Jedro

Sodišče, ko odloča o priporu ugotovi le, če gre za prima facie nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nedovoljeni na prvi pogled. Sodišča, ko odločajo o podaljšanju pripora, namreč ne ocenjujejo dokazov, temveč ugotavljajo le, ali so v spisu podatki in dokazi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje.

Izrek

Zoper obdolžena D. Ž. in T. R. se podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku še za tri mesece, to je do 2. 12. 2016 do 12.30 ure.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom II Kpr 5584/2016 z dne 11. 8. 2016 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru uvedel preiskavo zoper obdolženega D. Ž., T. R. in ostale in sicer zoper obdolženega D. Ž. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po četrtem, tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1, zoper obdolženega T. R. pa zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 2. Zoper oba obdolženca je bil odrejen tudi pripor in sicer zoper obdolženega D. Ž. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III Kpd 5584/2016 z dne 4. 6. 2016, zoper obdolženega T. R. pa iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III Kpd 5584/2016 prav tako z dne 4. 6. 2016. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 5584/2016 z dne 1. 7. 2016 zoper oba obdolženca podaljšal pripor iz istih pripornih razlogov kot je bil odrejen, in sicer zoper obdolženega D. Ž. do 2. 9. 2015 do 12. 30 ure, zoper obdolženega T. R. pa do 3. 9. 2016 do 12.40 ure. Prostost je bila obdolženemu D. Ž. odvzeta 2. 6. 2016 ob 12.30 uri, obdolženemu T. R. pa 3. 6. 2016 ob 12.40 uri.

3. Okrožna državna tožilka je dne 26. 8. 2016 predlagala podaljšanje pripora iz istih pripornih razlogov še za tri mesece. Gre namreč za obsežno zadevo, ki teče zoper večje število pravnih in fizičnih oseb. Eden od obdolžencev, ki naj bi imel v obravnavani kazenski zadevi vodilno vlogo (T. S.) je bil sprva priprt v Avstriji in je bil šele 20. 7. 2016 predan slovenskim pravosodnim organom. Kljub temu preiskava teče kontinuirano in zgoščeno. Med preiskavo so bile deloma že pregledane elektronske naprave, zasežene obdolžencem v okviru hišnih preiskav in druga dokumentacija, potrebno pa bo pregledati tudi naprave, ki so bile obdolženemu S. zasežene ob odvzemu prostosti v Avstriji. Nadalje bo treba pridobiti dokaze iz tujine. Med drugim je bilo naslovljeno na karibsko državo Sveti Vincencij in Grenadini zaprosilo za mednarodno pravno pomoč za bančne podatke Euro Pacific Bank, pri čemer odgovora zaenkrat še ni bilo. Gre pa za dokaze, ki so ključni za dokazovanje očitanih dejanj, saj je bilo nakazilo na račun pri Euro Pacific Bank eden od načinov plačila prepovedane droge, ki je bil med kupci očitno najbolj priljubljen in se je največ sredstev iz prodaje steklo prav na ta račun. Prav tako še ni bilo odgovora madžarskih pravosodnih organov na zaprosilo za posredovanje bančnih podatkov. Dodatno pa je tožilstvo predlagalo tudi pridobitev bančnih podatkov iz Litve. Pri tako obsežni zadevi pa bo treba po končani preiskavi tožilcu zagotoviti še čas za priprav obtožbe.

4. Nadalje okrožna državna tožilka meni, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili obravnavana kazniva dejanja, pri čemer se sklicuje na obširno obrazložitev zahteve za preiskavo opr. št. Kt 6658/2016 z dne 6. 6. 2016 ter dodatno obrazložitev z dne 16. 8. 2016. Do sedaj podani zagovori osumljencev in in izpovedbe prič (zaslišane so bile 25. 8. 2016), utemeljenega suma niso omajali. Prav tako je obstoj utemeljenega suma do sedaj večkrat presojalo tudi Okrožno sodišče v Mariboru in sicer v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ter v sklepih, s katerimi je odločalo o pritožbah zoper sklepe o priporu. Prav tako pa je po oceni tožilstva na strani obeh obdolžencev podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami sodi med najtežja kazniva dejanja, za katere je predvidena visoka zaporna kazen. Pri očitanih dejanjih je šlo za preprodajo nevarnih prepovedanih drog, ki so uvrščene v skupino I. Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog. Pri tem se obdolženemu D. Ž. očita kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja oziroma se mu očita storitev dejanja v okviru hudodelske združbe, kjer so imeli člani navedene združbe natančno porazdeljene vloge, izdelane in dobro premišljene metode delovanja, ki so temeljile na visoki stopnji zaupanja, velikih denarnih vložkih in izjemno visokih pričakovanih dobičkih. Obdolženi je tako deloval v okviru dobro uigranega tima. Da bi otežil razkritje svoje dejavnosti, so registrirali tako imenovani off shore družbi s sedežem v Belizeju v Srednji Ameriki in na Marshallovih otokih v Pacifiku, za eno od teh družb so odprli račun v Svetem Vincenciju in Grenadinih. Za izvedbo plačila so se registrirali kot uporabniki bitcoinov, v Hongkongu so registrirali spletno stran za prodajo in naročili oblikovanje te spletne strani. Poleg tega so kupcem zagotavljali visok nivo storitev: sprejemali so njihova naročila, pri čemer je iz komunikacije razvidno, da so se na naročilo odzvali v roku nekaj ur, ne glede na morebitno časovno razliko. V nadaljevanju so kupcem posredovali podatke za plačilo, opremljali pošiljke z drogo, jim sporočali podatke o pošiljkah in jim omogočali sledenje. Za zagotavljanje droge je D. Ž. skupaj s S. redno vzdrževal stike z dobavitelji. Imela sta tudi stike s predstavnikom Euro Pacific Bank, s podjetji za upravljanje poštnih storitev, s podjetjem, ki jim je zagotavljalo dobavo škatel za pošiljke z drogo itd. Za opravljanje dejavnosti, sta se bila D. Ž. in S. skupaj s partnerkama pripravljena preseliti tudi v tujino. Poleg navedenega kaznivega dejanja pa je obdolženi D. Ž. utemeljeno osumljen še storitve kaznivega dejanja pranja denarja, prav tako v kvalificirani obliki. Da bi ustvaril vtis, da se preživlja z zakonitimi dohodki, je s S. in D. sredstva, ki jih je ustvarjal s trgovino z drogo, vlagal v nakup nepremičnin. S tem pa je seveda zagotovil, da je trgovina z drogo uspešno potekala več let, oziroma je bil njegov pristop k izvrševanju kaznivih dejanj povsem profesionalen. Pri tem je D. Ž. brez zaposlitve in si tako sredstva za vzdrževanje svojega življenjskega sloga zagotavlja zgolj z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pri izvrševanju kaznivih dejanj pa je pokazal tudi veliko vztrajnost, saj je na primer kljub carinskemu zasegu 2 kilogramov droge 3-MMC na letališču v Kölnu nadaljeval s prodajo. Očiten je njegov motiv - izjemen zaslužek, ki ga prinaša tovrstna trgovina, ne glede na posledice na življenje in zdravje ljudi.

5. Na ponovitveno nevarnost pri obdolženemu T. R. pa kažeta dva nakupa izredno velike količine prepovedane droge in sicer 15 in 10,5 kg mamila 3-MMC, glede na to količino se število odmerkov meri v deset tisočih. Tudi ta obdolženec je brez zaposlitve, brez dohodkov, ne prejema niti socialne pomoči in nima premoženja. Kljub temu pa razpolaga z ogromno količino denarja, oziroma je za nakup mamil plačal znesek 91.880 EUR. Nevarnost, da bi na prostosti nadaljevaal z izvrševanjem kaznivih dejanj je torej povsem realna.

6. Pri obdolženemu D. Ž. pa je po presoji tožilstva še vedno podan tudi priporni razlog koluzijske nevarnosti. V postopkih še zaenkrat namreč ni bila ugotovljena identiteta oseb, ki so D. Ž. in S. dobavljale drogo. Prav tako ni bila ugotovljena identiteta njunih odjemalcev, ki se nahajajo v 39 državah po vsem svetu. Gre za osebe, ki kupujejo drogo v velikih količinah, po več kilogramov, kar kaže, da so drogo kupovali z namenom nadaljnje prodaje. Pri tem je iz komunikacije D. Ž. s S. razvidno, da se je bolj pomemben del njune komunikacije z dobavitelji in kupci odvijal po „chatu“ oziroma „on line“. Do te komunikacije, ki se odvija po spletu, bi obdolženi imel dostop, če bi bil na prostosti. Poleg tega ima družba C. v tujini odprt vsaj en račun in sicer v državi Sveti Vincencij in Grenadini, do katerega bi imel obdolženec, če bi bil na prostosti, prav tako dostop. Glede na izključno elektronski način poslovanja in komunikacije pri trgovini z drogo tako tožilka ocenjuje, da je še vedno podana nevarnost, da bi obdolženec uničil spletne zapise o komunikaciji med kupci prepovedanih drog, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihovo identiteto, še vedno pa obstaja tudi nevarnost uničenja dokumentacije, ki dokazuje financiranje trgovine s prepovedano drogo, pogodbe z bankami, komunikacijo s kupci, ki se hrani v elektronskem sistemu, blokade bitcoin računov, preko katerih je prav tako posloval ipd. Vse navedeno pa bi bistveno vplivalo na nadaljnji potek kazenskega postopka.

7. Na predlog državnega tožilstva so odgovorili zagovorniki obeh obdolžencev. Zagovorniki obdolženega D. Ž. iz Odvetniške družbe K. in odvetniki menijo, da v obravnavani zadevi tožilstvo ni zadostilo pravnemu standardu utemeljenega suma, ki bi narekovali odreditev pripora. Iz dosedanjega postopka namreč nesporno izhaja, da je obdolženec kupoval sporne substance v državah, kjer niso prepovedane in niso na nobenem seznamu prepovedanih substanc (Nizozemska, Španija), da je substance prodajal izključno le v države, kjer zakonodaja prav tako spornih substanc ne tretira kot nedovoljene in niso na seznamu prepovedanih substanc, da torej tudi ni prodajal v Sloveniji, takšno poslovanje pa po pravnem mnenju, ki ga je pridobil, ne predstavlja nikakršnega kaznivega dejanja. Nadalje zagovorniki menijo, da tudi pripornih razlogov na strani obdolženca ni več, saj nima sredstev, da bi lahko nadaljeval dejavnost, ukinjena je bila spletna stran, preko katere je potekalo poslovanje, odvzet mu je bil računalnik in druga oprema, prav tako pa nima možnosti ne povezav, da bi sploh lahko ponovno nabavil sporne substance, niti sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Navedbe tožilstva o možnem uničenju spletnih dokazov pa so naravnost smešne. Tožilstvo je namreč zaseglo vso računalniško opremo in ima dostop do vseh spletnih podatkov, katere je po vsej verjetnosti že zdavnaj zavarovalo. Nedopustno je, da si tožilstvu v predlogu izmišlja morebitne dokaze, ki bi jih lahko obdolženec uničil kot na primer mobitele. Slednjič pa zagovorniki menijo še, da v obravnavani zadevi zaradi prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi sodišče nima podlage za vodenje postopka zoper obdolženca. Obdolženec je namreč osumljen storitve istih kaznivih dejanj v Republiki Avstriji in v spisu ni podatkov, da bi se tam postopek ustavil. Slednjič pa opozarja še, da je sodišče zoper obdolženca odredilo pripor na podlagi dokazov, ki bi morali biti iz spisa izločeni. Sodišče mora namreč opraviti tako imenovani zunanji test in odgovoriti na vprašanje, ali so bili tuji dokazi v tuji državi pridobljeni ustavno in zakonito. Prav tako mora presoditi, ali so bili v tuji državi pridobljeni dokazi pridobljeni v skladu z EKČP. Če pa so bili v tuji državi dokazi pridobljeni zakonito, pa jih mora sodišče presoditi še po tako imenovanem notranjem testu in preveriti morebitne kršitve Ustave Republike Slovenije. Sodišče nadalje prav tako ni opravilo presoje, ali je pripor edina možna sankcija, da obdolženec takšnega kaznivega dejanja ne bo ponovil oziroma preveriti, ali je pripor edini primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja. Zagovorniki namreč menijo, da pripor ni nujno potreben, da se bojazen sodišča in tožilstva lahko prepreči tudi z milejšim ukrepom in sicer predlaga nadomestitev pripora z obljubo, da obdolženec ne bo uničil nobenih dokazov in da ne bo vplival na priče, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, da brez dovoljenja sodišča ne bo zapustil svojega prebivališča in da se bo vsakodnevno javljal na policijski postaji oziroma, da bi mu sodišče namesto pripora izreklo enakovreden ukrep hišnega pripora ali sprejelo varščino.

8. Zagovornik obdolženega T. R. odvetnik M. J. iz Maribora pa meni, da utemeljen sum, da bi obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje ni podan, saj je bilo njegovo ime pri očitani finančni transakciji zlorabljeno oziroma on sam ni nakazoval in ne prejel omenjenih sredstev. Opozarja, da ga ne obremenjuje nihče od soobdolženih, prav tako pa ni drugih dokazov, da bi obdolženec kdajkoli naročil, prevzel ali prodal prepovedane substance. Tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po mnenju zagovornika na strani obdolženega T. R. ni podan, saj očitno obdolženec razpolaga z denarnimi sredstvi, ki mu nedvomno lahko zagotavljajo dostojno preživetje, zaradi česar na obstoj ponovitvene nevarnosti ne morejo vplivati okoliščine, ki jih uveljavlja tožilstvo, to je, da ne prejema socialne pomoči, da nima premoženja, ki bi mu omogočalo preživljanje, zaradi česar bi moral nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj. Prav tako pa tudi združbe ni več, saj so vsi člani združbe v priporu. Sicer pa je obdolženec že v svojem zagovoru pojasnil, da ima prihranke, tako denarne, kakor tudi v drugi obliki, ki bi mu prav tako omogočali preživljanje.

9. Preiskovalni sodnik je dne 30. 8. 2016 poslal predlog za podaljšanje pripora Vrhovnemu sodišču ter pojasnil, da upoštevaje kompleksnost in težo obravnavane zadeve, morebitne pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave in dejstvo, da je potrebno pridobiti podatke iz banke na Marshallovem otočju soglaša s predlogom tožilstva, da se pripor zoper oba obdolženca podaljša za tri mesece.

B.

10. Pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora mora Vrhovno sodišče opraviti vsebinsko enak preizkus kot pri njegovi odreditvi oziroma podaljšanju pred nižjimi sodišči, torej preizkusiti, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov in neogibnost pripora za potek postopka in varnost ljudi.

11. Glede utemeljenega suma, da sta obdolženca storila obravnavana kazniva dejanja je Vrhovno sodišče presodilo, da je tak sum še vedno podan. Obstoj utemeljenega suma je bil namreč presojan s strani nižjih sodišč že v več odločbah in sicer v pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Obširno pa je obstoj utemeljenega suma obrazložen tudi v sklepu o uvedbi preiskave. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča podatki in dokazi, zbrani v predkazenskem in kazenskem postopku potrjujejo zaključke nižjih sodišč oziroma so ti podatki in dokazi takšne narave, da je iz njih mogoče zanesljivo sklepati o obstoju utemeljenega suma, da sta obdolženca očitana kazniva dejanja storila. Strinjati pa se je tudi z navedbami državne tožilke v predlogu za podaljšanje, da dokazi, zbrani v preiskavi stopnje utemeljenega suma niso omajali. Neutemeljene so tako navedbe zagovornikov obdolženega D. Ž., da ta obdolženec ni prodajal spornih substanc v državah, kjer so te substance na seznamu prepovedanih drog, oziroma da jih nikoli ni prodajal v Sloveniji. Zbrani dokazi namreč govorijo nasprotno in sicer, da je komunikacijo s kupci, ki so naročali drogo na spletni strani ... opravljal v stanovanju,v katerem je živel z E. L. na naslovu v Mariboru oziroma mu je ravno E. L. omogočala takšno prepovedano dejavnost s tem, ko mu je nudila stanovanjske prostore, kjer je imel dostop do spletne strani in sicer najprej preko statičnega IP naslova št. 86.58.78.100., od marca 2016 naprej pa preko internega priključka na njeno ime. Nadalje iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da se je droga prodajala v veliko število držav po vsem svetu, med drugim v Slovenijo, očitno pa tudi v Avstrijo in na Poljsko, kjer je trgovanje s temi substancami prav tako prepovedano. Iz zbrane dokumentacije pa nadalje izhaja tudi, da naj bi D. Ž. kupca s Poljske obveščal, da je naročena in plačana substanca na Poljskem prepovedana, zato mu je predlagal, da spremeni naslov za sprejem pošiljke.

12. Prav tako neutemeljena je tudi trditev zagovornikov, da je v obravnavani kazenski zadevi nastopila prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj se ta prepoved nanaša izključno in samo na pravnomočno razsojeno stvar. V spisu pa ni podatka, da bi obdolženi D. Ž. bil za to kaznivo dejanje v Avstriji že obsojen. Prav tako v spisu ni podatkov, da bi bil obdolženi D. Ž. v kazenskem postopku v Avstriji za kriminalno količino, ki se obravnava v tej zadevi, oziroma ni jasno, ali se je kazenski postopek tam sploh začel, zato tudi ni potrebe, vsaj glede na obstoječe podatke, da bi bil pregon pri nas mogoč samo z dovoljenjem ministra za pravosodje. Predvsem pa to ni stvar presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o podaljšanju pripora, temveč se bodo morali ti zadržki procesne narave razčistiti med preiskavo. Prav tako v okvir odločanja senatov, ko odločajo o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne spada presoja zakonitosti ali nezakonitosti dokazov. Po ustaljeni sodni praksi namreč sodišče, ko odloča o priporu ugotovi le, če gre za prima facie nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nedovoljeni na prvi pogled. Sodišča, ko odločajo o podaljšanju pripora, namreč ne ocenjujejo dokazov, temveč ugotavljajo le, ali so v spisu podatki in dokazi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Ti dokazi pa so v konkretni zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, zbrani.

13. Vrhovno sodišče pa pritrjuje okrožni državni tožilki tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na strani obeh obdolžencev. Obdolženi D. Ž. je namreč utemeljeno osumljen storitve dveh hudih kaznivih dejanj, obeh storjenih v kvalificirani obliki, za kateri je predpisana tudi zelo visoka kazen (za kaznivo dejanje po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 je predpisana kazen od pet do petnajst let zapora, za kaznivo dejanje po četrtem, tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 pa kazen od enega do desetih let). Obe kaznivi dejanji naj bi bili storjeni, kot na to upravičeno opozarja okrožna državna tožilka, zelo profesionalno. Preprodaja mamil naj bi potekala preko hudodelske združbe, pri čemer so bile vloge posameznih storilcev natančno porazdeljene, kriminalna dejavnost se je izvajala na območju več držav dlje časa, obdolženi D. Ž. pa je pri tem pokazal izjemno vztrajnost, saj naj bi s kriminalno dejavnostjo, kot izhaja iz podatkov v spisu nadaljeval, kljub carinskemu zasegu dveh kilogramov droge 3-MMC na letališču v Kölnu. Z izvrševanjem kaznivega dejanja naj bi si pridobil tudi visoko protipravno premoženjsko korist. Je brez zaposlitve, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da se preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj.

14. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti pa je kot rečeno podan tudi pri obdolženemu T. R., ki kljub temu, da je brez zaposlitve in brez legalnih virov za preživljanje, razpolaga z velikimi finančnimi sredstvi, utemeljeno pa je osumljen nakupa velike količine droge (torej hudega kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do desetih let), ki bi zadoščala za več deset tisoč odmerkov. Vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženca, če bi bila izpuščena na prostost, s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljevala, zaradi česar je priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obeh obdolžencev še vedno podan.

15. Ni pa tudi nikakršnih pomislekov v zatrjevanje državne tožilke, da preprodaja mamil predstavlja nevarnost za zdravje posameznika in skupnosti. Stopnja ogrožanja varnosti je z ravnanjem, kakršno se očita obema obdolžencema visoka, varnost ljudi pa ogrožena do te mere, da opravičuje poseg v osebno svobodo. Ob upoštevanju teže očitanih kaznivih dejanj in stopnje nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj pa je podano tudi sorazmerje ne samo s posegom v svobodo obeh obdolžencev, temveč tudi glede trajanja pripora.

16. Vrhovno sodišče pa ni sledilo predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora D. Ž. tudi iz pripornega razloga tako imenovane koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Bojazen, da bi obdolženec uničil dokaze ali vplival na priče in druge udeležence v postopku, bo praviloma upravičena le, če je izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj z abstraktno možnostjo oziroma verjetnostjo. V vsakem posameznem primeru je zato treba ugotoviti in oceniti tiste konkretne okoliščine, ki vzbujajo to bojazen, ko gre torej za posamezna ravnanja, s katerimi obdolženec izkaže konkretno verjetnost, da bo skril dokaze ali vplival na priče. V obravnavani kazenski zadevi, kot izhaja iz predloga, državna tožilka ponuja le možnost oziroma verjetnost, da bi ob izpustitvi na prostost uničil sledove, ne da bi za to navedla eno samo konkretno okoliščino na strani obdolženca, da bi bila podana opravičena - utemeljena bojazen, da bo obdolženec na prostosti tako ravnal. Brez nekega konkretnega obdolženčevega ravnanja v tej smeri, pa kot rečeno, o obstoju koluzijske nevarnosti ni mogoče sklepati oziroma zoper obdolženca iz tega razloga pripora ni mogoče odrediti.

17. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da gre za obsežno zadevo, z več obdolženci, ki je do sedaj ni bilo mogoče končati. Za izvedbo dokazov, ki jih navaja v predlogu državna tožilka in ki so povezani tudi s tujino, pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča rok treh mesecev primerno obdobje, pri čemer je potrebno upoštevati tudi, da bo državno tožilstvo potrebovalo določen čas za nadaljnje ukrepanje. Vrhovno sodišče je zato predlogu za podaljšanje pripora ugodilo in pripor zoper oba obdolženca podaljšalo še za tri mesece, to je do 2. 12. 2016.