Jedro

Če zoper upravno odločbo niso izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, ni izpolnjena procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. Navedena pomanjkljivost je razlog za zavrženje tožbe v skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper 2., 3., in 4. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-4404/2014-112 z dne 27. 8. 2015 (I. točka izreka sodbe in sklepa), tožbo zoper 1. točko izreka omenjene odločbe pa je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo (II. točka izreka).1 Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Glede zavrženega dela je pojasnilo, da se odločitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe nanaša na drug pravni subjekt in da z odločitvijo ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj, poleg tega pa tožnica te odločitve s pritožbo ni izpodbijala.

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper II. točko izreka sodbe in sklepa vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi s sklepom I Up 336/2016 z dne 14. 6. 2017 ugodilo prejšnji pritožničini pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 346/2016-13 z dne 18. 10. 2016 (z njim je zavrglo tožbo v celoti), ga razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi je Vrhovno sodišče med drugim opozorilo, da je tožba vložena zoper celotno odločbo z dne 27. 8. 2015, čeprav je bila v pritožbenem postopku izpodbijana le 2. točka njenega izreka.

6. Omenjena okoliščina je ugotovljena tudi v izpodbijanem sklepu in ji pritožnica ne oporeka. Priznava, da se zoper 1. točko izreka odločbe ni pritožila. To pa pomeni, da za vodenje upravnega spora ni izpolnjena procesna predpostavka o izčrpanju rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. Navedena zahteva izhaja iz določbe prvega odstavka 6. člena ZUS-1, po kateri upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila. Če je ni, je to razlog za zavrženje v skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1.2

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da v tem – s pritožbo neizpodbijanem – delu zavrže tožbo, je že iz navedenega razloga pravilna, pritožbeno stališče, da ZUS-1 za tak primer nima določb, pa neutemeljena. Na to ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je upravno sodišče vezano izključno na meje tožbenega zahtevka. To sicer drži, a je pomembno le, če tožba prestane predhodni preizkus in sodišče o njej vsebinsko odloča. 8. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo tudi na ugotovitev, da z odločitvijo v 1. točki izreka odločbe ni bilo poseženo v pritožničine pravice oziroma pravne koristi, saj je bil ukrep zapečatenja spletne domene izrečen imenovani gospodarski družbi in ne pritožnici. Slednja navaja, da ji toženka v 1. točki izpodbijane odločbe neposredno res ni naložila nobenega ravnanja, vendar pa odločitev o zapečatenju domene neposredno vpliva na njene obveznosti, naložene v 2. točki izpodbijane odločbe.

9. Čeprav te pritožbene navedbe glede na razloge v 7. točki obrazložitve za odločitev v zadevi niso odločilne, se Vrhovno sodišče do njih opredeljuje v povezavi z uporabljeno določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V nedavnem sklepu I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019 je pojasnilo, da je odločitev mogoče opreti na omenjeno določbo ZUS-1 v primeru, ko je z upravnim aktom odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi, vendar je odločitev taka, da očitno ne posega v njegov pravni položaj. Pri tem je kot poseg opredelilo vsako oženje obstoječih pravic ali pravnih koristi oziroma nalaganje obveznosti ali zavrnitev zahtevanih pravic ter upravičenj. Okoliščine, kdaj poseg ni podan oziroma je prenehal, so torej različne, skupno jim je, da v teh primerih sodno varstvo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju tožnikovega pravnega položaja. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj so podane okoliščine, ki narekujejo zavrženje že na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, torej ker pritožnica s tožbo zoper 1. točko izreka odločbe ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

10. Neizpodbijane ugotovitve iz izpodbijanega sklepa, in sicer da se odločitev v 1. točki izreka sporne odločbe nanaša na drugo pravno osebo, da pritožnici v tem delu ni bila naložena obveznost in da sploh ni bila stranka, namreč kažejo, da pritožnica v tem delu ne varuje svojega ampak tuj pravni položaj, saj ne zatrjuje, da je bilo v okviru odločitve o zapečatenju spletne domene odločeno tudi o kakšni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato nasprotovanje odločitvi, ki temelji na ugotovljenih kršitvah družbe N., d. o. o., pri opravljanju njene dejavnosti, pomeni, da pritožnica v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Ob odsotnosti njenih neposrednih, na predpisu temelječih pravic ali pravnih koristi, ki bi bile povezane s predmetom odločanja, pritožnica v tem delu nima pravnega interesa za sodno varstvo. Drugače torej kot pri odločitvi, ki se nanaša neposredno nanjo (naloženi obveznosti, da opravi zapečatenje), ki pomeni pravno zavezujočo (oblastno) odločitev in s tem poseg v pritožničin pravni položaj.

11. Iz tega izhaja, da priznanje pravnega interesa pritožnici za izpodbijanje 2. točke izreka izpodbijane odločbe samo po sebi ni razlog za priznanje tega interesa za izpodbijanje 1. točke izreka.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1)

13. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z omenjeno odločbo je davčni organ v 1. točki izreka odločil, da se zavezancu za davek, N., d. o. o., do odprave nepravilnosti, ki so navedene v tam navedenih odločbah istega upravnega organa z dne 9. 4. 2015 in 14. 7. 2015, zapečati spletna domena mobisvet.si, ki jo uporablja pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno po internetu, ter da se navedena spletna domena zapečati tudi zaradi kršitve prepovedi opravljanja dejavnosti, izrečene z navedeno odločbo z dne 9. 4. 2015. V 2. točki izreka je javnemu zavodu ARNES naložil, da takoj po prejemu te odločbe onemogoči dostop do domene ... .si ter za primere poskusa dostopanja do navedene domene objavi obvestilo o zapečatenju (ki je priloga odločbe). 2 Ta določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena.