Jedro

Pri presoji ponovitvene nevarnosti se lahko sodišče opre tudi na podatke o poteku (drugega) kazenskega postopka in se ne zahteva nujno obstoj obsodilne sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 4288/2009 dne 18.9.2009 zoper obdolženega E.Š. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata je obdolženčev zagovornik dne 1.10.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki vztraja pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP sme sodišče odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostne obrazložitve utemeljenosti suma, saj se zgolj pavšalno in nekonkretizirano sklicuje na poročila o tajnem delovanju in telefonska obveščanja o poteku prodaje mamil. Iz pogovorov obdolženega in njegovega očeta ni mogoče sklepati, da gre za šifrirane pogovore, ki kažejo na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Obdolženi ni imel nobenega stika z osebami, ki naj bi bili člani hudodelske združbe, razen s svojim očetom, zato je tudi nelogičen zaključek, da je obdolženi deloval iz ozadja in se ni izpostavljal. Tudi dejstvo, da je obdolženi v sefu SKB banke hranil štiri bankovce, ki izvirajo iz prodaje droge tajnemu policijskemu delavcu, ne dokazuje očitka, da je obdolženi dobavljal drogo s svojim očetom, saj je v sefu hranil denar vse družine.

7. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja na že oblikovana stališča glede presoje utemeljenosti suma in obrazložitve sklepa o priporu (zadeve I Ips 409/2005 in I Ips 1/2008), v skladu s katerimi je za obstoj utemeljenega suma potrebna določena stopnja verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje, ne pa prepričanje oziroma gotovost, kot se zahteva za obsodilno sodbo. Vrhovno sodišče v skladu z navedenim izhodiščem presojanja pritrjuje sklepu preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, da je v konkretnem primeru podan utemeljen sum, da je obdolženi storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo. Sklep o odreditvi pripora utemeljenost suma izvaja iz komunikacije med obdolženim in njegovim očetom H.Š., ki je kriminalni združbi dobavljal mamilo, iz poročil o tajnem delovanju in poročil tajnem opazovanju.

8. Sodišče je tako ugotovilo, da so bili štirje bankovci, ki izvirajo iz kupnine, ki jo je dne 13.8.2009 tajni policijski delavec za dobavljeno drogo izročil soobdolženemu R., zaseženi ob pregledu bančnega sefa dne 16.9.2008. Pri navedenem dejanju je sodeloval tudi H.Š., ki se je takoj po dejanju dobil z obdolženim E.Š. v L. ter mu v osebnem vozilu izročil neznan predmet. Glede dejanja dne 15.9.2009 pa je bilo ugotovljeno, da sta se v K. sestala tajni policijski delavec in A., tja pa sta prišla tudi H. in E.Š. Pred prodajo droge je potekala komunikacija med H.Š. in A., v kateri je Š.A. poročal o tem, kdaj pride, obenem pa je potekala tudi komunikacija med H. in E.Š. Iz njune komunikacije izhaja, da je E.Š. H. sporočal, da bo prišel pozneje zaradi gneče na cesti, pričakovano zamudo pa je H. takoj sporočil naprej A., saj je bil A. s tajnim policijskim delavcem dogovorjen za predajo mamila. Iz navedenega je sodišče utemeljeno zaključilo, da ima obdolženi v hudodelski združbi vlogo dobavitelja, pri čemer pa se je držal v ozadju, saj je z ostalimi člani združbe komuniciral samo preko svojega očeta, ki jim je drogo tudi neposredno izročal. Zaključek o obstoju utemeljenega suma je tako po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

9. Na ugotovitev o obstoju utemeljenega suma ne more vplivati niti trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da iz zapisnika o opravljeni preiskavi bančnega sefa z dne 16.9.2009 jasno izhaja, da zagovornik pri opravljeni preiskavi ni bil prisoten in da je bila ta opravljena pred njegovim prihodom. Ta trditev nasprotuje vsebini zapisnika o opravljenem pregledu bančnega sefa, iz katere izhaja, da je bil začetek preiskave zaradi zahteve obdolženega, da je pri preiskavi navzoč njegov zagovornik, odložen do 17.41 ure, ko se je dejansko začela. V zapisniku je sicer zapisan ugovor zagovornika, da je bil sef odprt, pregledan in fotografiran že pred njegovim prihodom, vendar to ne dokazuje tudi resničnosti takega ravnanja policije. Zagovornik je namreč svojo pripombo utemeljil z izjavo obdolženega, ki je zatrdil, da je bila preiskava dejansko opravljena že pred njegovim prihodom. Taka trditev izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), presoja zakonitosti opravljene preiskave bančnega sefa pa bo lahko predmet dokazovanja v nadaljnjem postopku.

10. Sodišče je pravilno ocenilo obstoj konkretne in realne nevarnosti, da bi obdolženi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Obdolženec je že bil kaznovan za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ, zoper njega je v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Res je sicer, da je bila sodba II K 213/2006 razveljavljena, zato o specialnem povratništvu ni mogoče govoriti, vendar se lahko sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti opre tudi na podatke o poteku kazenskega postopka in se ne zahteva nujno obstoj obsodilne sodbe. Obstoj ponovitvene nevarnosti pa sodišče utemeljuje tudi z dejstvom, da je obdolženi brezposeln in z ugotovitvami, da je bil pri opravljanju svoje vloge v kriminalni združbi zelo previden in je deloval iz ozadja, da bi bil težje odkrit. Ugovor zahteve, da ponovitvena nevarnost ni podana, je tako neutemeljen.

11. Sodišče je tudi ocenilo, da je pripor neogiben za varnost ljudi, saj mamila ogrožajo njihovo življenje in zdravje, odvisnost pa povzroča velike socialne, družinske in zdravstvene probleme, zato je podana tudi sorazmernost med posegom v pravico do osebne svobode in težo kaznivega dejanja. Ker je sodišče ocenilo, da je pripor za potek kazenskega postopka neogibno potreben in to svojo ugotovitev tudi obrazložilo, ni bilo dolžno še posebej navajati razlogov, zakaj hišni pripor ne zadošča. Ta ugotovitev namreč logično izhaja že iz presoje, da je odreditev pripora neogibno potrebna.

12. Očitno neutemeljena pa je tudi trditev zahteve, da je bil sklep o odreditvi pripora pripravljen vnaprej. Ta trditev ostaja na ravni gole domneve, zato zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti na tej podlagi.

13. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.