Jedro

Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.

Pritožnika, ki sta funkcijo zakonitih zastopnikov stečajnega dolžnika opravljala v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka, nista dokazala, da stečajni dolžnik v tem času ni bil insolventen, kot tudi ne, da na nastanek teh okoliščin nista mogla vplivati. Dejstvo, da nobeden od njiju ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka in ob začetku stečajnega postopka ni bil več poslovodja stečajnega dolžnika, ni relevantno, saj sta to funkcijo oba opravljala v obdobju iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP in v času, ko je bila družba insolventna.

Iz sklepa sodišča prve stopnje, zoper katerega sta pritožnika neuspešno ugovarjala, jasno izhaja, da je plačilo založenega predujma naloženo štirim osebam brez morebitne omembe solidarnosti. Ker je naložena (denarna) obveznost deljiva, solidarnost pa v izreku izvršilnega naslova ni izrecno navedena, se med več dolžniki deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu zmotno pripomnilo, da je bila obveznost naložena solidarno, kar pa na izid pritožbenega postopka ni vplivalo. Ker sta se zoper izpodbijani sklep pritožila le zavezanca, ki sta tudi edina ugovarjala sklepu o plačilu predujma, deljene plačilne obveznosti ni bilo mogoče spremeniti v solidarno, saj bi bila ta zanju strožja (prepoved reformatio in peius, 359. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 2. 2025 (p. d. 44) štirim nekdanjim direktorjem stečajnega dolžnika naložilo plačilo založenega predujma za začetne stroške stečajnega postopka v višini 2.416,11 EUR. Dva izmed njih (A. A. in B. B.) sta zoper sklep vložila ugovora (p. d. 45 in 46), ki ju je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 6. 2025 zavrnilo (p. d. 50).

2.Zoper sklep o zavrnitvi ugovorov se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) pritožujeta A. A. in B. B. (vsak s svojo pritožbo), ki predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Stroškov ne priglašata.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stečajna masa ne zadošča za vračilo založenega predujma, zato je plačilo tega zneska naložilo štirim zakonitim zastopnikom stečajnega dolžnika, ki so to funkcijo opravljali v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka, med drugim tudi pritožnikoma, ki nista dokazala, da stečajni dolžnik v času, ko sta bila njegova zakonita zastopnika (pritožnik je to funkcijo opravljal od 12. 9. 2019 do 20. 2. 2023, pritožnica pa od 20. 2. 2023 do 2. 8. 2023), ni bil insolventen, kot tudi ne, da na nastanek teh okoliščin nista mogla vplivati. Kot zakonita zastopnika bi namreč morala vedeti za finančno stanje družbe, ki je imela račune blokirane vse od 16. 5. 2022, in bi morala predlagati začetek stečajnega postopka najkasneje takrat, ko je premoženje družbe še zadoščalo za vračilo predujma.

6.Povzetih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijani sklep, pritožnika ne izpodbijata. Dejstvo, da nobeden od njiju ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka in ob začetku stečajnega postopka ni bil več poslovodja stečajnega dolžnika, ni relevantno, saj sta to funkcijo oba opravljala v obdobju iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP in v času, ko je bila družba insolventna. Konkretnih razlogov, ki bi ju lahko razbremenjevali odgovornosti, nista zatrjevala. To velja tudi za pritožničino pavšalno navedbo, da ni bila direktorica stečajnega dolžnika v času nastanka insolventnosti (ki ga niti ne opredeli), saj ne omaje očitka iz izpodbijanega sklepa, da bi morala predlagati začetek stečajnega postopka. Pritožnica ne pojasni, zakaj tega ni storila in tudi ne trdi, da (in zakaj) bi takšno njeno ravnanje ne zmoglo zagotoviti oblikovanja zadostne stečajne mase vsaj za vračilo predujma.

7.Neuspešen je tudi očitek o nerazumljivosti izreka izpodbijanega sklepa oziroma nejasnosti, ali je obveznost plačila zavezancem naložena solidarno ali samostojno. Iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2025, zoper katerega sta pritožnika neuspešno ugovarjala, jasno izhaja, da je plačilo založenega predujma naloženo štirim osebam brez morebitne omembe solidarnosti. Ker je naložena (denarna) obveznost deljiva, solidarnost pa v izreku izvršilnega naslova ni izrecno navedena, se med več dolžniki deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu zmotno pripomnilo, da je bila obveznost naložena solidarno, kar pa na izid pritožbenega postopka ni vplivalo. Ker sta se zoper izpodbijani sklep pritožila le zavezanca, ki sta tudi edina ugovarjala sklepu o plačilu predujma, deljene plačilne obveznosti ni bilo mogoče spremeniti v solidarno, saj bi bila ta zanju strožja (prepoved reformatio in peius, 359. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8.Pritožbene navedbe glede na navedeno niso utemeljene. Višje sodišče prav tako ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 233, 233/2, 233/7, 233/9 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 393, 393/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 359

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.