Jedro

Stranka mora konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Le v izjemnih primerih sodna praksa, na katero se sklicuje tudi pritožnik, dopušča omilitev te zahteve, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Vendar v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Če se je toženec skliceval na predlagano pričo, bi lahko (zlasti po odobritvi roka za podajo dodatnih navedb) navedel tudi, o katerih dejstvih bo izpovedovala. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec, s tem ko pravnorelevantnih dejstev kljub pozivu sodišča ni navedel, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Dokaza z zaslišanjem priče ob pomanjkljivi in pavšalni trditveni podlagi toženca sodišče ni bilo dolžno izvajati. Ker je dokazni predlog obrazloženo in upravičeno zavrnjen, očitane procesne kršitve ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in točka III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155384/2015 z dne 8. 1. 2016 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 5.003,87 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 6.976,21 EUR od 5. 11. 2014 naprej in od zneska 27,66 EUR od 1. 12. 2005 naprej ter v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi naprej (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo (za znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 in za zakonske zamudne obresti od zneska 27,66 EUR od 5. 11. 2014 do 30. 11. 2015) ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 981,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo v točki I in III izreka pravočasno vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in povračilom stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu senatu.

3. Po pritožbenem mnenju je podana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neutemeljeno zavrnjenega predloga za zaslišanje priče A. A. Predlagani dokaz ni bil nedopusten informativni dokaz. Navedbe glede vrnitve vozila leasingodajalcu so bile dovolj substancirane. Toženec je bil le osebni porok. Ni vedel, kdaj naj bi bilo vozilo vrnjeno, s strani koga in kje. Zato ni mogel navesti konkretnejših okoliščin, saj so bile zunaj njegovega zaznavnega območja. Zaradi zavrnitve tega dokaza sodišče ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev, ki so pomembna in odločilna za odločitev o višini glavnice. Pri presoji izjave o solidarnem poroštvu je zmotno uporabljeno materialno - pogodbeno pravo. Poroštvo je temeljilo na dolgoletni poslovni praksi pogodbenih strank. Toženec se je s poroštveno obveznostjo zavezal točno določenemu pravnemu subjektu (družbi B. d.o.o.) in ne katerikoli drugi družbi (tožeči stranki). V skladu z veljavnim načelom prostega urejanja poslovnih obligacijskih razmerij in načelom avtonomije pogodbenih strank je bil namen strank s pogodbenim razmerjem zaobjeti vse okoliščine veljavnosti poroštva in izločiti uporabo dispozitivnih določb OZ2 glede trajanja in prenosljivosti poroštvene obveznosti. Če bi pogodbeni stranki želeli, da se v izjavo o solidarnem poroštvu izrecno zapiše tudi veljavnost poroštvenega razmerja v primeru statusne spremembe glavnega dolžnika, bi to storili. Ker nista imeli takega namena, se poroštvena obveznost ne more razširjati na ostale primere. S spremembo glavnega dolžnika in upnika je poroštvena obveznost prenehala obstajati, saj ti okoliščini nista bili izrecno zapisani v poroštveni pogodbi. Poroštveno izjavo je pripravila pogodbeno močnejša stranka proti prava neveščemu tožencu. Morebitna nejasna pogodbena določila je treba razlagati v njegovo korist. Pritožba izpodbija še odločitev o stroških. Tožnik je bil pri drugi pripravljalni vlogi prekludiran glede navajanja novih dejstev in dokazov, ker jo je vložil po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče mu je v skladu z določbo 155. člena ZPP neupravičeno priznalo pravdne stroške za sestavo te vloge.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka kot pravni naslednik leasingodajalca na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 12. 5. 2015 v tem postopku od toženca kot solidarnega poroka in plačnika terja plačilo neporavnanih obveznosti glavnega dolžnika - leasingojemalca - po pogodbi o finančnem leasingu premičnin z dne 18. 12. 2009, h kateri je z izjavo o solidarnem poroštvu z dne 17. 12. 2009 kot porok in plačnik pristopil toženec, tedaj tudi zakoniti zastopnik leasingojemalca. Toženec se je med drugim branil z ugovorom prenehanja njegove obveznosti zaradi dogovorjenega omejenega trajanja in neprenosljivosti poroštvene obveznosti, pri čemer vztraja v pritožbi. Glede višine terjatve je ugovarjal, da bi morala tožeča stranka prodati predmet leasinga in iz dobljene cene odšteti vse stroške in terjatve, ki jih ima do leasingojemalca (list. št. 53).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je toženec s poroštveno pogodbo z jasno vsebino, kot je navedena v izjavi o solidarnem poroštvu z dne 17. 12. 2009, ki ni vsebovala omejitev porokovih obveznosti glede časa trajanja ali prenosljivosti poroštva, zavezal kot solidarni porok in plačnik obveznosti glavnega dolžnika po sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu premičnin. Iz nadaljnjih ugotovitev izhaja, da so pravice iz poroštvene pogodbe z dne 17. 12. 2009 na podlagi pogodbe o odstopu terjatve med pravnim naslednikom leasingodajalca in tožečo stranko na podlagi 418. člena OZ prešle na tožnico kot prevzemnico terjatve. Pogodba o leasingu je bila na podlagi 8. člena pogodbe predčasno odpovedana, neporavnane obveznosti leasingodajalca pa so predmet te pravde. Pritožnik po višini vtoževanim obveznostim ni obrazloženo ugovarjal, razen za stroške izterjave v višini 300,00 EUR, čemur je sodišče sledilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je po zavrnitvi vseh pritožnikovih ugovorov tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi materialnopravnih določb poroštvene pogodbe, pogodbe o cesiji ter zakonskih določb 418. in 2017. člena OZ. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa relevantna dejstva. Svojo odločitev je pojasnilo s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ker jih ni treba ponavljati. Ker odločitev, skupaj z dokazno oceno in razlogi sprejema kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (drugi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve (informativnega) dokaza z zaslišanjem priče A. A. Tudi dejansko stanje o višini terjatve je kljub opuščenemu zaslišanju te priče pravilno in popolno ugotovljeno.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je toženec obrazloženo ugovarjal le terjatvi tožeče stranke glede stroškov za izterjavo. Le obrobno se je pri tem skliceval tudi na dolžnost tožeče stranke, da se poplača iz vrnjenega predmeta leasinga. Šele na tožničino pobudo, naj se izjavi, ali s tem ugovarja višini terjatve, je podal pavšalno trditev, da je bilo vozilo vrnjeno (brez navedb kdaj, komu in v kakšni vrednosti bi bilo treba znižati vtoževano terjatev), čeprav je tožeča stranka že v tožbi povedala, da to ne drži. Ugovor (delne) izpolnitve je ostal nesklepčen tudi po ustreznem materialnoprocesnem vodstvu sodišča na naroku (primerjaj list. št. 53 spisa) in po odobrenem roku za podajo ustreznih trditev o vračilu predmeta leasinga, kar bi utegnilo vplivati na višino toženčeve obveznosti. Drži, da je navajal, da so bila dejstva o vrnitvi vozila izven njegovega zaznavnega območja, kot trdi v pritožbi. Vendar mu je sodišče z odobrenim rokom za dopolnitev navedb omogočilo, da bi zanje (tudi pri priči, ki jo je predlagal) poizvedel, jih navedel in nato dokazoval s predlagano pričo. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani. Stranka mora konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Le v izjemnih primerih sodna praksa, na katero se sklicuje tudi pritožnik, dopušča omilitev te zahteve, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Vendar v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Če se je toženec skliceval na predlagano pričo, bi lahko (zlasti po odobritvi roka za podajo dodatnih navedb) navedel tudi, o katerih dejstvih bo izpovedovala. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec, s tem ko pravnorelevantnih dejstev kljub pozivu sodišča ni navedel, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (točka 26 in 22 sodbe). Dokaza z zaslišanjem priče ob pomanjkljivi in pavšalni trditveni podlagi toženca sodišče ni bilo dolžno izvajati. Ker je dokazni predlog obrazloženo in upravičeno zavrnjen, očitane procesne kršitve ni.

10. Tudi pritožbena graja o neupravičeni uporabi materialnega - pogodbenega prava (poroštvene izjave) je neutemeljena.

11. Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, razen tistih, katerih prenos je z zakonom prepovedan, (prvi odstavek 417. člena OZ), za kar v obravnavani zadevi ne gre. S terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, med drugim tudi pravica iz pogodbe s porokom (prvi odstavek 418. člena OZ). Obseg porokove obveznosti ureja 2017. člen OZ. Pogodbeni stranki res lahko v določeni meri avtonomno dogovorita porokove obveznosti. Porok se lahko s poroštveno pogodbo zaveže k manjši oziroma lažji obveznosti, kot je obveznost glavnega dolžnika (drugi odstavek 2017. člena OZ). Vendar mora biti to v pogodbi izrecno zapisano. Če poroštvena pogodba nima izrecnih določb, da porok jamči le za del obveznosti glavnega dolžnika ali pod lažjimi pogoji, kot veljajo za obveznost glavnega dolžnika, porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti in pod enakimi pogoji. Upnik in dolžnik pa lahko glede svoje medsebojne obveznosti skleneta tudi dogovor o prepovedi prenosa terjatve na drugega (drugi odstavek 417. člena OZ).

12. Sodišče prve stopnje je točki 18 sodbe pravilno ugotovilo, da pogodbeni stranki v izjavo o solidarnem poroštvu nista vnesli določil, ki bi omejevala poroštvo glede na osebo upnika in trajanje poroštvene obveznosti oz. prepovedala prenos terjatve iz naslova poroštva. Določila poroštvene izjave v prilogi A1/1 je skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ uporabilo tako, kot so zapisana. Pravilna je ocena, da v izjavi ni vsebine, kot jo razlaga pritožnik. Da je bila poroštvena pogodba sklenjena s tako vsebino, kot je zapisana, se je sodišče prepričalo tudi z njegovim zaslišanjem. Zato je pritožbeno zavzemanje za razlago spornih določil po skupnem namenu pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) neutemeljeno, ocena in ugotovitev sodišča o jasnih pogodbenih določilih, ki omejitev in prepovedi prenosa poroštva ne vsebujejo, pa dejansko in pravno pravilna.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških.

14. Pritožnik meni, da je tožeča stranka drugo pripravljalno vlogo predložila po prvem naroku za glavno obravnavo in je bila zato prekludirana za navajanje novih dejstev in dokazov. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je bila pripravljalna vloga z dne 11. 10. 2016 vložena še pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo in z njo tožeča stranka ni bila prekludirana. Odmera stroškov zanjo je pravilna in skladna s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS; št. 83/2001 s spremembami.