Jedro

ZDR-1 v prvem odstavku 136. člena določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila neveljavna. Prav tako drugi odstavek 136. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je imela soglasje tožnika za pobot svojih terjatev do njega, ki naj bi jih pobotala ob plačilu neto plače, povračilu stroškov, regresa za letni dopust ali odpravnine ali ker naj bi tožniku posojala denar ali mu izplačevala gotovino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo za mesece julij, avgust, september, oktober, november 2016 v višini 809,06 EUR ter po odbitju davkov in prispevkov plačati neto 573,45 EUR in mu povrniti stroške prehrane v znesku 219,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo dalje, tožniku izplačati bruto plačo za december 2016 v višini 183,88 EUR ter po odbitju davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 790,73 EUR obračunati in zanj plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 161,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2016 dalje do plačila (III. točka).

V nadaljevanju je sodišče je izdalo sklep, da se sprememba tožbe dovoli (1. točka). Odločilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje med strankama ni prenehalo 7. 12. 2016, ampak je trajalo do 16. 12. 2016, z vsemi pravicami in obveznostmi in na ponovno prijavo tožnika v vsa obvezna zavarovanja od 8. 12. 2016 do 16. 12. 2016, zavrže (2. točka). Umik tožbe za znesek regresa za letni dopust za leto 2016 nad zneskom 790,73 EUR je sodišče vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (3. točka). Posledično navedenemu je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 732,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (4. točka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (ugodilni del) in zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da lahko delodajalec delavcu zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek 136. člena ZDR-1) in štelo, da je tožena stranka smela odtegniti le terjatve, za katere je bila zavezana k njihovem plačilu, torej terjatve na podlagi sklepov o izvršbi, na podlagi upravno izplačilnih prepovedi in na podlagi dogovora med strankama. Vendar sodišče kljub navedenemu ni upoštevalo plačil tožene stranke za tožnika. Tožena stranka je smela odtegniti terjatve, kar bi moralo sodišče upoštevati, in ker ni, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, pri čemer ni ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče bi moralo upoštevati dogovor med strankama o višini 3.317,62 EUR. Sodišče je tako neutemeljeno naložilo toženi stranki neto plačilo plač, pri čemer je tožena stranka izkazala, da je za tožnika 10. 8. 2016 plačala kredit v višini 542,35 EUR, dne 26. 8. 2016 zavarovalno premijo v višini 462,00 EUR, dne 29. 8. 2016 976,23 EUR odvetniških stroškov, dne 24. 10. 2016 ponovno kredit v višini 1.084,70 EUR. Sicer drži, da je tožena stranka navedena plačila poračunala tako, da tožniku ni izplačala neto plače in stroškov, tega pa ni ustrezno prikazala na obračunskih listih, vendar pa navedenega nikakor ni moč šteti v breme tožene stranke. Nelogično je, da delodajalec po lastni volji plačuje delavčeve obveznosti oziroma dolgove tretjim osebam. Namen določbe 136. člena ZDR-1 je v preprečevanju samovoljnega pobotavanja terjatev s strani delodajalca (zaščiti delavca kot šibkejše stranke) ob izplačilu plače v času trajanja delovnega razmerja. Ob tem je potrebno upoštevati, da je tožnik podpisal izjave ob prejemu plačilnih list, torej se je z obračuni strinjal tudi v primeru, ko so mu bili zneski odtegnjeni.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Obrazložitev sodbe je zadostna, jasna in nedvoumna. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so tožnikove terjatve za mesece julij, avgust in september 2016 bremen proste, za meseca oktober in november 2016 pa je sodišče prve stopnje na podlagi 102. člena ZIZ pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub izvršilnim postopkom, na podlagi 102. člena ZIZ upravičen do izplačila v višini 2/3 minimalne plače v znesku 600,95 EUR. Tako je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter je sodišče na podlagi trditvene podlage in predloženih dokazov obeh strank pravilno izvedlo dokazno oceno vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj in sprejelo odločitev kot to izhaja iz izreka sodbe. Pritožbena navedba, da je bil med strankama dosežen dogovor o plačilu tožnikovih dolgov je neutemeljena, saj to ni bilo ugotovljeno v dokaznem postopku. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo podpisane izjave o prejemu plačilnih list, tožnik odgovarja, da to ne drži. Tožnik je priznal zgolj podpis na potrdilu za oktober 2016, pri čemer pa potrjuje le prejem listine, ne pa prejem denarja, plače. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka, saj tožnik matematično gledano ni uspel le z majhnim delom svojega zahtevka. Tožnik je uspel z 90 % svojega zahtevka, torej je sodišče pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in odločitev o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožba z navedbo, da obrazložitev izpodbijanega dela sodbe na dosega standarda obrazloženosti, smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe vsebuje odgovore na vsa vprašanja, ki so odločilnega pomena za odločitev. Nestrinjanje z razlogi, s katerimi je sodišče argumentiralo odločitev, pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Sicer pa je sodišče odločalo upoštevaje trditveno podlago tožnika in dokazno ocenilo izvedene dokaze obeh strank, upoštevaje pri tem dokazno breme, ki je bilo na strani tožene stranke.

7. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, ter zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke A.A. ter priči B.B. in C.C. ter ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v pretežnem delu utemeljen. Prav tako je sodišče dovolilo spremembo tožbe tožnika na podlagi določil prvega odstavka 185. člena ZPP, saj je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

8. Poudariti je, da je sodišče pravilno upoštevalo trditveno podlago tožnika ter predlagane dokaze in pravilno štelo, da je na podlagi določil prvega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) določeno, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila neveljavna. Prav tako drugi odstavek 136. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je imela soglasje tožnika za pobot svojih terjatev do njega, ki naj bi jih pobotala ob plačilu neto plače, povračilu stroškov, regresa za letni dopust ali odpravnine ali ker naj bi tožniku posojala denar ali mu izplačevala gotovino. Prav tako ni mogoče slediti ugovorom o zadržanju oziroma odtegljajih tožniku glede na veljavne izvršilne naslove, bodisi sodne ali davčne terjatve ter ker naj bi tožnik podal tudi odstopno izjavo oziroma pravno izplačilno prepoved. Ob navedenem je sodišče pravilno štelo, da je potrebno upoštevati 129. člen ZIZ in 135. člen ZIZ, pri čemer na podlagi 102. člena ZIZ velja, da je mogoče seči na tožnikove prejemke le do dveh tretjin teh prejemkov oziroma tako, da tožniku oziroma dolžniku ostane najmanj 76 % minimalne plače. Navedeno je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo in tudi obrazložilo svojo odločitev. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da se je tožnik s podpisom plačilnih list strinjal z načinom izplačila plače, pa tudi sicer tožena stranka niti ni prikazala odtegljaja na plačilnih listih in navedenega ni dokazala v sodnem postopku.

9. Sodišče je tudi tožniku pravilno priznalo regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, saj prvi odstavek 131. člena ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače 790,73 EUR, pri čemer mora regres izplačati do 1. julija tekočega leta. Tako pripadajo tožniku tudi zakonske zamudne obresti od neto zneska, po obračunu in plačilu akontacije dohodnine. Tožniku pripada tudi odpravnina v višini 161,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2016 dalje.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede plačila stroškov postopka, saj je tožnik v pravdi uspel v večinskem delu, tako da je sodišče o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP. Poudariti je tudi, da zavrženje tožbe glede ugotovitve, da pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje med strankama ni prenehalo 7. 12. 2016 ampak je trajalo do 16. 12. 2016 z vsemi pravicami in obveznostmi, ne vpliva na odločitev o stroških, saj gre v tem delu za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.