Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, ko ta navede in pojasni razloge za zavrženje tožbe, glede katerih pa tožeča stranka ni bila pozvana, da jih odpravi, da na teh razlogih sodišče zavrženja tožbe ni moglo temeljiti in nanje opreti svoje odločitve. Nepopolne vloge namreč ni možno zavreči, če sodišče prej stranke, ne pozove na njeno popravo ali dopolnitev. Takšen poziv na popravo ali dopolnitev, da je procesno upošteven, mora vsebovati tudi določeno opredelitev, v kateri smeri je poprava ali dopolnitev vloge potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nepopolno zavrglo tožbo tožeče stranke v tej pravdi in posledično temu zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vse pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje tožečo stranko nikoli ni pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v zvezi s protipravnostjo ravnanja toženih strank, poleg tega pa je življenjski primer v tožbi in popravi tožbe dovolj konkretiziran in bi ga moralo sodišče vsebinsko obravnavati. Tožniki so v popravi tožbe jasno navedli, da je skupni odbor za postavitev zapornic predlagal sprejetje ustreznega sklepa etažnih lastnikov, ki je bil izglasovan leta 2011. Na podlagi tega sklepa so bile zapornice postavljene v letu 2011, nakar je bilo motilno ravnanje odpravljeno zaradi po sodišču izdane začasne odredbe. Ponovno je do motenja prišlo 3. 11. 2014, ko je bil sklep sodišča o začasni odredbi odpravljen. Dejstvo izpodbijanja sklepa etažnih lastnikov o postavitvi zapornic v tej motenjski pravdi ne igra nobene vloge, ker sodišče daje posestno varstvo le ob upoštevanju zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (33. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Ker je do motenja prišlo na podlagi sklepa etažnih lastnikov, so vsi etažni lastniki v tej pravdi pasivno legitimirani kot enotni sosporniki. Konkretno so postavitev zapornic organizirali člani skupnega odbora, ki pa jih je tožeča stranka, za primer, da se ugotovi pasivna odgovornost članov skupnega odbora, tudi poimensko navedla. V 15. točki izpodbijanega sklepa je navedeno, da tožeča stranka ni navedla konkretnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod določbo 34. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanj: SZ-1), posledično čemur je nejasno, kako je leta 2014 potekalo glasovanje etažnih lastnikov glede vzpostavitve režima vstopanja in izstopanja preko zapornic. Tudi na te pomanjkljivosti sodišče tožečo stranko v sklepu z dne 16. 12. 2014 ni opozorilo. Poleg tega je tožeča stranka prepričana, da prej navedena dejstva niso pravno pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. V tožbi je bilo pojasnjeno, da so toženci kot etažni lastniki sprejeli sklep o postavitvi zapornic v letu 2011, kar bi moralo za ugotovitev sklepčnosti tožbe nedvomno zadostovati. Očitek sodišča o nepojasnjenem razmerju med 364-timi toženci in t. i. skupnim odborom in o njihovi vlogi pri odločanju etažnih lastnikov je za ugotovitev pasivne legitimacije tožencev irelevanten. Vsi etažni lastniki so namreč nujni sosporniki, ker so bile zapornice (motilno dejanje) postavljene na podlagi njihovega sklepa. Poleg tega je po navedbah v tožbi jasno razmerje med etažnimi lastniki in skupnim odborom, to je, da so etažni lastniki sprejeli sklep o postavitvi zapornic, skupni odbor pa je poskrbel za izvršitev tega sklepa, to je za postavitev zapornic. Na odpravo nejasnosti glede sklepov, na podlagi katerih naj bi bilo storjeno očitano motilno ravnanje, tožeča stranka prav tako ni bila pozvana in tudi iz tega razloga tožbe ni bilo mogoče zavreči. Poleg tega je iz tožbenih navedb jasno razvidno, da je bil sklep o postavitvi zapornic izglasovan po etažnih lastnikih leta 2011, na podlagi tega sklepa pa so člani skupnega odbora jeseni 2014 organizirali in poskrbeli za realizacijo tega sklepa. Zmotno je stališče sodišča, da tožencem ni možno očitati samovoljnosti zaradi obstoječega (veljavnega) sklepa etažnih lastnikov o postavitvi zapornic, saj se je s postavljenimi zapornicami bistveno spremenil dotedanji način rabe parkirišč. Tožeča stranka nikoli ni navedla, da postavitev zapornic temelji na sodni odločbi, posledično čemur naj bi bila izključena protipravnost. Navedlo je le, da je z odločitvijo višjega sodišča prenehala veljavnost začasne odredbe o prepovedi vzpostavitve zapornic, podlaga za ponovno vzpostavitev režima z zapornicami pa je bil sklep etažnih lastnikov iz leta 2011. Sodišče tožeče stranke tudi ni pozvalo na konkretizacijo dejstva o poteku pravde pred sodiščem zaradi veljavnosti sklepa etažnih lastnikov o postavitvi zapornic. Poleg tega postavitev zapornic temelji na tem sklepu in potek pravde o veljavnosti tega sklepa na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva. Tožniki s sklepom z dne 16. 12. 2014 niso bili pozvani na odpravo protipravnosti v zvezi s protipravnostjo motilnega ravnanja v smislu tretjega odstavka 33. člena SPZ. Poleg tega posestnik nima pravnega varstva le v primeru, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Dokazno breme v tej smeri pa je na toženi stranki. Zaključek sodišča, da ravnanje tožencev ni protipravno, ker temelji na sklepu etažnih lastnikov, predstavlja presojo sklepčnosti tožbe in v primeru nesklepčnosti se tožbeni zahtevek zavrne (o njem se odloča po vsebini), ne tožba zavrže. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, da bo ta sposobna obravnavanja s sklepom z dne 16. 12. 2014 v zvezi s sklepom z dne 5. 1. 2015 (ko je podaljšalo rok za dopolnitev), v katerem je tudi podalo smernice in zahteve za dopolnitev. Tožena stranka je s pisno vlogo z dne 31. 12. 2014 odgovorila na sklep sodišča za dopolnitev tožbe in v ta namen tudi podala dodatne tožbene navedbe, v kolikor je smatrala, da je to za možnost obravnavanja tožbe potrebno. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke kot nepopolno zavrglo (posledično zavrženja tožbe je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe), pri tem pa je navedlo kot razlog zavrženja izostanek sestavin tožbe, katerih dopolnitev je sodišče zahtevalo s sklepom z dne 16. 12. 2014 in tem zahtevam tožeča stranka z vlogo z dne 31. 12. 2014 ni zadostila, poleg tega pa je kot razlog za zavrženje navedlo že več pomanjkljivosti, zaradi katerih tožbe zaradi njene nepopolnosti ni možno obravnavati. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, ko ta navede in pojasni razloge za zavrženje tožbe, glede katerih pa tožeča stranka ni bila pozvana, da jih odpravi, da na teh razlogih sodišče zavrženja tožbe ni moglo temeljiti in nanje opreti svoje odločitve. Nepopolne vloge namreč ni možno zavreči, če sodišče prej stranke, skladno s prvim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ne pozove na njeno popravo ali dopolnitev. Takšen poziv na popravo ali dopolnitev, da je procesno upošteven, mora vsebovati tudi določeno opredelitev, v kateri smeri je poprava ali dopolnitev vloge potrebna.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tudi, da ima tožba tožeče stranke, vključno z navedbami v njeni pripravljalnimi vlogi z dne 31. 12. 2014, potrebne in zadostne navedbe ter toliko določen tožbeni zahtevek, da se ta lahko obravnava po njeni vsebini. Da se sodno varstvo posesti lahko nudi, mora očitano dejanje biti motilno, protipravno in samovoljno. Motenjska tožba je sposobna vsebinske obravnave, če so v njej navedbe in predlagani dokazi za potrditev teh navedb, ki utemeljujejo prej predočene predpostavke za sodno varstvo posesti in v tej pravdi tožba tožeče stranke te „obvezne“ sestavine ima. Motilno ravnanje je očitano etažnim lastnikom (v tej pravdi toženci), katerega naj bi storili s tem, da so na podlagi svojega sklepa iz leta 2011 o postavitvi zapornic po skupnem odboru dne 3. 11. 2014 te zapornice postavili, s čimer so občutno spremenili režim uporabe parkirišč, ta spremenjeni režim, ki naj bi predstavljal motenje posesti pa je natančneje opisane v IV. točki tožbe z dne 3. 12. 2014. Ko je v tožbi opisano posestno stanje pred namestitvijo zapornic in po njihovi namestitvi, je s tem posredno pojasnjena tudi protipravnost očitanega motilnega ravnanja, ko se smiselno zatrjuje kršitev prvega odstavka 24. člena SPZ, po kateri je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Ravno zatrjevana in omejena posest po namestitvi zapornic namreč nedvomno predstavlja omejevanje dejanske oblasti nad stvarjo, v tem primeru uporabe parkirišč. Iz opisa motilnega ravnanja v tožbi nedvomno izhaja tudi samovoljnost ravnanja tožencev, saj iz tega opisa več kot očitno izhaja, da naj bi zapornice postavili proti volji tožnikov, torej brez njihovega soglasja ali njihovega pristanka vsaj molče. V kolikor bi tožena stranka v nadaljevanju postopka oporekala posameznim tožbenim navedbam, pa bo že na njej dokazno breme, da izpodbija dokazovane trditve tožeče stranke oziroma bo tožeča stranka morala z dodatnimi navedbami navajati nova dejstva in predlagati dokaze za njihovo potrditev, v kolikor bi se glede na navedbe tožene stranke navedbe tožeče stranke pokazale za pomanjkljive. Pri tem je dopolniti, da ker so v uvodu izpodbijanega sklepa poimensko navedeni vsi toženci, za opredeljenost izreka sklepa v izreku ni potrebno ponovno poimensko navajati tožencev, ampak zadostuje, da se ti označijo s skupnim izrazom tožena stranka. Poudariti je še, na kar pritožba prav tako pravilno opozarja, da v kolikor se sodišče prve stopnje že opredeljuje o dokazanosti določenega dejstva, s tem ugotavlja sklepčnost tožbe, kar pa je stvar vsebinskega odločanja o tožbenem zahtevku, ne ugotavljanje procesnih predpostavk za dopustnost tožbe in možnosti njenega vsebinskega obravnavanja.

Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenega pritožbi tožeče stranke ugodilo, z njo izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbi, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.