Jedro

Sklep, s katerim občina ustavi postopek za sklenitev pogodbe o nakupu oziroma prodaji zemljišč s ponudnikom iz javnega razpisa, ni upravni akt, ampak akt poslovanja občine, s katerim občina razpolaga s svojim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper sklep Mestne občine A., Oddelka za okolje in prostor ter komunalo z dne 3. 8. 2006, s katerim je bilo odločeno, da se postopek za sklenitev pogodbe o nakupu parc. št. ... k.o. ..., s ponudnikom iz javnega razpisa (tožečo stranko) ustavi, ker v postopku pogajanj prodajalec in kupec nista uspela doseči konsenza glede bistvenih sestavin morebitne prodajne pogodbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka z izpodbijanim aktom ni odločala o kakšni pravici ali obveznosti tožeče stranke, temveč je bil akt izdan v postopku razpolaganja z občinskim premoženjem, s katerim tožena stranka, kot lokalna skupnost gospodari. Predmet upravnega spora pa je lahko le dokončen upravni akt, ki ga navedeni organi oziroma nosilci javnih pooblastil izdajajo pri izvrševanju funkcije oblasti. Tudi Uredba o prodaji in drugih oblikah razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin, ki ureja postopek prodaje in pristojnosti komisije, ki vodi postopek, v četrtem odstavku 21. člena določa, da so sklepi komisije akti poslovanja uporabnika in torej ne gre za akte, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške upravnega postopka. Navaja, da je lokalna skupnost, ki izdaja svoje posamične akte, oblastveni organ, kateri z izdajo aktov posega v sfero posameznika. Tožena stranka nikjer ni predpisala nikakršnega postopka v zvezi s prodajo stvarnega premoženja, pač pa je postopek prodaje v celoti vezan na Zakon o upravnem postopku, zato mora biti spoštovan tudi nadaljnji tek upravnega postopka. Meni, da ni razlike med aktom tožene stranke, s katerim tožena stranka kakšnega dolžnega ravnanja ne stori ali pa ga stori protizakonito, in med izdajo odločbe o tem, da se postopek prodaje, kot sporen, nezakonito enostransko ustavi. Akta tudi ni izdala pristojna komisija in je očitno pri prodaji dopustno, da tožena stranka po lastni presoji premoženje proda tistemu, ki ji trenutno najbolj ustreza.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej zadevi se v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da ustavi postopek za sklenitev pogodbe o nakupu parc. št. ... k.o. ..., s ponudnikom – tožečo stranko, ker v postopku pogajanj prodajalec in kupec nista uspela doseči konsenza glede bistvenih sestavin morebitne pogodbe. Ta sklep pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je definiran v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da ustavi postopek za sklenitev pogodbe o nakupu parc. št. ... k.o. ..., s ponudnikom – tožečo stranko, pa ni upravni akt v smislu citirane določbe 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ampak je akt poslovanja občine, s katerim razpolaga s stvarnim premoženjem v okviru Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin - ZSPDPO (Ur. l. RS, št. 14/07). ZSPDPO pa ne vsebuje posebnih določb, iz katerih bi izhajalo, da je zoper sklep o ustavitvi postopka nakupa oziroma prodaje možno vložiti tožbo v upravnem sporu. Tudi v Uredbi o prodaji in drugih oblikah razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin (Ur. l. RS, št. 123/03 v nadaljevanju Uredba) je določeno, da so sklepi komisije (ki vodi postopek prodaje) akti poslovanja uporabnika in torej ne gre za upravne akte, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

9. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).