Jedro

Kar zadeva pritožbeni očitek, da so bila dela tožnika opravljena z napakami, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so trditve tožene stranke v tej zvezi povsem nekonkretizirane, poleg tega pa tožena stranka v tej zvezi tudi ni uveljavljala nobenega jamčevalnega zahtevka. Zato zgolj dejstvo, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom ni konkretno opredelilo, nikakor ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. V zvezi z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 4415/2014 z dne 16.1.2014 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da v osmih dneh plača tožeči stranki znesek 5.315,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.879,60 EUR od 8.12.2013 do plačila in od zneska 1.435,94 EUR od 20.12.2013 do plačila, kot tudi izvršilne stroške v znesku 29,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo in v tem delu sklep o izvršbi tudi razveljavilo. Prav tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 490,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

3. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnik izkazal, da je sporno storitev opravil. Ta zaključek temelji izključno na pričanju stranke in priče L.Ć., obe pa sta glede na sorodstveno razmerje enako zainteresirani za pozitivni izid postopka v korist tožnika. V tej zvezi sodišče ni opravilo dokazne presoje v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpovedbe priči G. pa sodišče prve stopnje iz razloga pavšalnosti izpovedbe ni verjelo. Priča G. je tudi izpovedal, da je bil za potrjevanje dokumentov s finančnimi posledicami odgovoren izključno tedanji direktor tožene stranke Z.Š.. Do te izpovedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožeča stranka ni dokazala, da je za toženca opravila sporno storitev. Sodišče je v zvezi s spornima računoma priči G. enkrat verjelo, drugič pa njegove izpovedbe ni sprejelo. Priča je izpovedala tudi, da so bile v delu ugotovljene napake. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka poleg ugovora neizvedbe storitev podala tudi ugovor zoper kvaliteto izvedenih storitev. V tej zvezi pa sodba nima nobenih razlogov. Sodišče je napačno zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke, saj je toženka uveljavljala v pobot znesek 6.183,36 EUR, kolikor je tožnik prejel izplačane zavarovalnine. V tej zvezi je toženka zatrjevala, da tožnik ni opravil nobene storitve, kar pomeni, da ni upravičen do nobenega plačila.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v okviru temeljite in vsestranske presoje izvedenih dokazov (8. člen ZPP) prepričljivo ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi ustnega dogovora s toženo stranko v mesecu novembru in decembru 2013 v igralnem salonu tožene stranke opravila določena dela, povezana z vzdrževanjem oziroma popravili igralnih avtomatov, za kar je toženi stranki izstavila tudi specificirani račun št. 123/2013 z dne 29.11.2013 (priloga A7 spisa) in specificirani račun št. 133/2013 z dne 10.12.2013 (priloga A8 spisa). V tej zvezi sodišče prve stopnje ni gradilo svoje dokazne ocene zgolj na izpovedbi tožnika in priče L.Ć., temveč tudi na dobavnicah (ki so bile priložene omenjenima računoma), ki so bile ožigosane s strani tožene stranke in podpisane s strani nadzorne osebe igralnega salona tožene stranke. Te dobavnice v celoti potrjujejo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki temelji na omenjenih dveh računih, upoštevaje ob tem, da imajo pravico skleniti pogodbo tudi osebe pri pravni osebi, ki opravlja tako delo, da je z njim povezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb (pooblastilo po zaposlitvi - 80. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje upravičeno verjelo tudi priči L.G. (vodji igralnega salona v R. v letu 2013), da so bili s tožečo stranko kot serviserjem igralnih avtomatov dogovorjeni, da mu bodo javljali napake na igralnih avtomatih, pri čemer so s tožnikom (s katerim so odpravljali napake) komunicirali predvsem po telefonu. Ravno tako omenjena priča tudi ni zanikala (izpovedala je le, da ne ve, kdo je dobavnice podpisal), da omenjenih dobavnic ni podpisala upravičena oseba po zaposlitvi pri toženi stranki. V tej zvezi pa je tožnik prepričljivo povedal, da je dobavnice po opravljenem delu podpisoval vodja igralnega salona G. ali kateri od prisotnih nadzornikov v igralnem salonu, pri čemer sta bili sporni storitvi opravljeni na podlagi telefonskega naročila s strani vodje igralnega salona G., ki je tožnika prosil, naj še naprej (po prenehanju formalne pogodbe) servisira vsaj tisti nujni delež igralnih avtomatov.

7. Iz tega izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožniku ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati, da za toženca sporne storitve ni opravil. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru tudi pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Kar pa zadeva pritožbeni očitek, da so bila dela tožnika opravljena z napakami, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so trditve tožene stranke v tej zvezi povsem nekonkretizirane, poleg tega pa tožena stranka v tej zvezi tudi ni uveljavljala nobenega jamčevalnega zahtevka. Zato zgolj dejstvo, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom ni konkretno opredelilo, nikakor ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je zavrnilo (procesni) pobotni ugovor tožene stranke, saj toženec v zvezi z odškodninskim zahtevkom sploh ni zatrjeval vseh potrebnih elementov odškodninske odgovornosti. Glede pritožbene trditve, da je tožena stranka uveljavljala v pobot znesek 6.183,36 9. EUR, ki ga je tožnik prejel iz naslova neupravičeno izplačane zavarovalnine (ker tožnik dela ni opravil, tudi ni upravičen do izplačila zavarovalnine), pa je tudi več kot očitno, da toženi stranki zatrjevana škoda (in s tem odškodninska terjatev) sploh ni nastala.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).