Jedro

Če v izvršilnem naslovu ni bilo določeno, da mora dolžnik v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma celotnega dolga plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila, sodišče ne more dovoliti izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti.

Za sam nastanek obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti resda ni potrebna nikakršna dodatna sodna odločba, ker to obveznost določa že zakon sam, pač pa je sodna odločba, iz katere izhaja obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti potrebna, če želi upnik doseči prisilno izterjavo te terjatve v izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba, v kolikor se z njo izpodbija 1. do 3. alineja I. točke izreka se zavrne in se v tem obsegu izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 19. 9. 2012 in slednjega razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 2.904,50 EUR od 26. 5. 2012 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 72.059,44 od 15. 6. 2012 dalje do plačila in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (prva do tretja alineja I. točke izreka), v preostalem delu pa ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen (četrta alineja I. točke izreka) in upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti 24,85 EUR stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka).

Zoper odločitev o delni razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 19. 9. 2012 (prva do tretja alineja I. točke izreka) se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo, skupaj s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da dolžnik svojih obveznosti do upnika iz naslova sodne poravnave ni poravnal in mu je dolžan poravnati zneske izterjevane glavnice, prav tako pa tudi zakonske zamudne obresti, do katerih je upnik upravičen že na podlagi samega zakona (kar ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje v obrazložitvi). Odločitev sodišča prve stopnje za razveljavitev sklepa o izvršbi, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti je tako napačna in neutemeljena, saj za nastanek obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti ni potrebna nikakršna dodatna sodna odločba, ampak to obveznost določa že zakon sam. Če bi sledili izpodbijanemu sklepu sodišča, bi prišlo do težav v nadaljevanju izvršilnega postopka, saj bi upnik moral za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice vložiti nov predlog za izvršbo, s tem pa bi nastali dvojni stroški izvršilnega postopka, hkrati pa se pojavlja tudi problem določitve višine zakonskih zamudnih obresti zaradi katerih bi bil upnik prisiljen verižno vlagati predloge za izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz prvega odstavka 1. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izhaja, da je izvršilni postopek namenjen prisilni izterjavi terjatev iz izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, torej vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov. Zato se v izvršilnem postopku ne more izterjevati nič več in nič drugega, kot to izhaja iz izvršilnega naslova.

Iz 8. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da v izvršilnem naslovu – sodni poravnavi II Pg 308/2010 z dne 1. 2. 2012 ni bilo določeno, da mora dolžnik v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma celotnega dolga plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila. Te ugotovitve upnik s pritožbo niti ne izpodbija, da je takšna ugotovitev pravilna, pa izhaja tudi iz vsebine sodne poravnave, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 6. odstavku obrazložitve. Ob takšni ugotovitvi in pravilnem upoštevanju načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku, pa je pritožbeno izpodbijani del izreka sklepa sodišče prve stopnje pravilen in utemeljen, saj upnik nima izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi sodišče lahko dovolilo izvršbo tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti.

Nesporno je, da dolžnik svojih obveznosti do upnika iz naslova sodne poravnave ni poravnal in da mu je dolžan poravnati zneske izterjevane glavnice. Prav tako ni sporno, da bi dolžnik upniku moral v posledici zamude pri plačilu na podlagi 379. člena Obligacijskega zakonika (OZ) plačati tudi zakonske zamudne obresti. Vendar pa dejstvo, da je upnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti že na podlagi samega zakona, ne pomeni, da lahko sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku dovoli izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti, saj se izvršba lahko dovoli na podlagi izvršilnega naslova ali verodostojne listine in to samo za izterjavo obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ki je v njem jasno in določno opredeljena. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje za razveljavitev sklepa o izvršbi, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, napačna in neutemeljena. Za sam nastanek obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti resda ni potrebna nikakršna dodatna sodna odločba, ker to obveznost določa že zakon sam, pač pa je sodna odločba, iz katere izhaja obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti potrebna, če želi upnik doseči prisilno izterjavo te terjatve v izvršilnem postopku. Tudi pritožbeno zatrjevane domnevne težave, ki naj bi nastopile, če bi sledili izpodbijanemu sklepu sodišča, ne morejo spremeniti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dela sklepa. Zmotno pa je stališče pritožnika, da bi upnik moral za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice vložiti (zgolj) nov predlog za izvršbo, saj bi pred tem še moral pridobiti izvršilni naslov, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.

Glede na navedeno in ker v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).