Jedro

V konkretni zadevi v opisu ni navedeno zgolj, da je obsojenec obljubil izpolnitev obveznosti, pa do tega kasneje ni prišlo. Objektivni vidik preslepitve je opisan z navedbami, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da bodo dela opravljena ter vtis o svoji resnosti utrjeval tako z ogledom objekta in s tem, ko je na objekt že pripeljal določeno opremo ter sestavne dele, kot tudi z izdajo predračuna in zahtevanjem avansa, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto, da bodo dela tudi dejansko opravljena. Obsojenčev preslepitveni namen pa izhaja iz navedb, da so bila obsojenčeva zagotovila po opravi del lažna ter da po plačilu avansa za izvedbo del ni poskrbel in se oškodovancu ni več javljal, pri čemer mu je že ob sklenitvi posla šlo le za to, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, saj je prejeti avans porabil za druge namene. S celoto navedenih okoliščin je jasno opisano, da je obsojenec lažno obljubil izpolnitev dogovorjene obveznosti, čeprav sta pri njem že ob sklenitvi posla obstajala zavest in namen, da dogovorjene obveznosti ne bodo opravljene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 350,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora. Odločilo je, da se mu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 48579/2016 z dne 2. 10. 2020, pravnomočna dne 21. 10. 2020. Nato mu je, upoštevaje kot določeno kazen zapora po izpodbijani sodbi in kazen pet mesecev zapora, določeno z navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, znotraj izrečene pogojne obsodbe določilo enotno kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da mora v roku šestih mesecev oškodovani družbi A. d.o.o. plačati 5.622,68 EUR, v roku enega leta pa oškodovancu B. B. 3.695,52 EUR. Odločilo je, da mora obsojenec oškodovanemu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.695,52 EUR, s preostankom pa oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovor podaja vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

B.-1

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.1 Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne odmere kazni, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu.2 Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi obrazloženo sklicuje. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, namreč načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.3 B.-2

5. Zagovornik uvodoma trdi, da v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske sodbe naj ne bi bilo najti ocene, iz katerih dokazov izhaja „utemeljen sum“. Povzete navedbe so povsem pavšalne in nesubstancirane ter, upoštevaje dejstvo, da se v fazi izdaje sodbe zahteva izkazanost gotovosti in ne (zgolj) utemeljenega suma, tudi nejasne, zato jih kot takih ni mogoče preizkusiti. Nadaljnje navedbe, da obsojencu naj ne bi bil dokazan naklep in da ni mogoče trditi, da obsojenec oškodovancu ni vsaj delno dobavil blaga, povzemanje izpovedbe izvedenca Romana Juga; ter nasprotovanje zaključkom prvostopenjskega sodišča glede izpovedbe priče C. C.,4 so usmerjene v nasprotovanje dokazni oceni nižjih sodišč, torej v uveljavljanje nedopustnega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom ne morejo biti zagovornikova pavšalna izvajanja5 glede primernosti izrečene kazni in višine premoženjskopravnega zahtevka,6 niti prizadevanja za oprostitev plačila stroškov postopka.7 V povezavi z odločbami o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka namreč zagovornik ne zatrjuje kakršnihkoli kršitev zakona, temveč izpodbija njihovo dejstveno podlago in skuša doseči drugačno presojo ugotovljenih okoliščin.

6. Predmet preizkusa v obravnavani zadevi tako predstavlja le vprašanje konkretizacije opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V pritožbi uveljavljane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožbeno sodišče sicer ni preizkušalo, saj je presodilo, da je bila pritožba v tem delu nekonkretizirana. Zagovornik v zahtevi navedeno kršitev zakona uveljavlja na enak način, in sicer navaja, da je izvršitveno ravnanje pri obravnavanem kaznivem dejanju preslepitev drugega, torej ustvarjanje zmotne predstave o določenih okoliščinah pri drugi osebi ali puščanje le-te v zmoti glede določenih okoliščin. V nadaljevanju zagovornik povzema stališča relevantne sodne prakse Vrhovnega sodišča glede konkretizacije zakonskega znaka preslepitve v opisu dejanja. Zagovornik izvajanja sklene s trditvijo, da v konkretnem primeru tenor obtožnice, ki ga je prvostopenjsko sodišče v celoti povzelo v izrek sodbe, jasnih očitkov obsojencu ne ponuja. Iz takšnih navedb jasno izhaja zagovornikovo stališče, da v opisu obravnavanega dejanja ni v zadostni meri konkretiziran zakonski znak preslepitve, in torej te navedbe omogočajo preizkus s tem izrednim pravnim sredstvom.

7. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Eden temeljnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je torej preslepitev drugega, ko storilec bodisi z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti.8 Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, pa tudi z več nadaljnjimi odločbami, res odstopilo od pretekle prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja v določenih primerih zadoščalo že, če je opis v povezavi z abstraktnim delom vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Vrhovno sodišče je presodilo, da za uresničitev zakonskega znaka preslepitve tak opis ne zadošča, saj v njem niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje mogoče razločiti od običajne neizpolnitve pogodbenega razmerja. Razlikovalni element (_differentia specifica_), ki glede na dane okoliščine storilčevo ravnanje iz civilnopravne prevesi v kazenskopravno sfero, predstavlja t. i. preslepitveni namen – zavest in hotenje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.9 Preslepitvi kot abstraktnemu in pomensko odprtemu pojmu je tako v opisu dejanja treba dati vsebino in ga opredeliti z navedbo konkretnih dejanj obsojenca, ki pomenijo uresničitev tega znaka ter okoliščin, iz katerih izhaja vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.10

8. Iz opisa obravnavanega dejanja izhaja očitek obsojencu, da se je kot direktor družbe B. d.o.o. zanimal za izvedbo instalacijskih del centralnega ogrevanja v oškodovančevi stanovanjski hiši, opravil ogled objekta z izvedbo potrebnih meritev, oškodovancu posredoval predračun in zahteval plačilo avansa, pri čemer je oškodovancu lažno zagotavljal, da bodo z deli pričeli naslednji teden po plačilu avansa, ker je tudi že pripeljal določene komponente za montažo je oškodovanca še dodatno zavedel, da bodo dela dejansko opravljena v skladu z dogovorom, zaradi česar vse je oškodovanec nakazal celotni avans, vendar nato obsojenec kljub danim obljubam in zagotovilom, da bodo dela opravljena, niti v dogovorjenem roku niti kasneje za to ni poskrbel, saj na oškodovančev naslov ni več prišel in se na njegove klice ni več javljal ter tako družba B. d.o.o. z deli sploh ni nikoli pričela, prav tako oškodovancu ni vrnil razlike avansa, kar je porabil za druge namene, pri čemer je že ob sklenitvi posla obsojencu šlo le za to, da družbi B. d.o.o pridobi premoženjsko korist, zaradi česar je oškodovancu nastala premoženjska škoda.

9. Drugače kot v primerih, ki jih izpostavlja zagovornik v zahtevi, v konkretni zadevi v opisu ni navedeno zgolj, da je obsojenec obljubil izpolnitev obveznosti, pa do tega kasneje ni prišlo. Objektivni vidik preslepitve je opisan z navedbami, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da bodo dela opravljena ter vtis o svoji resnosti utrjeval tako z ogledom objekta in s tem, ko je na objekt že pripeljal določeno opremo ter sestavne dele, kot tudi z izdajo predračuna in zahtevanjem avansa, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto, da bodo dela tudi dejansko opravljena. Obsojenčev preslepitveni namen pa izhaja iz navedb, da so bila obsojenčeva zagotovila po opravi del lažna ter da po plačilu avansa za izvedbo del ni poskrbel in se oškodovancu ni več javljal, pri čemer mu je že ob sklenitvi posla šlo le za to, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, saj je prejeti avans porabil za druge namene.11 Iz opisa dejanja torej izhaja, da so bile obsojenčeve lažne obljube usmerjene k zasledovanju cilja pridobitve premoženjske koristi družbi, katere direktor je bil.12 Po predlaganem stališču je s celoto navedenih okoliščin jasno opisano, da je obsojenec lažno obljubil izpolnitev dogovorjene obveznosti, čeprav sta pri njem že ob sklenitvi posla obstajala zavest in namen, da dogovorjene obveznosti ne bodo opravljene.

C.

10. Ker torej uveljavljane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v večjem delu usmerjena tudi v uveljavljanje nedovoljenega razloga, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato mu je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa ter zapletenosti zadeve, na podlagi tarifnih številk 7112, 71113, 7152 in 7301 naložilo plačilo sodne takse v znesku 350,00 EUR.

12. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Sodnik dr. Primož Gorkič je glasoval za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe tako, da se obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

1 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, tč. 5. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022, tč. 6; sodba Vrhovnega sodišča Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, tč. 6; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 18/2008 z dne 5. 6. 2008, tč. 8; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 911. 3 Sodbe VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016; I Ips 9645/22010 z dne 4. 2. 2016; I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008; idr. 4 3. točka zahteve. 5 Iz 4. točke zahteve. 6 Sodbe VSRS I Ips 350/2009 z dne 25. 2. 2010, tč. 8; I Ips 415/2006 z dne 21. 12. 2006; I Ips 297/2004 z dne 20. 1. 2005. 7 Sodba VSRS I Ips 6/2011 z dne 17. 3. 2011, tč. 9. 8 Sodbi VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 19384/2014 z dne 26. 11. 2020, 7. tč. 9 Sodbi VSRS I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017, 9. tč in I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021, 1o. tč; Devetak H. v: Korošec D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 821. 10 Sodba VSRS I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021, 1o. tč. 11 Primerjaj s sodbo VSRS I Ips 45947/2015 z dne 5. 3. 2020, tč. 8. 12 Za razliko od sodbe VSRS I Ips 3704/2014 z dne 15. 3. 2018, tč. 10.