Jedro

Rok za realizacijo pravice do varstva posesti se prekine ne le, če je ponovno vzpostavljeno prejšnje posestno stanje (bodisi zgrda - s samopomočjo, bodisi zlepa - tako, da je tisti, ki je posegel v posest, prostovoljno vrnil posest), marveč tudi, če je posestnik vložil tožbo zaradi motenja (ali odvzema) posesti (seveda pod predpostavko, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka 8.7.1997 motila posest tožnikov s tem, da se je vselila v stanovanje št. 10 v II. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani.

Zavezalo jo je, da mora v 24. urah vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da se s svojimi otroki, neznanim moškim partnerjem ter svojimi stvarmi izseli iz stanovanja ter da praznega izroči tožnikom.

Prepovedalo ji je vsako nadaljnje motenje posesti ter ji naložilo, da mora tožnikom povrniti njihove stroške postopka v znesku 57.085,00 SIT.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje toženka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih pomanjkljivi, nejasni in protislovni, razen tega pa je podano tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sicer pa je tisti del sklepa, ki toženko zavezuje vzpostaviti prejšnje posestno stanje, nesmiselen, saj je bila toženka s svojo družino že prisilno izseljena. Prvi tožnik in druga tožnica nikoli nista bila posestnika spornega stanovanja. Po stališču, kot ga zastopa izpodbijani sklep, bi morala biti potem tudi toženka posredna posestnica, saj sta stanovanje z bivšim možem kupila v času trajanja zakonske zveze. Toženka je zoper tretjega tožnika vložila tožbo zaradi motenja posesti glede istega stanovanja. Sodišče bi moralo zato postopek prekiniti do pravnomočnega konca posestnega spora, ki teče po toženkini tožbi. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je prejudiciralo spor, ki teče pod opr.št. I P 145/97. Končno je toženka sporno dejanje storila v skladu z začasno odredbo, ki jo je sodišče izdalo v sporu, ki teče pod opr.št. I P 145/97. Motenje posesti torej ni protipravno.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljen je pavšalen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so ti nejasni in protislovni. Sodišče prve stopnje je namreč sklep obrazložilo in to dovolj jasno ter konzistentno, tako da lahko vsak povprečen bralec doume, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zgrešeno je tudi pritožbeno naziranje, da prvi tožnik in druga tožnica nista bila posestnika spornega stanovanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tretji tožnik kot neposredni posestnik s prvim tožnikom in drugo tožnico v takem dejanskem razmerju, da je njegova (dejanska) posestna volja vsebinsko omejena na to, da stanovanje poseduje kot tuje in to kot stanovanje prvih dveh tožnikov - ki sta tako posredna posestnika - posestnika s posredovanjem tretjega tožnika. Dejansko oblast na stanovanju izvršujeta (oz. sta jo izvrševala) prek tuje dejanske oblasti. Tretji tožnik je tako izvrševal ne samo svojo dejansko oblast, marveč tudi dejansko oblast prvih dveh tožnikov, kar pomeni, da je hkrati priznaval (oz. priznava) njuno oblast. Pri tem je med njima in toženko bistvena razlika. Četudi je toženka lastnica stanovanja (ali druga stvarnopravna upravičenka), je to ne legitimira kot (posredne) posestnice. Kajti neposredni posestnik (tretji tožnik) ni priznaval njene višje oblasti na stvari, marveč (kot že rečeno) višjo oblast prvih dveh tožnikov.

Pač pa se pritožba utemeljeno sklicuje na toženkino tožbo zoper tretjega tožnika. Vložila jo je namreč zaradi odvzema posesti na istem stanovanju, vendar 20.6.1996, torej več kot leto dni pred spornim dejanjem. Zato bi na prvi pogled kazalo, da je zaradi izteka rokov iz 77. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), tudi če bi bilo sporno dejanje odvzema posesti storjeno kot reakcija na morebiten odvzem posesti s strani tretjega tožnika (torej kot samopomoč) vendarle protipravno. Toda za oceno pravočasnosti dejanja samopomoči je bistveno, da je storjeno po pravočasno vloženi tožbi za varstvo posesti. Pravica do varstva posesti (za katero ima posestnik na voljo dvoje sredstev: tožbo in samopomoč) je sicer časovno omejena (77. čl. ZTLR). Vendar se rok za realizacijo pravice do varstva posesti prekine ne le, če je ponovno vzpostavljeno prejšnje posestno stanje (bodisi zgrda - s samopomočjo, bodisi zlepa - tako, da je tisti, ki je posegel v posest, prostovoljno vrnil posest), marveč tudi, če je posestnik vložil tožbo zaradi motenja (ali odvzema) posesti (seveda pod predpostavko, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo). In ker naj bi šlo v konkretnem primeru prav za to (kar bi pomenilo, da posest tretjega tožnika ni bila mirna), bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali predstavlja sporen odvzem posesti v resnici toženkino dejanje samopomoči, oz. z drugimi besedami, ali je bila njena tožba (vložena 20.6.1996) pravočasna, ter ali je imela pravico do varstva posesti (ki jo je najprej poskušala realizirati sodno, nato pa s samopomočjo).

Na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kaže tudi novota, da naj bi bilo sporno motilno dejanje posledica začasne odredbe, ki je bila izdana v posestnem sporu po že omenjeni toženkini tožbi zoper tretjega tožnika (katere fotokopijo prilaga pritožbi). Če je bilo namreč motilno dejanje storjeno kot izvršilno dejanje po izdani začasni odredbi (torej v okviru postopka opravljanja izvršbe) ni bilo protipravno.

Končno pritožba še opozarja, da je toženka že izpraznila stanovanje (v skladu z začasno odredbo, ki je bila izdana v tem postopku). Ker tudi tega sodišče prve stopnje ni obravnavalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno še iz tega razloga. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje oceni, ali je bilo sporno toženkino dejanje odvzema posesti le dejanje varstva njene posesti s samopomočjo. V ta namen bo moralo ugotoviti, ali je bila njena tožba pravočasno vložena ter ali je zahtevek iz te (njene) tožbe utemeljen. Verjetno bo zato smotrno postopek prekiniti do pravnomočnega konca posestnega spora, ki ga je sprožila toženka zoper tretjega tožnika (1. tč. 213. čl. ZPP). Sicer pa naj sodišče prve stopnje ugotovi (zlasti s spisom I P 145/97 in morebitnim izvršilnim spisom), ali je bilo sporno motilno dejanje storjeno kot izvršilno dejanje po izdani začasni odredbi v skladu z ZIP. Oceni naj tudi tiste dele izpovedb strank, iz katerih utegne izhajati, da je toženka sporno stanovanje že izpraznila (po potrebi naj si glede tega priskrbi morebiten izvršilni spis).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odst. 166. čl. ZPP.