Jedro

V opisu dejanja je zakonski znak uradne osebe konkretiziran z navedbo, da sta obtoženca imela status cestninskega nadzornika, medtem ko je pooblastilo za opravo uradnega dejanja, to je nadzor nad plačevanjem cestnine, imelo podlago v 40. členu Zakona o cestninjenju. Ker se izrecno zatrjuje, da sta bila oba cestninska nadzornika, ni potrebno, da bi moralo biti v opisu dejanja tudi navedeno s katerim aktom delodajalca sta pridobila ta status.

Čeprav pritožniki soglasno menijo, da je pomembno, da je navedena pravilna opredelitev uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti, pa je pomembno, kako sta prekršek oškodovanca opredelila obtoženca in ne, ali je bila njuna ocena pravilna.

Nobenega dvoma ni, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, kar pove že sodišče prve stopnje, ki pa je pojasnilo tudi, zakaj se je sploh odločilo, da prepoznavo opravi. V bistvu niti ni šlo za sodno prepoznavo, pač pa prepoznavo v okviru izpovedbe, ko oseba, ki se zaslišuje, v sodni dvorani prepozna drugo osebo, kar pomeni, da se taka navedba ocenjuje le kot izpovedba.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka in sicer sodno takso, ki bo naknadno odmerjena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima na podlagi 46. in 47. člena KZ-1 ter prvega odstavka 261. člena KZ-1 izreklo vsakemu kazen eno leto zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, pri čemer se višina dnevnega zneska določi na 10,00 EUR, to je v skupnem znesku 1.000,00 EUR. Obtoženca sta denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po četrtem odstavku 261. člena ZKP (pravilno KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1 je sodišče obtožencu vzelo protipravno premoženjsko korist, tako, da je vsakemu naložilo v plačilo znesek v višini 50,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 95. člena ZKP je obtožencema naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se pritožujejo zagovorniki obtožencev. Zagovornik obtoženega B. B., odvetnik C. C., pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, sodbo pa izpodbija tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

3. Zagovorniki iz Odvetniške družbe D. in partnerji sodbo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Zagovorniki obtoženega A. A. se pritožujejo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 29., 25. in 22. člena Ustave RS ter glede kazenske sankcije. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Na pritožbo je podal odgovor okrajni državni tožilec mag. E. E. iz Specializiranega državnega tožilstva RS in sodišču druge stopnje predlagal, da jih kot neutemeljene zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Sodišče druge stopnje na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v smeri vloženih pritožb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno razsodilo. Okoliščine zadeve je namreč zanesljivo in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa prepričljivo in zelo podrobno obrazložilo, pri čemer se je opredelilo tudi do vseh pomislekov, ki jih pritožniki sedaj v pritožbah ponavljajo. Ker se njihove navedbe pretežno nanašajo na iste očitke, jih bo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju obravnavalo hkrati, v ostalem pa se bo sklicevalo na razloge izpodbijane sodbe, katere sprejema v celoti.

**Glede opisa kaznivega dejanja**

8. Po mnenju pritožnikov v opisu dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 261. člena KZ-1, saj se obtoženemu B. B. očita le, da je odprl predal v službenem vozilu, ne pa tudi, kako oziroma na kakšen način je zahteval in sprejel podkupnino. Očitek sostorilstva zato ni konkretiziran, saj iz opisa dejanja ni razvidno, kako naj bi ta obtoženec odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja.

9. Zatrjevani očitek po oceni pritožbenega sodišča ni podan, saj se v opisu dejanja izrecno trdi, da sta obtoženca najprej zahtevala in sprejela nagrado v višini 100,00 EUR tako, da je obtoženi A. A. od oškodovanega F. F. zahteval, naj jima izroči 100,00 EUR, obtoženi B. B. pa odprl predal v službenem vozilu, kamor je oškodovanec odložil denar. S pozivom obtoženega A. A. na plačilo in odprtjem predala B. B. je povsem konkretiziran očitek obema po zahtevi in sprejetju podkupnine, saj sta pri tem oba delovala z istim namenom, le da je bila njuna zahteva po podkupovanju izrečena, pri enem ustno, v drugem pa konkludentno. Da sta oba obtoženca dejansko ravnala v sostorilstvu z enotnim naklepom pa je sodišče prve stopnje podalo podrobne razloge v 83. točki sodbe, zaradi česar tako iz opisa dejanja kot obrazložitve sodbe izhajajo vsa dejstva in okoliščine, ki v smislu 20. člena KZ-1 opredeljujejo sostorilstvo.

10. Zagovorniki obtoženega A. A. zatrjujejo, da zakonski znak uradne osebe in uradnega dejanja v opisu ni ustrezno konkretiziran, saj navaja le, da sta bila obtoženca cestninska nadzornika, ki sta na podlagi 40. člena Zakona o cestninjenju (ZCestn) opravljala naloge nadzora nad plačevanjem cestnine. Status uradne osebe pa ne daje navedena zakonska določba, pač pa oseba tak položaj pridobi šele z imenovanjem za cestninskega nadzornika s strani poslovodnega organa, česar pa iz opisa dejanja ne izhaja, niti o tem sodba nima razlogov.

11. Tudi ti očitki niso utemeljeni. V opisu dejanja je zakonski znak uradne osebe konkretiziran z navedbo, da sta obtoženca imela status cestninskega nadzornika, medtem ko je pooblastilo za opravo uradnega dejanja, to je nadzor nad plačevanjem cestnine, imelo podlago v 40. členu Zakona o cestninjenju. Ker se izrecno zatrjuje, da sta bila oba cestninska nadzornika, ni potrebno, da bi moralo biti v opisu dejanja tudi navedeno s katerim aktom delodajalca sta pridobila ta status. Gre torej le za vprašanje dejanskega stanja, ali sta oba obtoženca bila cestninska nadzornika, kar pa se v vloženih pritožbah ne problematizira. Da sta obtoženca imela status pooblaščene uradne osebe in bila upravičena do opravljanja uradnega dejanja, pa je sodišče prve stopnje tudi podalo podrobne razloge v 79. točki sodbe, zaradi česar teh razlogov ni treba ponavljati.

**Glede pravilnosti obtožencema očitanega uradnega dejanja**

12. Vsi pritožniki precej prostora namenjajo očitku, da opis dejanja ne vsebuje pravilne navedbe uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti z oškodovancem, pa tega zaradi prejete podkupnine nista storila. Kot opozarjajo, izrek sodbe trdi, da je oškodovanec izpolnil znake prekrška po drugem odstavku 50. a člena ZCestn, za katerega je predpisana globa 500,00 EUR, čeprav se je v dokaznem postopku izkazalo, da je oškodovanec storil prekršek po prvem odstavku 50. člena istega zakona, saj ni kupil prave vinjete za svoje vozilo. Kupiti bi moral vinjeto z oznako 2B in ne 2A in tudi sam oškodovanec je izpovedal, da sta mu obtoženca dala vedeti, da vinjeta ni prava (Big Problem, Not original). To pomeni, da je storil prekršek po prvem odstavku 50. člena ZCestn, ki določa, da se z globo 300,00 EUR kaznuje posameznik, ki uporablja cestninsko cesto brez veljavne vinjete za določen cestninski razred. Če pa vinjete na svoje vozilo ne namesti s prvotnim lepilom, stori prekršek po drugem odstavku 50. člena istega zakona. Ker pa vinjeta ni bila prava, je tudi nepomembno, ali je bila pravilno zalepljena ali ne, zaradi česar se po mnenju pritožnikov zatrjuje napačni prekršek, kar ima za posledico napačno navedbo uradnega dejanja, ki bi ga morala obtoženca opraviti z oškodovancem.

13. Čeprav pritožniki pravilno povzemajo določbe 50. člena ZCestn, pa njihova razlaga v ugotovljenem dejanskem stanju nima podlage. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 80. točki sodbe, ni nobenega dvoma, da je oškodovanec storil prekršek po drugem odstavku 50. člena ZCestn, saj je imel na vetrobranskem steklu vinjeto nalepljeno z lepilnim trakom. Okoliščina, ali je ob tem storil še kak drug prekršek, pa ni bistvena. Čeprav pritožniki soglasno menijo, da je pomembno, da je navedena pravilna opredelitev uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti, pa je k razlogom sodbe dodati še sledeče. Pomembno je, kako sta prekršek oškodovanca opredelila obtoženca in ne, ali je bila njuna ocena pravilna. Navedba oškodovancu Big Problem, Not original, je namreč široka, saj lahko dopušča tudi razlago, da vinjeta ni originalno zalepljena, še sploh, ker je očitek oškodovancu šel le v tej smeri. Obtoženca sta mu očitala, da ni uporabil originalnega lepila, navajala sta globo 500,00 EUR, ki je predpisana za ta prekršek, poleg tega pa sta vinjeto, katero je imel oškodovanec prelepljeno z lepilnim trakom, odstranila in nato pravilno zalepila. Tega, da ni kupil prave vinjete mu torej niti smiselno nista očitala, kar pomeni, da sta izvajala postopek le zaradi prekrška po drugem odstavku 50. člena ZCestn, ki pa je bil nedvomno podan, saj ga je priznal tudi oškodovanec sam. Razlaga, kateri prekršek je bil dejansko storjen oziroma, ali sta obtoženca pravilno opredelila prekršek, zato na samo uradno dejanje, nima nobenega vpliva.

**Glede verodostojnosti oškodovanca**

14. Po trditvi pritožnikov je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je oškodovančeva izpovedba verodostojna, saj je v njej preveč nezanesljivosti in nasprotij z ostalimi dokazi, da bi lahko sodišče na oškodovančevo izpovedbo oprlo obsodilno sodbo. Kot navajajo, je oškodovanec v primerjavi z elektronskim sporočilom, ki ga je poslal družbi DARS in izpovedjo v postopku, različno navajal, kako je bil na postajališču zaustavljen s strani obtožencev, v elektronskem sporočilu je navedel, da je bil zaustavljen, v izpovedbi pa, da sta ga obtoženca z vozilom zablokirala. Trdil je dalje, da sta obtoženca svoje vozilo nekoliko pomaknila, čeprav te sprememba položaja GPS sistem na vozilu obtožencev ni zaznal, dalje je oškodovanec govoril enkrat o bančni, drugič o kreditni kartici, navajal je, da je šel z družino po dejanju domov, čeprav je njegova žena navedla, da so eno noč še prespali v Sloveniji, pa tudi, da jih je policija obravnavala za prekršek, čeprav je sam oškodovanec trdil drugače. Kot še pritožniki opozarjajo, je oškodovanec netočno navajal barvo vozila obtožencev, pa tudi, kar je zelo pomembno, je za obtoženega A. A. trdil, da ima temne lase, čeprav so ti povsem beli, nezanesljivo pa je bilo tudi njegovo opisovanje notranjosti službenega vozila obtožencev.

15. Sodišče druge stopnje po preizkusu pritožbenih navedb ugotavlja, da le-te neutemeljeno potencirajo posamezna neskladja v izpovedbi oškodovanca, ki so nebistvena in so tudi sicer značilna za izpovedovanje udeležencev (v kazenskih) postopkih. Razumljivo je, da prihaja v zaznavi dogodkov že zaradi različnih dejavnikov do tega, da udeleženci dogodke opisujejo drugače oziroma, da so v njihovih izpovedbah nesoglasja in nasprotja, ki so lahko večja ali manjša, pa tudi pomembna ali nebistvena. Ker mora dokazna ocena vselej temeljiti na podlagi vseh izvedenih dokazov, določenim pomanjkljivostim ali nasprotji v izpovedbah, ni mogoče pripisati posebne teže oziroma je treba v vsakem konkretnem primeru oceniti, katera odstopanja so tako pomembna, da upravičeno vzbudijo dvom v prepričljivost oziroma verodostojnost zaslišane osebe. V konkretnem primeru pa se je do zatrjevanih nesoglasij oziroma nasprotij prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tako da njenim razlogom ni treba kaj bistveno novega dodati. Jasno je, da je različno navajanje oškodovanca glede barve vozila obtožencev, kakšno kartico je imel pri sebi in kako je bil zaustavljen, povsem nepomembno, kakor tudi, ali je po dejanju odšel takoj domov oziroma ali je še eno noč prespal v Sloveniji, saj gre za povsem minorne okoliščine. Kot pomembna okoliščina bi se zato lahko pokazala le prepoznava obtoženega A. A., za katerega je oškodovanec zatrjeval, da ima temne lase namesto belih, kakor tudi, da na opravljeni sodni prepoznavi ni prepoznal soobtoženega B. B. To dejstvo bi lahko nakazovalo na morebitno zmoto o osebi oziroma na možnost, da bi dejanje storili drugi osebi in ne obtoženca. Vendar pa je tudi ta možnost z izpodbijano sodbo bila z zanesljivostjo odpravljena.

16. Dejstvo je, da oškodovanec ni naznanil obtoženca pač pa kaznivo dejanje tako, da je po elektronski pošti opisal dogodek, ki se mu je pripetil, nakar je družba DARS na podlagi lastnih evidenc ugotovila, da se je v tistem času in na počivališču, kot ga je navajal oškodovanec, res nahajalo službeno vozilo obeh obtožencev. Zelo pomembna okoliščina dalje je, da tudi obtoženca priznavata svojo navzočnost na tistem delu in da je oškodovanec na glavni obravnavi kot enega od storilcev prepoznal obtoženega A. A. Dvoma dalje ni, da je bil drugi nadzornik, ki je bil tedaj skupaj s A. A. prav soobtoženi B. B. Navedena ugotovitev zato izključuje v pritožbah nakazano možnost, da so oškodovanca imeli v postopku uslužbenci FURS in vsa nadaljnja pritožbena izvajanja v zvezi s to okoliščino.

17. Sledeč hipotezi pritožnikov, zlasti odvetnika C. C., bi se oškodovanec, glede na to, da je bil že obravnavan v Sloveniji, lahko maščeval in lažno obremenil obtoženca, kot nadzornika, ki jo je po naključju videl na počivališču, kjer sta se tedaj res nahajala. V zvezi s tem se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da takšna možnost v izvedenih dokazih nima prav nobene realne osnove. Kot prvo, pritožba izhaja iz motiva maščevanja, ki pa ni izkazan niti na nivoju suma. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi (opomba pod točko 2) oškodovanca družba DARS sploh ni obravnavala zaradi prekrška, oškodovanec pa je tudi pojasnil navedbo svoje žene, da jih je policija predhodno že obravnavala in sicer, da je šlo le za kontrolo dokumentov naslednji dan ob vračanju v domovino. Obramba torej ne ponuja prav nobenih razlogov, zaradi katerih naj bi se oškodovanec lahko maščeval dvema neznanima uradnima osebama in pri tem navajala take podrobnosti, ki mu ne bi mogle biti znane kolikor jih sam res ni doživel. Na posamezna neskladja v izpovedbi oškodovanca in njegove žene je dalo prepričljive odgovore že sodišče prve stopnje, drugi pomisleki, kot na primer, čemu dejanje oškodovanca ni prijavil tedaj, ko so ga policisti ob kontroli zaustavili, pa so tudi povsem nepomembni. Povsem logično je, da se oškodovanec v državi, kjer uradne osebe zahtevajo podkupnino, ni čutil varnega, in je zato prijavo podal šele doma. Tudi ostale hipoteze o morebitnem maščevanju delodajalca obtožencema so preveč abstraktne, da bi se bilo potrebno sedaj z njimi posebej ukvarjati, je pa te navedbe, kot že rečeno, prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje.

**Glede (sodne) prepoznave**

18. Sodišče prve stopnje je odločitev, da opravi sodno prepoznavo in ugotovitve v zvezi z njo, obrazložilo v 67. - 74. točki sodbe, in tudi samo navedlo, da sodna prepoznava ne more imeti take vrednosti, kot bi jo lahko imela, če oškodovanec obtožencev pred tem ne bi videl. Na podlagi take ugotovitve sodišča pa pritožniki navajajo, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na sodno prepoznavo, še sploh, ker je oškodovanec prepoznal obtoženega A. A., čeprav ga je pred tem že videl v sodni dvorani in je tudi navajal povsem drugačno barvo las. Zaradi tega prepoznava po mnenju pritožnikov nima nobene dokazne vrednosti.

19. Nobenega dvoma ni, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, kar pove že sodišče prve stopnje, ki pa je pojasnilo tudi, zakaj se je sploh odločilo, da prepoznavo opravi. V bistvu niti ni šlo za sodno prepoznavo, pač pa prepoznavo v okviru izpovedbe, ko oseba, ki se zaslišuje, v sodni dvorani prepozna drugo osebo, kar pomeni, da se taka navedba ocenjuje le kot izpovedba. Oškodovanec je kljub temu, da je opisal drugačno barvo las, kot enega od nadzornikov prepoznal obtoženega A. A., soobtoženega B. B. pa ne, temveč osebo zraven njega, pri tem pa poudaril, da ne more z gotovostjo potrditi, da sta pravi osebi, temveč sta le podobni storilcema. Iz tega sledi, da oškodovanec tudi glede obtoženega A. A. ni bil povsem zanesljiv, saj je navedel, da je podoben osebi, ki ga je obravnavala. Spričo tega je jasno, da prepoznava posebne dokazne vrednosti res nima, vendar pa ne gre prezreti, da prepoznava ni bila ključni dokaz za odločitev sodišča v zadevi, pač pa le ena od okoliščin, s katero je sodišče potrdilo verodostojnost oškodovančeve izpovedbe (točka 74 sodbe). Rečeno drugače, tudi kolikor oškodovanec ne bi prepoznal obtoženega A. A., bi bila oškodovančeva izpovedba glede na vse ostale dokaze še vedno prepričljiva in bi narekovala enako odločitev, kot je bila sprejeta. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je namreč oškodovančevo izpovedbo presojalo tako samo zase kot v zvezi z vsemi izvedenimi dokazi.

20. Ob povedanem je treba še zavrniti trditev zagovornikov obtoženega A. A., da je sodišče v sodbi odločalo zgolj na podlagi posrednih dokazov, ki pa ne predstavljajo sklenjenega kroga. Sploh ne drži namreč, da gre za posebne dokaze, niti jih kot take ni mogoče opredeliti zgolj zaradi zatrjevane nezanesljivosti. Kdaj gre za indično sodbo se je sodna praksa že večkrat izrekla in je zato pritožnike v izogib ponavljanju le napotiti na pregled sodne prakse. V zadevi torej ne gre za posredne, temveč za neposredne dokaze, ki jih predstavlja izpovedba oškodovanca in njegove žene, ki sta bili neposredni priči dogodka, dalje zagovor obeh obtožencev v tistem delu, ko potrjujeta, da sta se v kritičnem času nahajala na počivališču ter video posnetek, na katerem je razvidno, da oškodovanec dviguje denar na bankomatu. Dokumentacija, katero je slednji poslal v potrditev svojih navedb, pa predstavlja tako imenovane kontrolne dokaze, katere je sodišče prve stopnje v sodbi tudi ocenilo. Res je, da obtoženca negativnih dejstev, torej, da nista prejela denarja, ne moreta dokazati, kot navaja pritožba, vendar se to od njiju niti ne pričakuje. Pri dejanjih, kot je obravnavano, je dokazno breme na strani tistega, ki trdi, da je dal podkupnino in zatrjevanje oškodovanca o dani podkupnini, je bilo podprto tudi z ostalimi dokazi, na primer dvigom denarja na bankomatu, ki torej potrjuje njegovo navedbo, da je moral zaradi plačila podkupnine pred tem denar dvigniti na bankomatu. Kolikor obramba obtoženega A. A. oporeka ugotovitvi sodišča, da se na video posnetku, ki prikazuje dvig denarja na bankomatu, nahaja oškodovanec, češ, da posnetek ni bil kvaliteten, je ugotoviti, da obramba pri tem ne upošteva vseh dokazov, ki so v izpodbijani sodbi ocenjeni v zvezi z navedeno okoliščino. V točki 24 je sodišče tako navedlo, da je senat na video posnetku prepoznal oškodovanca in res ni jasno, zakaj naj bi moralo sodišče pridobiti njegovo fotografijo, kot trdi pritožba, če pa ga je pred tem imelo priliko videti neposredno pri izvedbi video konference. Mimogrede rečeno, na ugotovitev sodišča, da se na fotografiji številka 4, ki je bila posneta iz video posnetka, nahaja prav oškodovanec, s strani strank ni bilo pripomb. Poleg tega pa je oškodovanec tudi predložil bančni izpisek dviga denarja iz bankomata, ki torej potrjuje, prvič, da se je na fotografiji dejansko nahajal on in drugič, da je res dvignil denar v znesku 53,90 EUR. Spričo teh jasnih in nedvoumnih dokazov je zato povsem nepotrebna pripomba odvetnika C. C. češ, da se na posnetku ne vidi, ali je oškodovanec na bankomatu res dvignil dva bankovca po 20,00 EUR in enega po 10,00 EUR. Čemu sodišče tudi v tem delu verjame oškodovancu, je v izpodbijani sodbi zelo izčrpno pojasnjeno in zato nasprotna pritožbena izvajanja, kolikor se spuščajo v nebistvene podrobnosti, le neutemeljeno vzbujajo dvom v pravilnost sodbe, čeprav tega v nobenem pogledu ni. Z vidika dokazne ocene je zadeva dokaz enostavna in tudi nedvoumna.

**Glede kršitev postopkovnih določil**

21. Vse pritožnike moti dejstvo, da sodišče oškodovanca in njegove žene ni zaslišalo neposredno na glavni obravnavi, temveč preko video konference in da po tistem, ko je obravnavo začelo znova, ni neposredno zaslišalo priče G. G., pač pa je njeno izpovedbo le prebralo. O teh procesnih odločitvah je sodišče prve stopnje podalo podrobne razloge v 96. in 97. točki sodbe in zaradi prepričljive obrazložitve teh sedaj ni potrebno podrobneje ponavljati. Dodati je le, da je bil način komunikacije po video konferenci tudi v času epidemioloških razmer, praviloma uporabljen v vsakdanjem izobraževalnem in tudi političnem življenju, pa tudi v sodnih postopkih na račun takega izvajanja dokazov na samo kvaliteto sojenja in pravic strank v postopku, ni vplival. Tako je po ugotovitvi sodišča druge stopnje tudi v obravnavani zadevi. Razlaga obrambe, da bi z neposrednim soočenjem s pričami bilo možno razbrati mimiko in morebitne reakcije, ne more imeti posebne teže spričo tega, da navzven vidno obnašanje prič oziroma drugih oseb, ki se zaslišujejo, ne more odločilno vplivati na oceno verodostojnosti. Če je na primer priča nervozna, to seveda še ne pomeni, da ne govori resnice in obratno. Zato si z neposrednim soočenjem na glavni obravnavi s pričama obramba tudi glede na težo ostalih dokazov, ne bi mogla kaj prida pomagati. Ker sta bila oškodovanec in njegova žena torej zaslišana na glavni obravnavi preko video konference, je bilo v zadostni meri uresničeno načelo neposrednosti in zato pritožbena izvajanja v tej smeri niso na mestu. Odločitev, da G. G. ponovno ne zasliši, pa je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi prvega odstavka 311. člena ZKP in pritožbe tudi v tem delu niso prepričljive, saj ne navajajo nobenih bistvenih okoliščin, ki bi se s ponovnim zaslišanjem te priče lahko odpravile. Zgolj zatrjevanje, da priča ni prepričljiva in da je nasploh vprašljivo, če se je nahajala v vozilu, pa je zavrnilo že sodišče prve stopnje.

**Glede zavrnjenih dokaznih predlogov**

22. Po preizkusu pritožbenih navedb in obrazložitve sodišča, kot je pojasnjena v točki 95. sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila zavrnitev dokaznih predlogov pravilna in da dejansko stanje zaradi tega ni ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem je treba zavrniti pritožbeni očitek odvetnika C. C., da zavrnitev dokazne ocene nima ustrezne obrazložitve, saj je ta v sodbi povsem jasna in razumljiva. Kolikor pa isti pritožnik v nadaljevanju povzema ustavno pravna izhodišča glede izvedbe predlaganih dokazov, pa očitno sam zanemari kriterij, po katerem mora predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Tega kriterija pa obramba pri predlaganih dokazih ni uresničila, saj je izhajala iz povsem nedokazanega motiva maščevanja oškodovanca, kot je bilo to že zgoraj obravnavano. Zato je le na kratko ponoviti, da v spisu ni prav nobenih dokazov, ki bi vsaj na ravni suma kazale na možnosti maščevanja s strani oškodovanca. Sodišče prve stopnje je na drugi strani izrecno poudarilo, da je oškodovanec urejena osebe, ki je vseskozi sodeloval v postopku in dal zahtevane informacije ter listinska dokazila oziroma z ničemer ni vzbudil suma, da je njegova prijava lažna. Ugotovljeno je dalje bilo, da ga DARS še ni obravnaval zaradi prekrška in kolikor ena od pritožb trdi, da se ta podatek nanaša le na obdobje od 22.12.2019 do 2.1.2020, je pojasniti, da je družba DARS odgovorila, da oškodovanec ni voden v prekrškovni evidenci. Jasno torej je, da ga DARS še ni obravnaval. Glede morebitnih cestno-prometnih prekrškov pa je bilo tudi že zgoraj pojasnjeno, da je šlo zgolj za kontrolo. Pa tudi sicer obramba ne pove, zakaj naj bi se oškodovanec, če bi že bil obravnavan zaradi cestno-prometnih prekrškov, hotel maščevati cestninskim nadzornikom. O tem sama ne ponuja nobenih razumnih razlogov, temveč tudi v pritožbi le posplošeno vztraja pri navedeni hipotezi. Kar zadeva ostale dokazne predloge, kot na primer oprava ogleda, imenovanje izvedenca računalniške stroke z namenom pridobitve IP naslova pošiljatelja e-sporočil, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izkazujejo pravne relevantnosti predlaganih dokazov.

**Glede kazenske sankcije**

23. Nobenih pripomb sodišče druge stopnje tudi nima glede kazenske sankcije, ki je bila izrečena obema obtožencema. Odločitev sodišča je tudi v tem delu prepričljivo obrazložena in upošteva vse okoliščine, ki prihajajo v poštev pri izreku kazenske sankcije in kot so bile ugotovljene v konkretnem primeru. Vse pritožbe nasprotno menijo, da je izrečena zaporna kazen prestroga, saj ne upošteva dejstva, da sta obtoženca zaradi kaznivega dejanja izgubila službo in si nato poiskala novo zaposlitev ter da je pri obeh podana pozitivna prognoza, ki opravičuje izrek pogojne obsodbe. Zagovornik odvetnik C. C. pa še posebej nasprotuje ugotovitvi sodišča, da sta obtoženca do oškodovanca in njegove družine nastopala na zastraševalen način oziroma, da je to okoliščino sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo kot obteževalno.

24. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo težo kaznivega dejanja oziroma način storitve le-tega, zadostno pa je upoštevalo tudi olajševalne okoliščine ter nato obtožencema izreklo minimalno kazen, ki je predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. Ob dejstvu, da posebnih olajševalnih okoliščin ni ugotovilo, to pomeni, da so vse olajševalne okoliščine, torej tudi tiste, na katere sedaj pritožniki posebej opozarjajo, v zadostni meri prišle do izraza, medtem ko izrečene denarne kazni pritožbe ne izpodbijajo. Glede prepričanja zagovornikov obtoženega A. A. in odvetnika C. C., da izrečena zaporna kazen odstopa od kazni v primerljivih zadevah, je treba pojasniti, da zgolj ena sodba, katero omenja odvetnik U., in dve sodbi, ki ju citira obramba obtoženega Č., še ne pomenita ustaljene sodne prakse in zato z njima ni mogoče upravičevati izrek pogojne obsodbe. Pozitivna prognoza namreč ni edina okoliščina, ki vpliva na izbiro kazenske sankcije, pač pa je treba izhajati tudi iz generalne prevencije, kot enega od namenov kaznovanja po 45.a členu KZ-1. Dejanje obtožencev je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča zavržno, saj sta izkoristila stisko oškodovančeve družine in podkupnino z načinom vodenja postopka, kot je to v sodbi podrobneje obrazloženo, dobesedno terjala. Oškodovanec je sprva hotel globo za prekršek plačati zakonito, pa mu obtoženca tega nista pustila, temveč sta podkupnino od njega nedvoumno zahtevala, tako da je oškodovanec v izogib nadaljnjim pritiskom oziroma negotovosti tudi storil nekaj, česar, kot ga je bilo razumeti, sploh ne bi. Tako agresivno vedenje obtoženca kot uradnih oseb, pa je oškodovanca očitno spodbudilo k podaji pisne prijave, saj ga je bilo, kot izhaja tudi iz elektronskega poročila, strah za družino in se od tedaj boji vstopa v Slovenijo. Opisani odnos obtoženca do oškodovanca in njegove družine pa na drugi strani kaže na preračunljivost obtožencev, da oškodovanec kaznivega dejanja ne bo prijavil v prepričanju, da jo je bolje odnesel s podkupnino kot s plačilom kazni. Iz tega vidika način storitve kaznivega dejanja tudi sam po sebi izkazuje zavržnost dejanja in meče slabo luč na delovanje tistih nadzornikov oziroma uradnih oseb, ki svoje delo opravljajo vestno in zakonito. Zato sankcija opominjevalne narave tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni primerna kazenska sankcija.

25. Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker v postopku tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbe zagovornikov obeh obtožencev na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker obtoženca s pritožbami nista uspela sta na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.