Jedro

Tožnik v tem postopku uveljavlja od toženke plačilo odškodnine zaradi nižje pokojnine. To škodo mu je povzročila toženka z napačnim obračunavanjem in izplačilom plač za obdobja v zadnjih treh letih pred upokojitvijo. Tožniku je škoda nastajala sukcesivno ob vsakomesečnem izplačilu pokojnine, ki je bila nižja od pripadajoče ter tako nastajajoča škoda ne izvira iz enkratnega in zaključenega ravnanja tožene stranke, pač pa tudi še iz njenega nadaljnjega kontinuiranega zavračanja obračuna in plačila dolgovanih razlik plače ter predpisanih davkov in prispevkov. Zaradi tega je začel teči zastaralni rok za uveljavljanje te škode z vsakomesečnim izplačilom nižje pokojnine (1. odstavek 352. člena OZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka in tožniku dosodilo odškodnino le za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe.

Ker je tožniku škoda nastajala vsakomesečno ob prejemu nižjega zneska pokojnine, bi bil tožnik skladno s 165. členom OZ upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska vsakomesečne škode do plačila.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (točka IV izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženi stranki dolžan povrniti tožnik, zviša na 789,19 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.520,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka sklepa, ki pa ni pod pritožbo). S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 3.940,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 do plačila (točka II izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 44.928,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 do plačila je zavrnilo (točka III izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka v roku 8 dni dolžna toženi stranki povrniti 562,14 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka IV izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka III izreka) ter zoper stroškovni del sodbe (točka IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu ter toženi stranki naloži povrnitev vseh prvostopnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok za uveljavljanje škode začel teči z vsakomesečnim izplačilom nižje pokojnine ter da je zato zastaran zahtevek za plačilo škode, nastale v času več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (pred 10. 2. 2007). V primeru ponavljalnih škodnih dejanj, v skladu z ustaljeno sodno prakso in teorijo, začne teči zastaralni rok od konca pojavljanih škodnih dejanj, torej od nastanka zadnjih škodnih posledic dalje, saj dejstva nastanka škode ni mogoče deliti zaradi trajanja zastaralnega roka. Za ugotovitev pokojninske osnove je potrebno poznati celoto plač in od njih plačanih prispevkov, kar v primeru škode pomeni, da je njen obstoj in obseg lahko objektivno ugotovljiv in s tem tudi (po)znan šele, ko je znano celotno prikrajšanje za celotno obdobje in zanj plačani prispevki, saj je šele tedaj mogoče ugotoviti, kakšna je pokojninska osnova in kakšna višina pokojnine glede na to zavarovancu (v naprej) gre oziroma bi mu kot oškodovancu tudi za vse preteklo obdobje šla. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo prikrajšanje tožnika pri pokojnini ugotovljivo vsak mesec izplačevanja pokojnine posebej, tudi še pred koncem škodnih dejanj, je dejansko in materialnopravno povsem napačno. Bistvo tožnikove pravne argumentacije je bilo, da pred pridobitvijo pravice do višje pokojnine s konstitutivno odločbo ZPIZ za to svojo pravico objektivno ni mogel vedeti. Dokler mu ni bila priznana pravica za vnaprej, mu niti objektivno niti subjektivno tudi ni moglo biti znano, da je isto pravico za nazaj že izgubil. V celoti je dejansko šlo za novo škodo, katere obstoj in obseg (prvostopno sodišče obseg škode materialnopravno enači z višino škode) je zvedel in mogel zvedeti šele z izdajo konstitutivnih odločb o njegovi pravici glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo za celotno relevantno obdobje na podlagi plačanih prispevkov. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje povsem napačno opredelilo do vprašanja, kdaj je tožnik zvedel oziroma mogel zvedeti za škodo. Jasne opredelitve izpodbijana sodba o tem pravno pomembnem dejstvu sploh nima, zaradi česar je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pravno pomembnega dejstva o tem, da je nujna predpostavka za začetek teka zastaralnega roka sam obstoj škode in vednost o njej, pri čemer je vednost o škodi vezana na znanost vseh okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg oziroma višino škode. Do vseh teh pravno relevantnih dejstev se opredeljuje le z vidika tožnikove hipotetične možnosti, da z izvedencem izračuna višino prikrajšanja po pokojnini, tedaj, ko je tožnik vložil tožbo na priznanje letalskega dodatka in izplačilo razlik v plači iz tega naslova. Takšna razlaga pa pomeni izigranje instituta zastaranja v škodo oškodovanca, saj je po tej razlagi zastaralni rok potekel, preden se je škoda stabilizirala, torej preden je tožnik sploh imel možnost postaviti konkretiziran odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje se do trditev in pravne argumentacije tožnika sploh ni opredelilo. Tudi če je sodišče prve stopnje zavzelo drugačna materialnopravna stališča, bi svoje zaključke moralo podrobno obrazložiti. V nasprotnem primeru namreč krši tožnikovo pravico do izjavljanja v postopku. Prvostopno sodišče ni zadostilo standardu obrazložene sodne odločbe, ki je ustavnopravna kategorija, saj se tožnik zgolj na podlagi drugačnega zavzetega stališča v izpodbijani sodbi ne more prepričati v to, da je sodišče njegovo pravno argumentacijo vzelo v obzir in jo dejansko sploh obravnavalo, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka II izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (točka IV izreka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba v delu, v katerem se nanaša na obrazložitev odškodninske odgovornosti tožene stranke neustrezno obrazložena (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj ne vsebuje razlogov glede vseh predpisanih elementov za odškodninsko odgovornost. O krivdi v prvostopenjski sodbi ni govora, enako velja glede vzročne zveze. Dejstvo, da je med pravdnima strankama pri naslovnem sodišču potekal tudi delovni spor pod opr. št. III Pd 512/97, v katerem je tožnik vtoževal razliko v plači, še ne pomeni, da je šlo zaradi neizplačila, ki ga je nato tožniku pravnomočno prisodilo sodišče, za protipravno ravnanje tožene stranke. Drugačno stališče tožene stranke, zaradi katerega ne izplača določenega plačila, za katerega se nato v sodnem postopku izkaže, da je delavec Republike Slovenije do njega upravičen, torej še ne pomeni neposredno oz. samo po sebi odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Prvostopenjsko sodišče se za utemeljevanje elementa protipravnosti sklicuje zgolj na pravnomočno odločitev v delovnem sporu, ne da bi bilo pri tem ugotovljeno (in pri tem seveda tudi zatrjevano), da je tako neizplačilo storila namenoma, zato da bi škodila tožniku, oziroma da bi kršila povsem jasne in nedvoumne določbe predpisov, ali če bi te določbe namerno razlagala očitno napačno ali v nasprotju z ustaljeno razlago oziroma sodno prakso. Protipravnega ravnanja ne konstituira že vsaka nepravilnost v odločitvi, ki se izkaže naknadno v sporu. Ravnanje mora biti zunaj okvira pravno še dopustnega ravnanja, v smislu arbitrarnosti, za odločanje izven kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka, za neuporabo povsem jasne zakonske določbe ali neobrazloženega odstopa od ustaljene (sodne) prakse. Manj od tega za utemeljitev protipravnosti ravnanja državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi 26. člena Ustave RS ne zadošča. Tožena stranka je že v 7. točki svoje pripravljale vloge z dne 25. 3. 2013 pojasnila podlage za svoje ravnanje oz. podala stališče v zvezi z izplačevanjem spornega dodatka, ki je predstavljal vtoževano razliko v plači, nanašajoč se na vprašanje krivde oziroma njene ekskulpacije. Do teh relevantnih vprašanj se prvostopenjska sodba ni opredelila, zato je prišlo tudi do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Šlo je za sistemsko ureditev iz 65. člena ZDDO v zvezi s sklepom Vlade RS kot izvedbenim aktom oziroma sklepom ministra kot izvedbenim aktom. Taka sistemska ureditev je veljala enako za vse delavce in tožena stranka je tudi enako ravnala v vseh tovrstnih primerih. Torej je štela, da pred določenim obdobjem ni imela pravne podlage za izplačevanje spornega dodatka, pri tem pa se je sklicevala tudi na sodno prakso. Pomanjkljivi so tudi razlogi prvostopenjske sodbe v zvezi s soodgovornostjo tožeče stranke. Prav to, da je tožnik tožbo za razliko v plači vložil šele v letu 1997, to je tri leta po upokojitvi, kaže na njegovo opustitev potrebnih ravnanj povprečno skrbnega človeka. Tožniku je bila, zaradi upokojitve 1. 6. 1994, o tem izdana odločba ZPIZ z dne 1. 9. 1994, s katero mu je bila odmerjena pokojnina. Tožnik je tožbo vložil za obdobje od 1. 7. 1991 do 30. 11. 1993. To pa bi lahko storil že pred letom 1997. Za vprašanje oškodovančevega soprispevka ni pomembno, ali je šlo pri njegovem ravnanju za protipravno oziroma nedopustno ravnanje (kot izhaja iz prvostopenjske sodbe), pač pa mora to ravnanje imeti znake neskrbnega ravnanja. Ravnanje tožene stranke in tožnika glede na določbe vsakokrat veljavnega zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je treba presojati tudi z gledišča vzročne zveze. Če bi namreč tožeča stranka že v času od 1. 7. 1991 do 30. 11. 1993 sprožila spor zaradi zatrjevanih premalo izplačanih plač, bi v postopku odločanja o tožnikovi starostni pokojnini v letu 1994 to vsekakor imelo vpliv na navedeni postopek, seveda le v primeru, da bi tožnik v postopku odmere pokojnine to (sploh) izpostavil. Tudi VDSS je v sodbi opr. št. Psp 446/2009 izpostavilo, da bi tožnik lahko še v postopku pri zavodu podal ugovor oz. drugačno izjavo ali pa izjave ne bi podal. Glede na navedeno je utemeljen ugovor tožene stranke iz 11. točke njene pripravljalne vloge z dne 17. 4. 2013, da bi moral tožnik najkasneje ob podaji zahteve za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine zahtevati prekinitev postopka in vložiti tožbo za izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 7. 1991 do 30. 11. 1993, saj gre za že znano, preteklo obdobje, ne pa da je to storil šele v letu 1997. S pravočasno vložitvijo tožbe bi pravzaprav preprečil nastanek zatrjevane vtoževane škode. Zaradi napačnega stališča o odškodninski odgovornosti tožene stranke sodišče tudi ni pravilno dosodilo tožeči stranki zakonskih zamudnih obresti. Poleg tega tožena stranka tudi izpostavlja, da 165. člen OZ določa le zapadlost, ne pa tudi zamude z odškodninsko obveznostjo, zaradi česar zamuda nastane šele pod pogoji iz 299. člena OZ - z vložitvijo tožbe oz. odškodninskega zahtevka, ko je tožena stranka lahko seznanjena z višino terjatve. Tožniku je bila pokojnina odmerjena z odločbo v septembru 1994 in takrat je najkasneje izvedel za škodo oziroma višino škode, torej za razliko v pokojnini, oziroma jo je lahko izračunal. Zato ne drži, da bi nastajajoča škoda ne izvirala iz enkratnega in zaključenega toženkinega dejanja, saj je to opredeljeno kot premalo izplačana plača v obdobju od julija 1991 do novembra 1993. Toženkina dejanja so bila v letu 1994 vsekakor zaključena, saj je tožnik vtoževal razlike v plači za obdobje pred upokojitvijo oziroma celo do najkasneje novembra 1993. Izplačevanje pokojnine pa ni toženkino dejanje in torej nikakor ne gre za njeno nadaljnje kontinuirano zavračanje obračuna in plačila dolgovanih razlik plače ter predpisanih davkov in prispevkov. Tožena stranka je menila, da je tožniku plačo v obdobju od 1. 7. 1991 do 30. 11. 1993 izplačala pravilno. Prvostopenjsko sodišče se v 12. točki obrazložitve prav tako sklicuje na to, da je tožnik razlike v plači zneskovno vtoževal že od leta 1997 ter, da je lahko izračunal svoje prikrajšanje pri pokojnini tudi pred letom 2007, pa vendarle ni definiralo tistega trenutka, torej vsaj leta 1997, za pričetek teka zastaranja. Zatrjevana škoda predstavlja kontinuiteto istega dejanskega stanja, torej v obdobju od leta 1991 do 1993 neizplačanega dela plače, zato ni pravilno stališče o postopnem nastajanju škode z vsakokratnim izplačilom posameznega mesečnega zneska pokojnine. Terjatev tožeče stranke je po svoji naravi terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, tj. škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Tudi zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Prva škoda iz naslova manjše pokojnine pa je tožeči stranki nastala najkasneje v letu 1994, ko ji je bila z odločbo v septembru 1994 določena pokojnina zaradi upokojitve. Subjektivni zastaralni rok je torej potekel najkasneje v septembru 1997 in ker tožeča stranka v tem času ni vložila tožbe, je zastarala njena celotna terjatev za povrnitev nadaljnje sukcesivno nastajajoče škode, torej tudi škode, ki naj bi ji nastala v zadnjih treh (petih) letih pred vložitvijo tožbe. Iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 64/2012 izhaja podobno dejansko stanje kot v tej zadevi - materialna škoda naj bi tožniku nastala zaradi opustitve tožene stranke, ki ni pravočasno izdala sklepa o razporeditvi na ustrezno delovno mesto po pravnomočnosti odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Sodišče se je postavilo na stališče, da je škoda nastala najkasneje z zaključkom nezakonitega stanja, ko je bil tožnik s sklepom razporejen na ustrezno delovno mesto glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Tožnik se je v tej zadevi upokojil s 1. 6. 1994, zato je najkasneje s tem datumom prenehalo ravnanje tožene stranke, ki se je nanašalo na premalo izplačane plače in glede na tožnikovo upokojitev že po naravi stvari ni moglo več trajati. Upoštevaje stališče iz navedene sodbe je torej zastaranje v tej zadevi pričelo teči najkasneje s 1. 6. 1994. Škodni dogodek se je, glede na trditveno podlago, v tej zadevi pričel dogajati že v juliju 1991 oziroma ob izplačilu plače za julij 1991 in je trajal vse do 30. 11. 1993 in tožeča stranka se je z nastankom škode lahko seznanila ob prejemu vsakokratnega obračuna plače v navedenem obdobju. Tudi s tega vidika je pričelo zastaranja teči najkasneje z dnem upokojitve, saj se je tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje zakonodaje v zvezi s tem, da višje pokojnine od ZPIZ-a ne bo uspel uveljaviti za nazaj niti v primeru, da mu bo tožena stranka prispevke od pripadajočih razlik v plači v bodoče kdaj plačala, saj pokojninska zakonodaja ne omogoča odmerjanja višje pokojnine za nazaj oziroma odločba ZPIZ ne učinkuje za nazaj. Uspeh strank ni ustrezno opredeljen. Tožeča stranka je uspela s 7,82 % od prvotno vtoževanega zneska, tožena stranka pa z razliko, torej z 92,18 %. Stroški oziroma nagrada bi morali biti odmerjeni od vrednosti spornega predmeta, tj. od 50.388,68 EUR in sorazmerno odmerjeni glede na prej navedena odstotka. Poleg tega tožena stranka tudi meni, da so bili tožeči stranki napačno priznani stroški fotokopiranja, saj se ti po tarifni številki 6000 ZOdvT lahko zaračunajo šele, če je treba izdelati več kakor sto strani.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata stranki in tudi ne tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino zaradi prikrajšanja pri pokojnini v višini 3.940,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 do plačila, zavrnilo pa je višji tožnikov zahtevek iz tega naslova v višini 44.928,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 do plačila. Tožnik je vložil tožbo za plačilo premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi ravnanja tožene stranke, ki mu v obdobju od 1. 7. 1991 do 31. 5. 1994, ko se je upokojil, ni izplačevala ustrezne plače, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočnimi sodbami v individualnih delovnih sporih. Tako mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanja Slovenije (ZPIZ) z dne 1. 9. 1994 ob upokojitvi dne 1. 6. 1994 odmerjena pokojnina na podlagi pokojninske osnove izračunane po podatkih o plačah iz obdobja od leta 1991 do 1993. Na podlagi plačila tožene stranke po pravnomočni sodbi v zadevi opr. št. III Pd 512/1997 mu je ZPIZ z odločbo z dne 17. 8. 2007 za čas od 1. 3. 2007 dalje priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 947,56 EUR. Tožnik se je zoper odmero pritožil, njegova pritožba pa je bila zavrnjena z odločbo z dne 6. 12. 2007. Obveznosti iz pravnomočne sodbe opr. št. II Pd 1070/2006 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 443/2007 je tožena stranka izvršila dne 4. 1. 2008 in ZPIZ mu je z odločbo z dne 9. 7. 2008 za čas od 1. 2. 2008 dalje priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 1.324,05 EUR. Tudi pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena. Tožnik je vložil tožbo za odpravo obeh dokončnih odločb ZPIZ v delih, v katerih je odločeno, da ima pravico do starostne pokojnine v znesku 947,56 na mesec le od 1. 3. 2007 dalje oziroma da ima pravico do starostne pokojnine 1.324,05 EUR na mesec le od 1. 2. 2008 dalje. Zahteval je, da se obe odločbi v odpravljenem delu nadomestita tako, da se ugotovi, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v navedenih višinah od 1. 6. 1994 dalje ter da se mu izračunani zneski poračunajo tudi za čas od 1. 6. 1994 do 28. 2. 2007 oziroma do 1. 2. 2008 ter se mu izplačajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2007 oziroma od 1. 2. 2008 dalje do plačila. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil s pravnomočno sodbo opr. št. Ps 3331/2007 z dne 30. 9. 2009 v zvezi s sodbo opr. št. Psp 646/2009 z dne 18. 2. 2010 zavrnjen, s sodbo opr. št. VIII Ips 146/2010 z dne 8. 11. 2011 pa je bila zavrnjena tudi revizija, ki jo je vložil tožnik. Zaradi nedopustnega in nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočno zaključenem individualnem delovnem sporu, mu je bila ob upokojitvi odmerjena prenizka pokojnina in ker je do ponovne odmere prišlo šele 1. 3. 2007, do pravilne pa šele 9. 7. 2008, tožnik od tožene stranke zahteva izplačilo odškodnine v višini razlike, ki je 50.388,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa še dodaja: Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka ne navaja, katero ravnanje sodišča prve stopnje naj bi predstavljalo to kršitev, iz listin v spisu pa ne izhaja, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, enako pa velja tudi za pritožbene navedbe tožeče stranke. Očitno je, da se stranki z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinjata, vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in ustreza standardu obrazložene sodne odločbe, zato tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

K pritožbi tožeče stranke: Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastajala sukcesivno, torej z vsakomesečnim izplačilom nižje pokojnine, kar je podrobneje pojasnjeno v točki 14 obrazložitve te sodbe. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi tožnik, ob povprečni skrbnosti, za škodo in povzročitelja lahko izvedel ob vsakokratnih izplačilih posameznih zneskov pokojnin. Ker je v letu 1997 vložil tožbo za obračun in izplačilo razlik v plači ter plačilo prispevkov, je že takrat vedel, da mu pokojnina ni bila odmerjena od pravilne osnove, tako da je bil tudi obseg škode, ki mu je mesečno nastajala, določljiv. Najkasneje v letu 2000, pa bi se moral zavedati, da tudi v primeru, če mu bo tožena stranka vtoževane razlike v plači za preteklo obdobje dejansko izplačala, višje pokojnine za nazaj ne bo uspel uveljaviti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2000, namreč ni imel določb o priznavanju dodatno odmerjene pokojnine, ki je posledica naknadnega plačila prispevkov za nazaj, poleg tega pa tudi odločba, izdana v obnovi postopka, ne učinkuje za nazaj. Glede na navedeno je neutemeljeno tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da pred konstitutivnima odločbama ZPIZ iz let 2007 in 2008, za svojo pravico do višje pokojnine ni mogel vedeti. Ker je višina pokojnine odvisna od višine plačanih prispevkov, tožnik pa je višjo plačo in s tem tudi prispevke vtoževal, je vsekakor vedel, da ima pravico do višje pokojnine in da je zaradi izplačevanja nižje pokojnine oškodovan. Zaradi tega je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke, da gre za novo škodo, ki mu je nastala ob izdaji konstitutivnih odločb ZPIZ v letih 2007 in 2008. K pritožbi tožene stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodba v delu, ki se nanaša na obrazložitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, neustrezno obrazložena, ker ne vsebuje razlogov glede vseh predpisanih elementov odškodninske odgovornosti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu res nekoliko skopa, vendar pa iz sodbe izhaja, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko tožniku v obdobju zaposlitve ni izplačevala plače, ki mu je pripadala. Tožena stranka namreč ni poskrbela za zakonito ureditev položaja pripadnikov JLA, ki so prestopili v TO. Tožnik je bil namreč fiktivno oziroma nezakonito razporejen (na podlagi nezakonitih formacij, za katere Vlada RS skladno z določbo 3. člena takrat veljavnega Zakona o delavcih v državnih organih – ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji, ni dala soglasja) in zato prikrajšan pri plači, torej ni imel pravic, ki mu jih je zagotavljal 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS, št. 1/91-I in naslednji). S tem je tožena stranka kršila jasne in nedvoumne predpise. Po krivdi tožene stranke je zaradi njenega opisanega ravnanja tožniku nastala škoda. Pri tem je nepomembno pritožbeno navajanje, da je šlo za sistemsko ureditev in da je enako ravnala v vseh tovrstnih primerih.

Tožnik za škodo, ki mu je nastala, ni soodgovoren, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je tožniku očitati, da ni bil dovolj skrben, ker je tožbo za plačilo razlike v plači vložil šele leta 1997. Vsekakor je tožbo vložil pred zastaranjem terjatev iz tega naslova. Dejstvo je, da je višina pokojnine odvisna od plačanih prispevkov, zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na to, da ni izplačevalka pokojnine. Razlog za škodo, ki je tožniku nastala zaradi prenizko odmerjene pokojnine, je dejansko v kontinuiranem zavlačevanju obračuna in plačila dolgovanih razlik plače in predpisanih davkov in prispevkov s strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku škoda nastajala sukcesivno ob vsakomesečnem izplačilu pokojnine, ki je bila nižja od pripadajoče ter tako nastajajoča škoda ne izvira iz enkratnega in zaključenega ravnanja tožene stranke, pač pa tudi še iz njenega nadaljnjega kontinuiranega zavračanja obračuna in plačila dolgovanih razlik plače ter predpisanih davkov in prispevkov. Zaradi tega je po stališču sodišča prve stopnje začel teči zastaralni rok za uveljavljanje te škode z vsakomesečnim izplačilom nižje pokojnine (1. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka in tožniku dosodilo odškodnino le za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe. Enako stališče glede sukcesivne škode je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od 26. 11. 2009 dalje, saj je tožena stranka šele takrat prejela njegov odškodninski zahtevek. Ker je tožniku škoda nastajala vsakomesečno ob prejemu nižjega zneska pokojnine, bi bil tožnik skladno s 165. členom OZ upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska vsakomesečne škode do plačila. Ker je zadnji znesek nižje pokojnine tožniku izplačan za mesec januar 2008, tožnik pa je zahteval zakonske zamudne obresti od 9. 7. 2008 dalje do plačila, je odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je zakonske zamudne obresti dosodilo od tega datuma, pravilna.

Utemeljeno opozarja tožena stranka, da sodišče prve stopnje stroškov postopka ni pravilno odmerilo. Ob vrednosti spora 50.388,68 EUR je nagrada za postopek po tar št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) 956,80 EUR, po tar. št. 6000 se priznavajo stroški fotokopiranja v primeru, da je bilo potrebno izdelati več kot 100 fotokopij, po tar. št. 6002 pa je pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev največ 20,00 EUR. Tožnik je v pravdi uspel 7,82 % tožena stranka pa 92,18 %. Tako znašajo potrebni stroški (155. člen ZPP) tožnika 92,79 EUR, tožene stranke pa 881,97 EUR. Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 789,19 EUR potrebnih stroškov postopka na prvi stopnji. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sodbo v tem delu delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, delno utemeljena, ji je v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, zvišalo na 789,19 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela le v manjšem delu glede odločitve o stroških postopka, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.