Jedro

Ob ugotovitvi, da je delavec tožene stranke vedel, da so na sosednjem zemljišču ljudje in ob tem, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da iz kosilne glave letijo delci in noži, bi moral pričakovati, da lahko ti poškodujejo ljudi v bližini. Zato je pravilna ocena, da nikakor niso podani razlogi za popolno izključitev odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pravilna pa je tudi ocena, da zaradi vseh že ugotovljenih okoliščin, tudi ob morebitni dodatni ugotovitvi točnega mesta nahajanja tožnice, stanja terena med zemljiščema in ponovni oceni (ne)skrbnosti tožničinega ravnanja, prispevek tožnice k nastanku škode nikakor ne more presegati 20 %.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 17. 2 .2009 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena gospodarska družba dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala dne 20. 5. 2006, ko ji je iz kosilne glave („mulčerja“), s katero je delavec toženke kosil travo, v glavo priletelo rezilo.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka po podlagi odškodninsko odgovorna do 80 %.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper odločitev o njeni 80 % odškodninski odgovornosti zavrnilo, pritožbi tožnice pa je ugodilo in je glede odločitve o njenem 20 % soprispevku k nastali škodi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje spregledalo njene pritožbene navedbe glede nepopolne dokazne ocene in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim bistveno višjim prispevkom tožnice k nastanku nesreče. Poudarja, da je pomembno, da je tožnica iz vrtnarije videla delavca tožene stranka pri košnji, da je tudi zaznala, da iz kosilne glave letijo različni delci, njihov delavec pa ljudi v vrtnariji ni videl. Opozarja, da so tudi drugi zaposleni v vrtnariji izpovedali, da so vedeli, da od „mulčerja“ letijo delci in so se zavedali nevarnosti poškodb, tožnica pa je, čeprav ni bilo nujno, nadaljevala z delom v vrtnariji. Navaja, da nalepka na traktorju opozarja, da se je zaradi delcev, ki letijo izpod kosilne glave, prepovedano zadrževati v razdalji 20-30 m od stroja, in da je opozorilo nameščeno na vidnem mestu za primere, ko delavec zaradi različnih ovir ne more slediti dogajanju v dometu letečih delcev. Navaja, da predhodno opozorilo ni bilo potrebno, saj delo v vrtnariji lahko počaka in bi tudi delavci vrtnarije morali ob pričakovani skrbnosti delo prekiniti. Poleg tega bi bil upravljavec stadiona dolžan o košnji obvestiti upravljavce mejnih zemljišč. Tožena stranka opozarja na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu in dejstvo, da je bila tožnica delodajalec in poslovodja in da je bila seznanjena z nevarnimi okoliščinami. Zato meni, da je izključno sama odgovorna za nastalo škodo oziroma je bil njen soprispevek k nastanku škode bistveni višji od 20 %. Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1780/2009, kjer gre po njeni oceni za podoben primer, pa je bil ugotovljen kar 50 % soprispevek oškodovanca. Meni, da je obrazložitev sodišča druge stopnje pomanjkljiva, ker ni navedlo zakaj niso utemeljeni njeni ugovori glede višjega soprispevka tožnice. Opozarja, da je sodišče druge stopnje odločitev o 20 % toženkinem soprispevku razveljavilo zato, ker je ocenilo, da glede deljene odgovornosti sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov in ni ugotovilo pravno pomembnih dejstev, zlasti kje se je tožnica nahajala. Meni, da bi ob takšni ugotovitvi moralo razveljaviti sodbo tudi glede odločitve o njeni odgovornosti, saj so enaka dejstva pomembna tudi za presojo obstoja njene odgovornosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in ugotovi nižji obseg njene odgovornosti, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi glede ugotovitve o njeni 80 % odgovornosti in v tem delu zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - dne 20. 5. 2006 je delavec tožene stranke s traktorjem, na katerega je bila priključena kosilna glava - „mulčer“, kosil travo na brežini izolskega nogometnega stadiona, obenem je tožnica na zemljišču sosednje vrtnarije opravljala vrtnarska dela; - delavec tožene stranke je bil v kazenskem postopku s sodbo I K 5059/2009 z dne 8. 6. 2010 spoznan za krivega povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 317. člena Kazenskega zakonika, ker je kosil travo na višini do 3 m z visoko dvignjeno glavo „mulčerja“, tako da se je videlo rotiranje nožev, čeprav je vedel, da v takem položaju „mulčer“ nima zaščite proti sosednji vrtnariji in je videl, da so se na zemljišču sosednje vrtnarije nahajali ljudje, pri čemer je iz mulčerja odletel del rezila v glavo tožnice; - delavci vrtnarije, tudi tožnica, so zaznali, da izpod „mučerja“ letijo nevarni delci; - tožnica je neuspešno skušala priklicati odgovorne osebe tožene stranke, nato pa je kljub temu, da se je zavedala nevarnosti, odšla opravljat delo na gredice vrtnarije.

8. Deljeno odgovornost Obligacijski zakonik ureja v 171. členu. Določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. To pravilo se uporablja tako v primeru krivdne kot v primeru objektivne odgovornosti delodajalca. Razlog za delno razbremenitev odškodninsko odgovorne osebe je neskrbno ravnanje oškodovanca, pri čemer se kot merilo vzame skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je do škode prišlo pri delu z nevarnim strojem in je zato po 149. in 150. členu OZ podana objektivna odgovornost tožene stranke, česar tožena stranka v reviziji tudi ne izpodbija. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila škoda povzročena z rezilom, ki je odletelo iz delujočega „mulčerja“, pa kaže na še dodatno neskrbnost tožene stranke, ki je odgovorna za zagotavljanje varnega obratovanja svojih strojev. Po 147. členu OZ je tožena stranka tretjim odgovorna tudi za škodo, ki jo povzročijo njeni neskrbni delavci.

10. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo tudi določbo 153. člena OZ, ki še posebej ureja oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti. V drugem odstavku določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V tretjem odstavku pa je določeno, da imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

11. Čeprav je sodišče druge stopnje res napačno zapisalo, da se tožena stranka ni sklicevala na navedeno določbo, to ni pomembno, ker je v nadaljevanju na ugovor tožene stranke pravilno odgovorilo. Ob ugotovitvi, da je delavec tožene stranke vedel, da so na sosednjem zemljišču ljudje in ob tem, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da iz kosilne glave letijo delci in noži, bi moral pričakovati, da lahko ti poškodujejo ljudi v bližini. Zato je pravilna ocena, da nikakor niso podani razlogi za popolno izključitev odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pravilna pa je tudi ocena, da zaradi vseh že ugotovljenih okoliščin, tudi ob morebitni dodatni ugotovitvi točnega mesta nahajanja tožnice, stanja terena med zemljiščema in ponovni oceni (ne)skrbnosti tožničinega ravnanja, prispevek tožnice k nastanku škode nikakor ne more presegati 20 %. Tako tudi ni utemeljen očitek tožene stranke, da bi sodišče druge stopnje moralo nujno razveljaviti celotno odločitev sodišča prve stopnje o podlagi njene odškodninske odgovornosti.

12. Vrhovno sodišče še dodaja, da je zadeva Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1780/2009, na katero se sklicuje tožena stranka v reviziji, povsem neprimerljiva z obravnavano zadevo. V zadevi I Cp 1780/2009 je šlo za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki je bila zadolžena za čiščenje in posipavanje parkirišča in za soprispevek voznika k nastali škodi, torej za povsem drugačne dejanske okoliščine nastanka škode.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Ker bo sodišče prve stopnje šele v nadaljevanju postopka dokončno odločilo o odgovornosti tožene stranke in o višini prisojene odškodnine je Vrhovno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).