Jedro

Na podlagi 34. člena SPZ, ki opredeljuje obseg varstva, ki ga je upravičen zahtevati posestnik v primeru izkazanega motenja, lahko sodišče toženi stranki naloži tudi vzpostavitev prejšnjega stanja. Vendar pa to lahko stori le v primeru, če je to potrebno zaradi varstva pred nadaljnjim motenjem. V konkretnem primeru, ko je pot kljub neutrjeni podlagi in nenasutju peska po odstranitvi robnikov in nasutju zemlje prevozna kot je bila pred motenjem, ni potrebe, da bi sodišče tožencema v smislu 34. člena SPZ naložilo, da nasutje tudi utrdita in posujeta s peskom. Vztrajanje pri popolni vzpostavitvi prejšnjega stanja bi bilo v nasprotju z namenom določbe 34. člena SPZ in bi pomenilo tudi nepotreben in s tem pretiran poseg v lastninsko pravico prve toženke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I, II in III spremeni tako, da se izrek sklepa po spremembi glasi: " I. Ugotovi se, da sta toženi stranki A. A. in B. B. motila tožečo stranko C. C. v mirni posesti makadamske poti po parcelah 912/1 in 911/0, obe k. o. X, ki jo uporablja za potrebe pešpoti ter vožnje z osebnimi vozili in kombiji do svojih nepremičnin parc. št. 917/5, 917/3 in 917/6, vse k. o. X, s tem, da sta 1. 9. 2016 na levi strani makadamske poti, gledano od javne poti v naselju proti stanovanjski hiši tožnice na naslovu P., v vrstnem redu in zaporedju postavili dva krajša in nižja betonska robnika, dva težja, širša in daljša betonska robnika in en krajši in nižji betonski cestni robnik ter na ta način tožeči stranki onemogočili mirno posest in uporabo makadamske poti za dostop z večjimi osebnimi vozili in kombiji do njenih nepremičnin parc. št. 917/5, 917/3 in 917/6, vse k. o. X. II. Toženima strankama se prepove, da bi v prihodnje še kdaj, tako kot sta z dejanjem 1. 9. 2016, opisanim v točki I izreka, ali temu podobnimi dejanji, posegala oziroma motila mirno posest tožeče stranke na makadamski poti, navedeni v točki I izreka, in sta se takim oziroma podobnim motilnim dejanjem dolžna v celoti izogniti.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožeča stranka zahteva: - ugotovitev, da je tožeča stranka sporno pot, razen za pešpot in vožnjo z osebnimi vozili in kombiji, uporabljala še za vožnjo z drugimi vozili in stroji; da sta jo toženi stranki motili v izključni posesti sporne poti; da sta jo motili s postavitvijo zadnjega robnika gledano od javne ceste proti hiši tožeče stranke in da sta z dejanjem, opisanim v točki I, tožeči stranki onemogočili posest in uporabo poti tudi za dostop ne le z večjimi osebnimi vozili in kombiji, ampak tudi drugimi vozili in stroji; - da toženi stranki z makadamske poti odstranita dva krajša in nižja betonska robnika, dva težja, širša in daljša betonska robnika in dva krajša in nižja betonski cestna robnika, v skupni dolžini robnikov 5 do 6 metrov, ki sta jih na makadamsko pot postavili 1. 9. 2016; - da toženi stranki na makadamski poti, ki poteka po parcelah 912/1 in 911/0, obe k. o. X, solidarno vzpostavita prejšnje stanje tako, da na mestu odstranjenih robnikov ponovno nasujeta zemljino in vrhnjo peščeno plast makadamske poti ter tako nasutje utrdita, in sicer na delu, kjer je bila pot, kot je razvidno iz fotografije C3, ki je priloga tega sklepa, tako da bo tožeči stranki omogočena mirna posest, uporaba in uživanje makadamske poti za dostop z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji do njenih nepremičnin, vse v roku treh dni;

IV. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.871,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Pravdni stranki nosita vsake svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I. ugotovilo, da sta toženca motila tožnico v mirni posesti makadamske poti po parcelah 912/1 in 911/0, obe k. o. X, ki jo uporablja za potrebe pešpoti, vožnje z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji do svojih nepremičnin parc. št. 917/5, 917/3 in 917/6, vse k. o. X, s tem, da sta 1. 9. 2016 na levi strani makadamske poti, gledano od javne poti v naselju proti stanovanjski hiši tožnice na naslovu P., v vrstnem redu in zaporedju postavila dva krajša in nižja betonska robnika, dva težja, širša in daljša betonska robnika in en krajši in nižji betonski cestni robnik ter na ta način tožnici onemogočila mirno posest in uporabo makadamske poti za dostop z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji do njenih nepremičnin; II. tožencema naložilo, da na makadamski poti, ki poteka po parcelah 912/1 in 911/0, obe k. o. X, solidarno vzpostavita prejšnje stanje tako, da na mestu odstranjenih robnikov ponovno nasujeta zemljino in vrhnjo peščeno plast makadamske poti ter tako nasutje utrdita in sicer na delu, kjer je bila pot, kot je razvidno iz fotografije C3, ki je priloga tega sklepa, tako da bo tožnici omogočena mirna posest, uporaba in uživanje makadamske poti za dostop z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji do njenih nepremičnin, vse v roku treh dni; III. tožencema prepovedalo, da bi v prihodnje še kdaj, tako kot sta z dejanjem 1. 9. 2016 opisanim v točki I izreka, ali temu podobnimi dejanji, posegala oziroma motila mirno posest tožnice na makadamski poti, navedeni v točki I izreka, in sta se takim oziroma podobnim motilnim dejanjem dolžna v celoti izogniti; IV. v ostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; V. tožencema naložilo, da tožnici nerazdelno plačata 1.871,72 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlagata toženca. Izpodbijata odločitev pod točkami I, II, III in V izreka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

Sodišču glede postopkovnih kršitev očitata prekoračitev zahtevka. Menita tudi, da bi moralo sodišče ugotovitveni del zahtevka zavrniti, saj tožnica zanj nima pravnega interesa. V izreku pod točko II so nasprotja. V njem je tožencema naloženo, da ponovno nasujeta zemljo in vrhnjo peščeno plast poti ter nasutje utrdita, kot je vidno iz fotografije. Če to storita, potem bo vrhnja peščena plast prekrita. Tak zahtevek je nemogoč, nepreverljiv, nedopusten in neizvršljiv. Oprt je na fotografijo z s strani priče vrisanimi nejasnimi črtami, brez izmer. Mesto odstranjenih robnikov ni definirano. Izrek je deloma v nasprotju z obrazložitvijo. V točki IV izreka je zavrnjena ugotovitev, da je imela tožnica izključno posest, v točki 24 razlogov je govora o izključni posesti, v točki 26 pa o soposesti. Nezakonito je bil zavrnjen dokaz z ogledom in predlogom za opravo preizkusne vožnje.

Tožnica ni dokazala, da je sporno pot uporabljala za hojo in vožnjo z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji. Prav tako ni dokazala, kateri del zemljišča tožencev je za vožnjo uporabljala. Potek voženj in način uporabe zemljišča tožencev ni bil pravilno ugotovljen, ker ni bil opravljen ogled in preizkus voženj. Kako in s kakšnimi vozili je tožnica vozila, sodišče ni hotelo ugotoviti. Preizkus voženj bi odgovoril na vprašanje, ali je bila tožnica s postavitvijo robnikov motena. Dostava hrane je bila ves čas nemotena, z avtom pa tožnica ni hotela do hiše zato, da bi si pridobila širšo pot. Pot je bila ves čas prevozna. Sprašuje, kaj pomeni vožnja z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji. Ali lahko tožnica zahteva uporabo poti tudi za vožnje s kamioni, čeprav nikoli niso vozili po poti? Tu se je vozilo le z manjšimi osebnimi vozili tipa R. Preizkusa z njim sodišče ni hotelo opraviti.

Kljub odstranitvi robnikov tožnica še ni zadovoljna in zahteva še nasutje zemljine, ki jo je sama odstranila ob napeljavi kanalizacije. Z odstranitvijo robnikov dosedanja uporaba poti poti ni v ničemer več onemogočena ali otežena.

Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj sodišče nudi zaščito za vožnjo vozil, za katere ni dokazano, da so po tej poti vozila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ugotovitveni zahtevek je v motenjskih sporih po mnenju teorije nepotreben oziroma celo nedovoljen (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 204). Vendar ga sodna praksa (razen redkih izjem) kljub temu dopušča (le) kot sestavni del dajatvenega zahtevka.1 Zato tudi deli usodo tega dela: če odpade potreba po restituciji oziroma vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, odpade tudi potreba po ugotovitvi dejstva motenja posesti. Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugodilo prepovednemu delu zahtevka, je ob dejstvu, da je v ugotovitvenem delu opisano dejanje motenja, ki se prepoveduje v bodoče, ravnalo pravilno, ko tožbe v tem delu ni zavrglo.

6. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni graji, da naj bi bila izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju. Ne glede na to, da sodišče v razlogih v točki 24 omenja izključno posest, je iz ostalih razlogov, predvsem v točki 26, jasno razvidno, da je tožnici, tako kot to izhaja iz izreka, nudilo varstvo kot soposestnici.

7. Stranki je načelno zagotovljena pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni neomejena. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP predlagani dokaz zavrne, če je nepotreben. Nepotreben pa je dokaz tudi v primeru, če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno oziroma je določeno dejstvo že dokazano2. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokaz z ogledom pravilno zavrnilo, saj je bilo stanje poti v teku postopka spremenjeno (robniki so bili odstranjeni), kakšno je (spremenjeno) stanje, pa med strankama ni bilo sporno. Razpolagalo je tudi s fotografijami starega in novega stanja. Dejstva, ki bi jih sodišče na ogledu lahko (glede stanja poti) zaznalo, je torej ugotovilo bodisi kot nesporna bodisi na podlagi drugih dokazov (to je fotografij). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bil ogled predlagan tudi zaradi dokazovanja, da je pot že sama po sebi tako ozka, da po njej tovornjaki in večji kombiji niso mogli voziti. Ker je bilo to dejstvo dokazano že z drugimi dokazi (glej razloge v točki 16), nadaljnje dokazovanje ni bilo potrebno. Pravilno je bil zavrnjen tudi dokaz z opravo preizkusne vožnje. Ta dokaz sta pritožnika predlagala, da bi dokazala, da postavljeni robniki vožnje z manjšim osebnim vozilom niso ovirali (glej dokazni predlog v točki 2 tožbe). Tudi to dejstvo je sodišče ugotovilo z izvedbo ostalih dokazov (glej razloge v točki 21) in nadaljnje dokazovanje ni bilo potrebno. Preizkusna vožnja je bila na zadnjem naroku predlagana še zato, da se ugotovi, ali je za normalno uporabo poti potreben tudi "povožen del poti, ki je nasut s prstjo". V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da to dejstvo v motenjski pravdi ni relevantno za odločitev. Do smiselno zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo.

8. Povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: - tožnica je lastnica nepremičnin parc. št. 917/5, 917/3 in 917/6, vse k. o. X; - edini dostop do teh nepremičnin poteka po makadamski poti, ki poteka po parcelah 912/1 in 911/0, obe k. o. X; - toženca sta 1. 9. 2016 na levi del poti, gledano proti nepremičninam tožnice, postavila več betonskih robnikov, pri čemer sta bila srednja dva visoka približno pol metra; - s tem sta pot zožila tako fizično kot v zračnem prostoru in je bila pot na najožjem delu (med robniki in drevesom) široka le dva metra; - pred postavitvijo robnikov je po poti do tožničine hiše lahko pripeljal tudi večji osebni avto (na primer R.) in kombi (na primer Re.), ne pa tudi širša vozila (na primer tovornjaki ali cisterna s kurilnim oljem); - po postavitvi robnikov je bila vožnja do tožničine nepremičnine z večjimi osebnimi vozili in kombiji močno otežena oziroma nemogoča; - toženca sta pred narokom 16. 1. 2017 umaknila prvi in drugi robnik, tretjega in petega premaknila bliže k hiši, četrtega prekucnila proti hiši, šestega pa pustila na mestu; po naroku 2. 2. 2017 sta odstranila vse robnike, tik pred narokom dne 2. 3. 2017 pa sta na del, kjer so stali robniki, nasula prst, takega nanosa pa nista utrdila; - stanovalca hiše sta le v času prvotne postavitve robnikov (to je do prvega umika robnikov bolj proti hiši) parkirala drugje in ne pred domačo hišo;

9. Že iz povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, s kakšnimi vozili se je pred postavitvijo robnikov dostopalo do tožničinih nepremičnin. Očitek, da tega ni storilo in je zato dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno, je zato neutemeljen. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožnikoma pritrjuje, da tožnica ni dokazala, da je pred postavitvijo robnikov sporno pot uporabljala za vožnje z vsemi vozili in stroji. Ker pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu to tudi ugotovilo3, je taka pritožbena navedba nerelevantna. Sodišče je ugotavljalo tudi način voženj oziroma kje so se izvajale, ugotovitve pa nanizalo v sklepu pod točkami 18 do vključno 20. 10. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so tudi pravilne. Temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih in izčrpnih razlogih. Te razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V nadaljevanju odgovarja le še na pritožbene očitke.

11. V zvezi z pritožbenimi očitki najprej ugotavlja, da pritožnika, ko trdita, da so dejanske ugotovitve nepravilne, ne navajata nobenih tehtnih argumentov, ki bi pritožbenemu sodišču vzbudili dvom v njihovo pravilnost. Tako zgolj vztrajanje, da tožnica pri uporabi poti ni bila motena, ne zadostuje, saj je izveden dokazni postopek pokazal drugače. Res je sicer, da je bila dostava hrane z osebnim vozilom nemotena (to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), a to ne pomeni, da pot s postavitvijo robnikov ni bila zožena do te mere, da je bila vožnja z večjimi osebnimi vozili in kombiji močno ovirana oziroma nemogoča. Pritožnika spregledata izpoved tožnice, da je vozilo, ki ji dostavlja hrano, manjše, pa tudi izpoved voznika Č. Č., ki je povedal, da je avto po tej poti po postavitvi robnikov upal peljati le sam, ne pa tudi študenta, ki sicer dostavljata hrano, saj je bilo preozko. Tudi trditev, da tožnica do hiše z avtom ni hotela, saj si je želela pridobiti širšo pot, je le navržena. Glede na izpovedbe D. D., E. E. in F. F., ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da že pred motenjem vsaj enkrat reševalno vozilo ni pripeljalo do tožničine hiše, vendar tudi to ne dokazuje, da kombiji po poti tudi pred postavitvijo robnikov niso mogli voziti. Da je bilo to mogoče in da so vozili, je poleg D. D. potrdilo več zaslišanih prič (G. G., H. H., E. E. in F. F.) in pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v resničnost tega kar so povedale. Trditvam, da se je do hiše tožnice vedno dostopalo le z manjšimi vozili, zato ni mogoče slediti. Pravilne so tudi ugotovitve o trasi poti, po kateri so se vožnje izvajale, saj so o načinu voženj, kot jih je zatrjevala tožnica, izpovedale priče D. D., G. G. in H. H., sodišče pa jim je, ko je dokazno ocenilo tudi v spis predložene fotografije (A6-A10, A32-A35 in C3), samo situacijo na terenu ter izpovedbe prič I. I. in J. J., K. K. in obeh tožencev, utemeljeno sledilo. Dvoma v pravilnost teh ugotovitev ne more vzbuditi niti to, da sodišče ni opravilo ogleda in preizkusa voženj. Kot je že bilo pojasnjeno (glej točko 8 razlogov), bi sodišče z ogledom lahko zaznalo le sedanje stanje poti (ki med strankama ni bilo sporno in je tudi vidno iz fotografij), ni pa ta dokaz (zaradi spremenjenega dejanskega stanja) primeren za ugotavljanje trase voženj, ki so se izvajale pred motenjem. Neprimeren dokaz za ugotavljanje tega dejstva je tudi preizkus vožnje, saj trasa, po kateri bi morda peljal tisti, ki bi poizkusno vožnjo izvedel, ni nujno enaka trasi, ki jo je za vožnje uporabljala tožnica in jo je v dokaznem postopku ugotavljalo sodišče prve stopnje.

12. Glede na povzete dejanske ugotovitve pa pritožnika pravilno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

13. Glede na to, da je tožnica pred postavitvijo robnikov pot uporabljala le za hojo in vožnjo z osebnimi vozili in kombiji (ne pa za vožnjo s širšimi vozili, kot so na primer tovornjaki ali cisterne za kurilno olje), bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je vozila z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji, zavrniti. Ob dejanski ugotovitvi, da je bil po postavitvi robnikov znatno otežen ali celo nemogoč le dostop z večjimi osebnimi vozili in kombiji, enako velja za del, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev motenja (tudi) glede voženj z drugimi vozili in stroji. Materialnopravne podlage, da bi sodišče temu delu ugotovitvenega zahtevka (v povezavi z prepovednim delom) ugodilo, namreč ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v točki I spremenilo tako, da je zgoraj opisani del zahtevka zavrnilo. Ker je ugotovitveni del zahtevka sestavni del prepovednega, je s tem spremenilo tudi odločitev pod točko III izreka, čeprav v sam izrek v tem delu ni bilo treba posegati.

14. Pritožnika pa utemeljeno opozarjata tudi na materialnopravno nepravilnost odločitve pod točko II izreka, s katero je sodišče tožencema naložilo, da na del poti, kot je to razvidno iz fotografije C3, nasujeta zemljino in vrhnjo peščeno plast makadamske poti in to nasutje utrdita. Sodišče je s takšno odločitvijo, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, zmotno uporabilo 34. člen SPZ4, ki opredeljuje obseg varstva, ki ga je upravičen zahtevati posestnik v primeru izkazanega motenja. Nobenega dvoma ni, da v okviru varstva, ki ga zagotavlja ta določba, sodišče lahko toženi stranki naloži tudi vzpostavitev prejšnjega stanja. Vendar pa to lahko stori le v primeru (in obsegu), če (in kolikor) je to potrebno zaradi varstva pred nadaljnjim motenjem.

15. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca v teku postopka robnike, ki so ovirali oziroma preprečevali vožnje z nekaterimi vrstami vozil, umaknila, na mesto, kjer so bili robniki postavljeni, pa nasula tudi zemljo. Res je, da le te nista utrdila in da nista nasula peska in torej stanje v naravi ni povsem enako, kot je bilo pred motenjem, vendar pa to voženj po poti (kot jih je izvajala tožnica pred motenjem) ne preprečuje niti jih ne ovira. Tako je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da stanovalca tožničine hiše že od prve prestavitve robnikov (ko so bili premaknjeni proti hiši tožencev) ne parkirata več svojih vozil drugje, ampak pred domačo hišo, iz česar sledi, da vožnje niso več znatno otežene, sploh pa ne nemogoče. Da je pot kljub neutrjeni podlagi in nenasutju peska prevozna kot je bila pred motenjem, pa izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje o na fotografijah A32 do A35 vidnih sledi voženj (točka 19 sklepa), saj fotografije, kot izhaja iz razlogov sklepa (glej točko 23 in 24) izkazujejo stanje po odstranitvi robnikov in nasutju prsti. Da bi sedanje stanje poti znatno oviralo ali celo onemogočalo vožnje z osebnimi vozili in kombiji, sodišče prve stopnje tudi sicer ni ugotovilo. Potrebe, da bi sodišče tožencema v smislu 34. člena SPZ naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da že izvršeno nasutje še utrdita in posujeta s peskom, zato ni. Vztrajanje pri popolni vzpostavitvi prejšnjega stanja bi bilo v nasprotju z namenom določbe 34. člena SPZ in bi pomenilo tudi nepotreben in s tem pretiran poseg v lastninsko pravico prve toženke.

16. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP spremenilo tako, da je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja zavrnilo. Glede na takšno odločitev se s pritožbenimi trditvami o zadostni določenosti in izvršljivosti tega dela sklepa, prekoračitvi zahtevka in nasprotju v izreku, ni ukvarjalo.

17. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se uspeh strank zaradi posega v odločitev sodišča prve stopnje ni spremenil. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je večji del zavrnitve posledica dejstva, da sta toženca ravnala po izdani začasni odredbi in zato ne gre za neuspeh tožnice, v ostalem pa gre kljub deloma spremenjeni odločitvi za sorazmerno majhen del zahtevka, ki posebnih stroškov ni povzročil. Tožnica je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh svojih (potrebnih) stroškov. Ker je stroške tožnice pred sodiščem prve stopnje odmerilo in tožencema naložilo v plačilo že sodišče prve stopnje (pri čemer odmera ni izpodbijana), pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni posegalo.

Toženca sta s pritožbo sicer deloma uspela, vendar je tudi ta uspeh sorazmerno majhen in zato ne nudi podlage niti za delno priznanje pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Glede stroškov, ki so nastali tožnici z odgovorom na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili nepotrebni (155. člen ZPP), saj odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi. Toženca jih zato nista dolžna nositi. Pravdni stranki tako po odločitvi tega sodišča nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej na primer odločbe VSL II Cp 2080/2005, I Cp 2477/2009, I Cp 22/2010, I Cp 43/2010, II Cp 1760/2016 in druge. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/206, II Ip 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, stran 357 in 358. 3 V točki 14, 15 in 16 razlogov je ugotovljeno, da so do tožničine hiše vozili osebni avtomobili (manjši in večji) ter kombiji, nikoli pa širša vozila, na primer tovornjaki ali cisterna s kurilnim oljem. 4 34. člen SPZ se glasi: "Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem."