Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožnik zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 868/2024-12 z dne 10. 5. 2024 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS- 1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-4155/2023/37 (1221-07) z dne 11. 4. 2024, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se ga do pravnomočnosti odločitve ne preda Republiki Hrvaški.
2. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) potrdilo stališče toženke, ki je štela, da je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).
3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vlaga pritožbo ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo stališče toženke, da je za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Odločitev sodišča prve stopnje (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) temelji na ugotovitvah, da je bil pritožnik na Hrvaškem 15. 7. 2023 vnesen v evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je ugotovilo, da je nastala procesna situacija iz drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III,2 ki je enakovredna sprejetju zahteve za ponovni sprejem osebe s strani Hrvaške. Sledilo pa je tudi ugotovitvam toženke, da ni podana utemeljena domneva, da bo pritožnik na Hrvaškem soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
7. Tem ugotovitvam pritožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje, temveč zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.3 Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni presojalo njegovih trditev, da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, pa ne drži (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
8. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.
1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa obveznost ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod, če država članica, na katero je naslovljena zahteva za ponovni sprejem, ne odgovori v predpisanem roku. 3 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno stališče v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.