Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 37. člena CIM bi moral tožnik, da bi uspel s tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine za poškodbe blaga, nastale med železniškim prevozom, potem ko se je tožena stranka sklicevala na določbo 3. odstavka 36. člena CIM, ovreči domnevo iz 2. odstavka 37. člena CIM, torej dokazati, da škoda, katere plačilo zahteva, ni nastala zaradi nevarnosti, povezanih z vožnjo na odkritem vozu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 109.915,20 ATS ali v tolarski protivrednosti s pripadki, 20.000,00 SIT in 120.000,00 SIT s pripadki ter pravdne stroške. Tožniku je sodišče naložilo, da mora toženi stranki plačati 277.400,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da se sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje na napačen pravni temelj, ko navaja Uradni list SFRJ iz leta 1994, saj tedaj Uradnega lista SFRJ ni bilo več. Po Konvenciji o mednarodnih železniških prevozih (v nadaljevanju COTIF, Ur. l. SFRJ, št. 8/1984 in Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe 3/1994) železnica ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi posebnih nevarnosti, ki so v konvenciji točno navedene. V tej zadevi pa tožnik, naročnik prevoza, zahteva plačilo odškodnine od špediterja, ki je prevzel blago - kamion in bi ga moral izročiti v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Dokazano je, da je špediter prevzel nepoškodovano vozilo, ob prihodu v Ljubljano pa je bilo poškodovano. Podana je objektivna in ne krivdna odgovornost špediterja, ki naj svoj zahtevek do železnice rešuje po lastnih pravilih ali po dogovoru. Izvedenec S. Š. je ugotovil, da je do poškodb prišlo zaradi indirektnega udara v vlakovno kompozicijo.

Pritožnik meni, da je očitno prišlo do indirektnega udara strele, medtem ko je bilo vozilo na vagonu, zaradi lastnosti vlakov, to je, da so izdelani iz jekla. 36. člen Enotnih pravil o pogodbi o mednarodnem železniškem prevozu blaga (v nadaljevanju CIM) jasno določa, da železnica odgovarja za škodo nastalo zaradi popolnega ali delnega poškodovanja stvari za čas od prevzema na prevoz do izdaje naročniku. Pritožnik zato ne razume, zakaj bi bila tožena stranka razbremenjena odgovornosti iz razlogov po 36. členu.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi so bistvene naslednje pravilne in neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je tožnik preko tožene stranke (kot špediterja) oddal na mednarodni železniški prevoz tovornjak (tovorni list, priloga A4 v spisu);

- da se je prevoz v času med 10. in 12. junijem 1996 opravil v odkritem železniškem vagonu - na oprtnem vlaku; - da je bil tovornjak ob prihodu na namembno postajo poškodovan; - da do poškodb ni prišlo zaradi udarca trdega predmeta (kar je zatrjeval tožnik) in - da tožnik ni uspel dokazati, da bi bil tovornjak poškodovan iz drugačnih razlogov, kot so navedeni v tretjem odstavku 36. člena CIM.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi so določbe XXII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami) o špediciji, določbe Splošnih pogojev mednarodnega oprtnega prometa mednarodnega združenja družb za kombinirani promet cesta - železnica (v nadaljevanju Splošni pogoji UIRR) in določbe COTIF ter njenega dodatka - CIM.

Tožnik v pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita, da citira "napačen pravni temelj", smiselno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, ki je podan, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je uporabilo določbe, v prejšnjem odstavku navedenih predpisov, ki jih je moralo uporabiti. Dejstvo, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je bila Uredba o ratifikaciji protokola 1990, z dne 20.12.1990, objavljena v Uradnem listu RS, Medarodne pogodbe št. 3/94, nato pa se je v oklepaju pomotoma sklicevalo na Uradni list SFRJ, ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnikovo pritožbeno stališče, da je odgovornost špediterja objektivna, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 1. odstavka 834. člena ZOR špediter odgovarja le za izbiro prevoznika, ne pa tudi za njegovo delo, razen, če je tako odgovornost prevzel s pogodbo. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki je članica UIRR, enostransko prevzela strožje breme, kot ji ga nalaga 834. člen ZOR, saj je v 6.1.4. členu Splošni pogojev UIRR določeno, da se oprtne družbe obvezujejo, da bodo od železnice izposlovale odškodnino za škodo, ki gre v njihovo breme, nato pa jo bodo nakazale svojim strankam. Odgovornost oprtne družbe, ki organizira nakladanje na vagone, pošiljanje z železnico in razkladanje cestnih vozil (1.2.1. člen Splošnih pogojev UIRR) pa se po 6.1.1. členu Splošnih pogojev UIRR ureja skladno s pravili CIM. Za odgovornost špediterja, člana UIRR, torej veljajo enaka pravila, kot za odgovornost železnice, zato je brezpredmetno pritožnikovo poudarjanje, da tožena stranka ni železnica.

Pritožnik sicer pravilno povzema 1. odstavek 36. člena CIM, po katerem je železnica odgovorna za škodo, nastalo zaradi poškodbe stvari od prevzema na prevoz do izročitve, vendar spregleda določbi

2. in 3. odstavka istega člena, na kateri se je sklicevala tožena stranka in ju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V skladu z določbo 3. odstavka 36. člena CIM železnica med drugim ni odgovorna tudi, če je bila poškodba stvari posledica posebnih nevarnosti, povezanih s prevozom, opravljenim v odkritem vozu. V skladu z določbo

2. odstavka 37. člena CIM v primeru, ko železnica ugotovi, da je do poškodbe utegnilo priti zaradi zgoraj navedene nevarnosti, velja domneva, da je škoda nastala zaradi tega. Upravičenec pa lahko dokazuje, da škoda ni nastala iz tega razloga.

Glede na citirano določbo bi torej tožnik, da bi uspel z obravnavanim tožbenim zahtevkom, potem ko se je tožena stranka sklicevala na določbo 3. odstavka 36. člena CIM, moral ovreči domnevo iz 2. odstavka 37. člena CIM, torej dokazati, da škoda, katere plačilo zahteva, ni nastala zaradi nevarnosti, povezanih z vožnjo na odkritem vozu. Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je prišlo do poškodb njegovega vozila zaradi udarca trdega predmeta, a je izvedenec takšno možnost izključil. Tožnik pa izvedenskemu mnenju ni nasprotoval in ga tudi v pritožbi izrecno sprejema, ko pojasnjuje, da je škoda posledica indirektnega udara strele. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da vtoževana škoda ni posledica razloga, navedenega v točki a) 3. odstavka 36. člena CIM - to je nevarnosti, povezane z vožnjo na odkritem vozu, je torej pravilen. Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da udar strele predstavlja eno od posebnih nevarnosti prevoza, opravljenega v odkritem vozu.

Pritožba torej ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kakšne od kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.