Jedro

Ker je odločitev o zahtevku za prijavo v socialna zavarovanja in za plačilo plače za sporno obdobje odvisna od odločitve o zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in ker tožnik tožbe s tem drugim zahtevkom ni vložil pravočasno (v roku 30 dni od prenehanja faktičnega delovnega razmerja), se tožba zavrže v celoti, tudi za zahtevka za prijavo v socialna zavarovanja in za plačilo plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Zavrne se tožnikov zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 14. 4. 2010 od 2. 5. 2010 povrniti stroške prevoza na delo v znesku 28,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 133,33 EUR, plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek sorazmernega dela regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje v obdobju od 14. 4. 2010 do 2. 10. 2010 in zahtevkom, da je tožena stranka tožnika dolžna prijaviti v socialno zavarovanje, mu za obdobje od 14. 4. 2010 do 2. 5. 2010 obračunati plačo v višini 901,68 EUR bruto, plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska plače od 18. 5. 2010 do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se tožni stranki naloži, da tožnika za obdobje od 14. 4. 2010 do 2. 5. 2010 prijavi v socialno zavarovanje, mu za isto obdobje obračuna plačo v višini 901,68 EUR bruto, plača prispevke in davke ter tožniku izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska plače od 18. 5. 2010 do plačila; mu za isto obdobje povrne stroške prevoza na delo v znesku 28,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila ter mu obračuna znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 133,33 EUR, plača davek ter tožniku izplača neto znesek sorazmernega dela regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje isti tožbeni zahtevek (za prijavo v zavarovanje za čas od 14. 4. 2010 do 2. 5. 2010, obračun bruto plače za isto obdobje, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto plače) s sklepom najprej zavrglo, nato pa še zavrnilo s sodbo, kar pomeni, da je dvakrat odločilo o isti stvari. Zaradi navedenega je nejasno, ali je sodišče o zahtevku odločilo meritorno ali na podlagi neizpolnitve procesnih predpostavk. Tožnik je zatrjeval, da mu regres za letni dopust ni bil izplačan, tožena stranka pa je trdila, da mu je regres v celoti izplačala, zato bi morala nositi dokazno breme za ugotovitev obstoja tega dejstva. Iz obračunskega lista sicer res izhaja, da je bil regres obračunan, ne izhaja pa je, da je bil dejansko izplačan. Tožena stranka je le za dodatno nakazilo regresa za letni dopust predložila dokazilo o izplačilu v višini 9,11 EUR. Tožnik je od tožene stranke primarno zahteval plačilo za opravljeno delo. Tega dela zahtevka sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči, saj tovrstne terjatve v skladu s 346. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) zastarajo v splošnem zastaralnem roku 5 let; v skladu z 204. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) pa jih delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje zahtevka za plačilo na podlagi dejansko opravljenega dela ne bi smelo zavreči, saj ta del zahtevka ni bil zastaran in tožnik z njim tudi ni bil prekludiran. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bil tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja, morda res pomotoma zavrnjen, potem ko je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu že utemeljeno zavrglo. Tožena stranka je z dvema potrdiloma dokazala, da je tožniku regres za letni dopust v celoti izplačala. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče glede pravnega vprašanja, ali gre v tem sporu za denarni zahtevek tožnika, ki ni vezan na rok za vložitev tožbe, ali pa za zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in nanj vezanih pravic. Sodišč prve stopnje je pri svoji odločitvi sledilo izoblikovani sodni praksi in ni nobenega dvoma, da je zahtevek (pravilno tožbo) pravilno zavrglo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP in 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnik nima interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka krije svoje stroške postopka) in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje glede istega dela tožbenega zahtevka odločilo, da se tožbo v tem delu zavrže in da se zahtevek zavrne. Navedeno je sicer res nepravilno, vendar zgolj zaradi tega izpodbijana odločba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbo v tistem delu, s katerim tožnik zahteva, da ga tožena stranka za obdobje od 14. 4. 2010 do 2. 5. 2010 prijavi v socialno zavarovanje in mu za isto obdobje obračuna plačo v višini 901,68 EUR, plača prispevke in davke ter tožniku izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010, zavrglo zaradi tega, ker je tožnik sodno varstvo zahteval po izteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. To povsem jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako, da je očitno, da je bil isti del tožbenega zahtevka nato pomotoma še enkrat prepisan v tisti del izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Navedeno pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki je pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti in sicer tako, da je zavrnilni del izpodbijane sodbe oblikovalo tako, da ta ne vsebuje več tistega dela tožbenega zahtevka, glede katerega je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožnik tožbo, s katero je dejansko zahteval ugotovitev obstoja tako imenovanega faktičnega delovnega razmerja za čas od 14. 4. 2010 do 2. 5. 2010 moral vložiti v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Ta sicer določa, da delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Citirana določba sicer ne govori o uveljavljanju zahtevkov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vendar je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 373/2006 z dne 4. 12. 2007 že zavzelo stališče, da mora delavec tovrstne zahtevke, dokler delovno razmerje še traja, uveljavljati na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, po prenehanju (delovnega razmerja) pa mora to storiti v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Tožniku je pri toženi stranki delovno razmerje za določen čas prenehalo z iztekom časa, za katerega je bilo sklenjeno, to je z 2. 7. 2010, tožnik pa je tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas pred sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas vložil šele 20. 1. 2011, torej po izteku 30 dnevnega roka od prenehanja delovnega razmerja. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, zavrglo. Pooblastilo za zavrženje tožbe je sodišče prve stopnje imelo v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP o tem, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je ravno določba tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa prekluzivni 30 dnevni rok za vložitev tožbe.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče prve stopnje pri tem moralo ločiti med tistim delom tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik za obdobje od 14. 4. 2010 do 2. 5. 2010 zahteval, da ga tožena stranka prijavi v socialno zavarovanje in tistim delom zahtevka, s katerim je tožnik za isto obdobje zahteval obračun in plačilo plače. Res je sicer, da glede denarnih zahtevkov zakon ne določa roka za vložitev tožbe, temveč le zastaralni rok, vendar to lahko velja le glede tako imenovanih čistih denarnih zahtevkov, pri katerih obstoj delovnega razmerja niti ni sporen. Kadar pa je sporno, ali je delavec v času, za katerega zahteva plačilo, sploh bil v delovnem razmerju in je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odvisno od predhodne ugotovitve, da je med strankama šlo za delovno razmerje, ker so bili podani elementi delovnega razmerja, pa je usoda denarnega dela tožbenega zahtevka odvisna od tega, ali je bil zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložen znotraj prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. V kolikor je bil zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložen po izteku prekluzivnega roka, je potrebno zavreči tudi tisti del tožbe, s katerim tožnik uveljavlja denarne in druge zahtevke, ki imajo temelj v obstoju delovnega razmerja. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da podlago za prijavo v sistem socialnih zavarovanj pomeni sklenjena pogodba o zaposlitvi oziroma je podlaga za takšno prijavo lahko tudi ugotovitev faktičnega obstoja delovnega razmerja. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je plača pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja in je vezana na obstoj delovnega razmerja. Glede na vse navedeno bi sodišče prve stopnje lahko zavrglo tudi tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval povrnitev stroškov prevoza na delo za čas domnevnega faktičnega delovnega razmerja. Vendar zgolj na pritožbo tožnika ni osnove, da bi zavrnilni del sodbe spreminjali v sklep o zavrženju.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun bruto zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 133,33 EUR ter izplačilo neto zneska regresa. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku vtoževani regres že izplačala. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ne dvomi, da je tožena stranka tako kot poračun regresa z dne 14. 2. 2011, do katerega je prišlo potem, ko je tožena stranka ugotovila, da je napačno izplačala regres, izplačala tudi prvi del regresa. Nelogično bi bilo, da bi tožena stranka 14. 2. 2011 z oznako „dodatno nakazilo regresa za letni dopust za leto 2010“ tožniku nakazala zgolj znesek 9,11 UER, ne da bi pred tem tožniku iz tega naslova karkoli nakazala. Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni predložila dokazilo o nakazilu prvega dela regresa na tekoči račun tožnika, ni mogoče šteti, da je neverodostojen obračunski list (priloga B/4), iz katerega je razvidno, da je bil tožniku 28. 10. 2010 obračunan bruto znesek regresa za letni dopust v višini 122,50 EUR, nakazan pa neto znesek 102,90 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da nakazani skupni neto znesek 112,06 EUR ustreza vtoževanemu bruto znesku 133,33 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da njen izrek ne vsebuje več tistega dela tožbenega zahtevka, glede katerega je bila tožba zavržena s sklepom.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj se njegov uspeh v tem sporu dejansko ni spremenil. Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe tožnik ni uspel z nobenim delom svojega tožbenega zahtevka.