Jedro

Iz podatkov spisa in navedb tožnika izhaja, da mu mnenje strokovne komisije ni bilo vročeno, niti da ga komisija ni vabila na sejo, čeprav je za to imela podlago v 23. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Prav to mnenje pa je bilo ena od podlag za odločitev ministra o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca. S tem, ko je tožena stranka z opustitvijo vročitve strokovnega mnenja tožniku ni omogočila, da se o njem izjavi in nanj ustrezno reagira pred izdajo izpodbijane odločbe, je bistveno kršila pravila upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba ministra za pravosodje, št. 705-142/2007/17 z dne 11. 9. 2008 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je minister za pravosodje v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da se tožnik kot sodni izvedenec, imenovan za strokovno področje arhitekture in gradbeništvo, razreši z dnem dokončnosti odločbe. Ob tem mu je minister v 2. točki izreka odločbe naložil, da mora v treh v dneh od prejema odločbe oddati Ministrstvu za pravosodje svojo štampiljko in izkaznico. Razrešitev izvedenca se vpiše v imenik izvedencev in cenilcev ter objavi v Uradnem listu Republike Slovenije ter na oglasnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka izpodbijane odločbe). V obrazložitvi pojasnjuje, da je Ministrstvo za pravosodje dne 25. 2. 2004 izdalo odločbo, št. 165-04-970/00, s katero je bil tožnik po uradni dolžnosti imenovan za sodnega izvedenca za strokovni področji arhitekture in gradbeništva, na podlagi 19. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (Uradni list RS, št. 75/03). Dne 27. 2. 2007 pa je Ministrstvo za pravosodje prejelo pritožbo A.A. zoper delo omenjenega sodnega izvedenca, konkretno glede izvedenskega mnenja o ustreznosti postopkov pri izvedbi zasteklitev rimske opekarske peči v Ž. dne 23. 7. 2001. V nadaljevanju citira 84., 86. in 87. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07-UBP4 in 45/08, v nadaljevanju ZS) ter pri tem našteva pogoje za morebitno razrešitev izvedenca. Sklicuje se tudi na Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik) oziroma na njegov 19. in 20. člen. V nadaljevanju pojasnjuje, da je v zvezi s pritožbo A.A. ministrstvo zaprosilo Združenje sodnih cenilcev in izvedencev Slovenije za izdelavo strokovnega mnenja. Slednje je Ministrstvo za pravosodje dne 9. 5. 2007 obvestilo, da mnenja ne morejo izdelati, ker spor še traja in niti nimajo sredstev za izdelavo strokovnih mnenj. V nadaljevanju je Ministrstvo za pravosodje dne 13. 11. 2007 izvedencu v skladu s Pravilnikom poslalo dopis, v katerem ga je obvestilo, da je minister zoper njega po 3. točki 1. odstavka 89. člena ZS, po uradni dolžnosti uvedel postopek za razrešitev in ga hkrati po 12. členu Pravilniku pozvalo k odgovoru na pritožbo A.A. Slednji je podal odgovor na pritožbo v dopisu dne 26. 11. 2007. V nadaljevanju je Ministrstvo za pravosodje, na podlagi 22. člena Pravilnika in 89. člena ZS s sklepom z dne 31. 3. 2008 ustanovilo strokovno komisijo za ugotavljanje pogojev za razrešitev sodnega izvedenca ter ji naložilo ugotovitev morebitnega obstoja pogojev za razrešitev. Iz poročila komisije z dne 24. 4. 2008 izhaja, da je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja kršil 2. člen Pravilnika. Zato je po mnenju komisije potrebno na podlagi 3. točke 1. odstavka 89. člena ZS, izvedenca razrešiti. Minister za pravosodje je pri tem zapisal, da pri odločitvi o tem, ali bo določenega izvedenca razrešil ali ne, ni vezan na mnenje komisije v smislu 4. odstavka 23. člena Pravilnika. Ocenil pa je vse navedbe in razloge, ki jih je v svojem odgovoru navedel tožnik. Meni pa, da le-ti ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Iz razpoložljive dokumentacije in poročila strokovne komisije je namreč jasno razvidno, da je delo izvedeno pristransko in da ne temelji na pravilih stroke. Pri izdelavi mnenja tožnik namreč ni upošteval dejstva, da je bil naročnik brez gradbenega dovoljenja, kakor tudi ne mnenje Zavoda za raziskave materiala in konstrukcij z dne 27. 10. 2000, iz katerega izhaja, da se dela na peči ne smejo pričeti pred sanacijo kanalizacijske cevi in ne pravilno izvedene drenaže. Vse pa kaže na to, da se dela niso mogla nemoteno izvajati oziroma nadaljevati. Za delo vsakega izvedenca sta izredno pomembna nepristranost in objektivnost, česar pa tožnik pri izdelavi mnenja, ko se je spustil v vrednostno ocenjevanje, ni izpolnil. S tem je kršil 2. člen Pravilnika, saj mnenja ni izdelal vestno ter skladu s pravili znanost in stroke. Ta kršitev pa predstavlja podlago za njegovo razrešitev na podlagi 3. točke 1. odstavka 89. člena ZS, torej za primer, če svojih dolžnosti ne opravlja redno in vestno.

Tožnik se s tako odločitvijo ministra ne strinja ter vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Prepričan je, da je njegova razrešitev nezakonita, saj v postopkih komisije sploh ni mogel sodelovati, niti ni za imenovanje komisije vedel. Prav tako ni dokazano, da svojega dela ne bi opravljal vestno in redno. Sploh pa sta pogoja za razrešitev v 3. točki 1. odstavka 89. člena ZS navedena kumulativno, o čemer pa v danem primeru ne more biti govora. V obravnavani zadevi je šlo za pred pravdno mnenje, izdelano pa naročilu ene izmed strank. Izvajalec A.A. d.o.o. v konkretnem primeru ni ravnal kot dober gospodar, saj je šlo za očitno neupravičeno zavlačevanje z začetkom izvajanja pogodbenih del. Naročnik z vloženo pritožbo zgolj išče krivca za napake, ki jih je storil sam, kar se vidi tudi v dejstvu, da je v tej zadevi sprožil postopek tudi zoper odvetnika tožnika, direktorja Pokrajinskega muzeja v Ž., pa je celo kazensko ovadil. Sicer pa A.A. niti ni v pogodbenem odnosu s Pokrajinskim muzejem v Ž., temveč je bila to družba A.A., d.o.o. Odločba tožene stranke torej temelji na pritožbi osebe, ki sploh ni bila udeležena v postopku, v katerem je tožnik izdelal izvedensko mnenje. V nadaljevanju podrobneje opisuje, zakaj meni, da je bilo njegovo, sicer sporno izvedensko mnenje, opravljeno vestno in v skladu s pravili stroke. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

V danem primeru je sporno, ali so bili pri tožniku v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja naročnika Pokrajinskega muzeja v Ž: glede izvedbe zasteklitve rimske opekarske peči v Ž. dne 23. 7. 2001, ugotovljene takšne nepravilnosti, ki narekujejo razrešitev izvedenca iz razloga, ker svojega dela ni opravil vestno in redno. Da bi se bilo mogoče vsebinsko opredeliti do zadeve, pa mora biti najprej pravilno izpeljan tudi postopek, v skladu z ustreznimi določili ZUP. Iz podatkov spisa in navedb tožnika v tožbi izhaja, da mu mnenje strokovne komisije ni bilo vročeno, niti, da ga omenjena komisija na sejo ni vabila, čeprav je za to imela podlago v 23. členu Pravilnika. Je pa bilo omenjeno mnenje ena od podlag za odločitev ministra v konkretni zadevi. 146. člen ZUP toženi stranki nalaga, da mora stranki omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku ter da se izjavi o predlogih in ponujenih dokazih ter da sodeluje pri izvedbi dokazov. Pri tem pa je pomemben še 4. odstavek 146. člena ZUP, ki izrecno pove, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba. Sodišče se glede na povedano strinja s tožečo stranko, da je tožena stranka pri razjasnjevanju spornega vprašanja, s tem, ko strokovnega mnenja tožniku ni vročila pred izdajo odločbe, kršila postopkovno pravila, v posledici česar je nepopolno ugotovila pravno relevantno dejansko stanje. Na podlagi 44. člena ZUP mora tožena stranka ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katere pravica ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. V smislu 7. člena ZUP pa mora organ pri postopanju in odločanju omogočati strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Eno izmed temeljnih načel ZUP je tudi načelo materialne resnice, izraženo v njegovem 8. členu. Ta organ zavezuje, da mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Smiselno enako določilo ima tudi 138. člen ZUP. S tem, ko tožena stranka z opustitvijo vročitve strokovnega mnenja tožniku ni omogočila, da se o njem izjavi in nanj ustrezno reagira pred izdajo izpodbijane odločbe, je po mnenju sodišča bistveno kršila pravila upravnega postopka iz določbe 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila spoštovana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo ministra odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V nadaljevanju naj tožena stranka omenjene pomanjkljivosti, v smislu napotil tega sodišča, odpravi. Šele potem bo namreč mogoče tudi vsebinsko presojati, ali obstojajo razlogi za morebitno razrešitev izvedenca iz 2. člena Pravilnika, ali ne.