spora. Ker končna senatna odločba vselej predstavlja skupen prispevek vseh vanjo vključenih članov senata, pa tudi tovrstna kolektivna geneza ekipne odločitve ne pomeni česa drugega.

12.Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča zato razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje drugemu senatu Vrhovnega sodišča, ki bo lahko zagotovil videz nepristranskega sojenja pred revizijskim sodiščem. Ker s tem odpadejo tudi obstoječi vsebinski razlogi o spornem predmetu, so drugi pritožnikovi očitki preuranjeni, kar velja enako za sorodna naziranja stranskega udeleženca, zato jih Ustavno sodišče ni obravnavalo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnica in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnika dr. Špelca Mežnar in dr. Rok Čeferin sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Pri čemer je Ustavno sodišče upoštevalo samo prvi dve tako naslovljeni pisanji, ki sta bili pravočasni (vloženi 28. 3. 2019 in 8. 4. 2019).

[2]V okviru pritožnikovega revizijskega izpodbijanja sodbe sodišča druge stopnje.

[3]Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 72. člena oziroma sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 12/2008 z dne 10. 7. 2008.

[4]Kot pretirano formalističen; primerjaj s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi v zadevi Sejdovic proti Italiji z dne 1. 3. 2006, 43. in 44. točka obrazložitve.

[5]Primerjaj s stališčem ESČP v sodbi v zadevi Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 26. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj s stališčem ESČP v sodbi v zadevi HIT d. d. Nova Gorica proti Sloveniji z dne 5. 6. 2014, 25.–31. točka obrazložitve.

[7]Primerjaj s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-96/15, U-I-208/18 z dne 12. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 55/20, in OdlUS XXV, 3), 13.–15. točka obrazložitve.

[8]Primerjaj s stališčem ESČP v sodbi v zadevi Škrlj proti Hrvaški z dne 11. 7. 2019, predvsem 27., 28. in 45. točka obrazložitve.

[9]Primerjaj z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-52/99 z dne 21. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02, in OdlUS XI, 285), 5. točka obrazložitve, št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93), 6. in 7. točka obrazložitve, št. Up-562/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 14/17, in OdlUS XXII, 17), 5. in 6. točka obrazložitve, in drugimi.

[10]V smislu 5. točke 70. člena ZPP.