Jedro

Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve zapisalo, da je za ugotavljanje telesnih poškodb pristojen izvedenec medicinske stroke, a vendar takega dokaza ni izvedlo iz razlogov ekonomičnosti. Izhajalo je iz zaključka, da po teoriji adekvatne vzročnosti sile, ki so delovale na telo tožnika (in ki se niso niti približale silam, ki lahko povzročijo telesne poškodbe), po rednem teku stvari ne morejo pripeljati do škodne posledice. A vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil tudi, da je ob ugotovljenih silah tveganje za nastanek kakršne koli poškodbe vratne hrbtenice 40-45 %. Povedano drugače: ob enakih silah bo prišlo do poškodbe hrbtenice pri približno štirih oškodovancih izmed desetih, kar pa je seveda daleč od zanemarljive možnosti za nastanek škode. Da bi preverili, ali je oškodovanec ena izmed teh štirih oseb, bi bilo treba izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izvedlo dokaza z (s strani tožnika predlaganim) izvedencem medicinske stroke nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa to pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 in (II.) naložilo tožniku, da toženi stranki povrne pravdne stroške 575,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu glede nastanka zatrjevane nematerialne škode (poškodbe vratu in hrbtenice) kot posledice prometne nesreče, oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca za prometne raziskave, ki ga je štelo za strokovno, logično in prepričljivo. Pritožba ob tem meni, da za ugotavljanje telesnih poškodb ni bil postavljen izvedenec ustrezne stroke, saj bi moral na ta vpršanja odgovoriti izvedenec medicinske stroke. Izvedenec cestnoprometne stroke po prepričanju tožnika ni kompetenten za dajanje mnenj ali stališč glede tožnikovih poškodb, saj ne razpolaga s tem znanjem.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke 15. 2. 2019 kot voznik osebnega vozila od zadaj trčil v vozilo, ki ga je vozil tožnik, da je za nastanek škodnega dogodka izključno kriv zavarovanec tožene stranke in da je tožena stranka pasivno legitimirana na podlagi sklenjenega avtomobilskega zavarovanja med njo in povzročiteljem prometne nesreče. Sporno med strankama je, ali je tožniku kot posledica tega škodnega dogodka nastala pravno priznana nematerialna škoda.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke, ki je ugotovil, da je kot posledica trka na glavo tožnika deloval največji rezultirajoči pospešek 4,8 G in na trup 4,7 G ter da so bile natezne sile v varnostnem pasu minimalne. Takšne obremenitve je mogoče primerjati s pospeški glave, ki so izmerjeni pri teku, a je takšna primerjava lahko le orientacijska, saj so pospeški in način obremenjevanja pri trku lahko drugačni od tistih pri aktivnostih v vsakodnevnem življenju. Po formuli za poškodbeni kriterij za primere trkov od zadaj so izračuni pokazali, da je poškodbeni kiriterij konkretnega škodnega dogodka znašal 12,4 m2/s2, kar je manj od mejne vrednosti 15 m2/s2, pri kateri lahko nastane manjša poškodba vratne hrbtenice. Tveganje za nastanek poškodbe vratne hrbtenice pri takšnih silah je izvedenec ocenil na 40 – 45 %, za poškodbo s posledicami, ki bi trajale dlje od 6 mesecev, pa na 5 %.

7. V podobnih škodnih primerih se je izoblikovala sodna praksa, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, nato pa izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, ali in kakšne poškodbe so takšne sile lahko pustile na telesu oškodovanca.1 In tudi samo sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve zapisalo, da je za ugotavljanje telesnih poškodb pristojen izvedenec medicinske stroke, a vendar takega dokaza ni izvedlo iz razlogov ekonomičnosti. Izhajalo je namreč iz zaključka, da po teoriji adekvatne vzročnosti sile, ki so delovale na telo tožnika (in ki se niso niti približale silam, ki lahko povzročijo telesne poškodbe), po rednem teku stvari ne morejo pripeljati do škodne posledice. A vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil tudi, da je ob ugotovljenih silah tveganje za nastanek kakršne koli poškodbe vratne hrbtenice 40-45 %. Povedano drugače: ob enakih silah bo prišlo do poškodbe hrbtenice pri približno štirih oškodovancih izmed desetih, kar pa je seveda daleč od zanemarljive možnosti za nastanek škode. Da bi preverili ali je oškodovanec ena izmed teh štirih oseb, bi bilo treba izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izvedlo dokaza z (s strani tožnika predlaganim) izvedencem medicinske stroke nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa to pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega dostavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na njeno naravo kršitve postopka ne more (sme) samo odpraviti. Sodišče prve stopnje namreč zaenkrat sploh še ni ugotavljalo dejstev v zvezi z višino zahtevka. Če bi pritožbeno sodišče po izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke na pritožbeni stopnji presodilo, da je temelj zahtevka podan, bi prvič na drugi stopnji ugotavljalo dejstva v zvezi z višino zahtevka. S tem bi bila strankama odvzeta možnost pritožbe, postopek na drugi stopnji pa ne bi bil izveden nič hitreje in ceneje, kot če bi postopek dodatno izvedlo sodišče prve stopnje.

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede še dokaz z izvedencem medicinske stroke, nato pa ob ponovni presoji vseh dokazov oceni, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V primeru, da bodo te podane, naj izvede postopek še v zvezi z višino zahtevka.

10. Ker je bilo sodbo treba razveljaviti že po obravnava navedenih pritožbenih trditev, pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ne povzema in nanje ne odgovarja.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 VSL sodba II Cp 1844/2016 , VSL sklep II Cp 2429/2018 in druge.