Jedro

Cesijska pogodba je pogodba, s katero pride do spremembe upnika, medtem ko gre pri pristopu k dolgu za spremembo dolžnika in se že zaradi tega oba pravna instituta pojmovno izključujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 528/2014 z dne 8.12.2014 izreklo: “I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: “Tožena stranka T. d.o.o., matična št. X je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. d.o.o., matična št. Y plačati znesek v višini 62.980,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 17.937,28 EUR od dne 1.4.2012 dalje do plačila, - od zneska 40.678,07 EUR od dne 28.5.2012 dalje do plačila in - od zneska 4.365,58 EUR od dne 19.6.2012 dalje do plačila.” II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.013,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo dalje, do plačila.„

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v povrnitev stroške pritožbenega postopka, ki so nastali toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z iztekom 15 dni po dnevu izdaje odločbe o njihovi odmeri in tečejo do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh za presojo odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

9. Na podlagi izvedenih dokazov in njihove dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da je imela tožeča stranka z družbo P. d.d. dne 21. 7. 2011 sklenjeno kooperacijsko pogodbo št. A-85/2011 F10-NP in je na podlagi te kooperacijske pogodbe izvajala na objektu tehnološki objekt X. vezanje armature; (-) da je družba P. d.d. imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko in je dejansko v konkretnem primeru tožena stranka nastopala kot investitor - naročnik, družba P. d.d. je bila glavni izvajalec, tožeča stranka pa podizvajalec glavnega izvajalca; (-) da je bil med vsemi tremi naštetimi družbami 25. 8. 2011 sklenjen Sporazum o neposrednih plačilih kooperantov (v nadaljevanju: sporazum; 25. 8. 2011 ga je, kot zadnja, podpisala tožena stranka), s katerim je bilo dogovorjeno, da bo terjatve tožeče stranke do družbe P. d.d. po tej kooperacijski pogodbi poravnavala tožena stranka kot investitor neposredno, na način in pod pogoji iz tega sporazuma; (-) da so plačila potekala (dokler so potekala) na način opredeljen v sporazumu, končno pa je bila na takšen način delno tudi plačana 6. začasna situacija št. 004/12 z dne 31. 1. 2012, ki je v tem postopku vtoževana le še delno, za razliko v višini 17.937,28 EUR; (-) da je tožeča stranka kot podizvajalec - kooperant družbe P. d.d. na gradbišču tehnološki objekt X. izvedla vsa dela, zajeta v VII., IX. in X. začasni situaciji (listine A 6 do A 8), izstavljeni P. d.d. in je P. d.d. priznalo tudi obstoj terjatev tožeče stranke iz tega naslova, saj je 7. 5. 2012 potrdilo izpis odprtih postavk, na katerem so bile zajete te terjatve, kot izhaja iz predloženega IOP (listina A 9, pa tudi A 22 ), pa tudi posamezni IOP za posamezne terjatve (A 16, A 19) in je skupen znesek, vsebovan na IOP z dne 7. 5. 2012 znašal 108.194,79 EUR; (-) da je tožena stranka neposredno tožeči stranki poravnala del teh terjatev dne 30. 4. 2012 v znesku 45.213,66 EUR (izpis analitske kartice - listina B 7) in je tako od dne 7. 5. 2012 potrjenih 108.194,79 EUR obveznosti, ostalo odprtih še 62.980,93 EUR; (-) da iz IOP na dan 24. 4. 2012 (listina A9), potrjenega 7. 5. 2012 tudi jasno izhaja, da je tožena stranka terjatev pod št. dokumenta 004/12 z dne 31. 3. 2012 poravnala le delno v višini 103.643,85 EUR (od skupno 121.581.13 EUR) in je ta terjatev odprta le še za 17.937,28 EUR; (-) da je pogodbeni partner tožeče stranke P. d.d. potrdil obstoj in nespornost terjatev tožeče stranke, s tem pa tudi izvedbo del, ki jih je tožeča stranka zaračunala, poleg tega pa je to zelo prepričljivo potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke D. D., ki je povedal, da so na objektu X. izvedli vsa dela po pogodbi s P. d. d. ter da so v vseh primerih ravnali enako, torej da so pridobili potrjene situacije in IOP od P. d.d., kar so posredovali v T. d.d.; (-) da družba P. d.d. vtoževanih terjatev tožeči stranki ni plačala, zato je tožeča stranka le-te prijavila v stečajnem postopku nad družbo P. d.d. in so ji bile tam tudi v celoti priznane, kot izhaja iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev (listina B 31), prav tako pa tudi tožena stranka neposredno tožeči ni izvedla plačila;(-) da za vtoževane terjatve med pravdnima strankama ni bila (oziroma niso bile) sklenjena pisna cesijska pogodba niti tako imenovane obratne cesije, tako kot je bilo sicer običajno za že izvedena plačila terjatev tožeče stranke iz tega posla; (-) da je tožeča stranka toženi stranki za vse vtoževane obveznosti izročila s svoje strani podpisano cesijsko pogodbo in s strani družbe P. d.d. potrjen IOP obrazec in sicer dne 31. 1. 2012 za VII. začasno situacijo in za znesek 121.581,13 EUR (listina A14 - A16), dne 3. 4. 2012 za IX. začasno situacijo za znesek 40.678,07 EUR (listina A17-A19) in dne 8. 5. 2012 za X. začasno situacijo za znesek 4.365,58 EUR listine (A 20 - A 22); (-) da navedenih pogodb tožena stranka ni podpisala in podpisanih ni vrnila tožeči stranki, prav tako pa razen po VII. začasni situaciji plačanih 103.643,85 EUR, ki jih je tožena stranka neposredno nakazala tožeči stranki, v cesijskih pogodbah navedenih terjatev ni plačala; (-) da iz izpovedi tedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke S. T. in priče M. Ž. izhaja, da je tožena stranka plačila izvajala po podatkih posredovanih oziroma potrjenih s strani družbe P. d.d. in tudi priči J. Š. (vodja ekonomike investicij pri toženi stranki) in priča I. G. (vodja finančne službe tožene stranke) sta skladno izpovedali, kateri dokumenti so morali priti k njim na podlagi sporazuma ter da so situacije, ki jih je izstavljalo P., vsebovale razdelilnike, iz katerih je izhajalo kolikšna je obveznost do katerega od podizvajalcev in še, če nekoga v razdelilniku ni bilo, potem tudi podlage za cesijo in s tem za plačilo s strani tožene stranke ni bilo; (-) da sta obe slednji dve priči in tudi priča Ž. M. povedali, da so nekje oktobra, novembra 2011, ko je bilo nevarno, da gre P. d.d. v stečaj uvedli “obratne cesije”, kar je pomenilo, da je tožena stranka odkupila terjatev podizvajalca, ta pa je moral toženi stranki predložiti pogodbo o odkupu terjatev, enostransko izjavo in potrjen IOP; (-) da je to je moral predložiti podizvajalec, po izjavi priče Ž., ki je bil vodja projekta, pa je bila pogodba sklenjena, ko je tudi nadzorni inženir potrdil situacijo, kar vse izhaja tudi iz povsem skladne izpovedbe priče T. H., pravnice, ki je še natančneje pojasnila, da je sporazum predstavljal le podlago za pripravo vseh ostalih dokumentov, in je do plačila neposredno podizvajalcu s strani tožene stranke prišlo šele po izpolnitvi vseh, v sporazumu navedenih predpostavk; (-) da je sicer tožeča stranka v sporazumu dogovorjene operacije za neposredno plačilo izvedla (cesijska pogodba, IOP) in jih skupaj s potrjenimi IOP predložila v podpis in realizacijo toženi stranki, ki pa cesijskih pogodb ni podpisala, saj sama tedaj družbi P. d.d. ni dolgovala ničesar več, šlo bi naj celo za preplačilo, poleg tega pa situacije izvajalca niso bile potrjene s strani naročnika, zadnja 12. situacija z dne 18.4.2012 za dela v marcu 2012 (listina B21) pa je bila celo zaključena na 0,00, kar pomeni, da P. d.d. do tožene stranke ni imel nobene terjatve.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

11. Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno presojo namena sporazuma z dne 25.8.2011. 12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sporazum kot predmet dogovora določa “način plačila terjatev kooperanta do izvajalca” (prvi stavek l. člena in zadnji stavek 2. člena sporazuma) in tudi ves čas uporablja dikcijo “terjatev kooperanta do izvajalca”, tako, da ni dvoma, da sam sporazum še ni ustvaril samostojne terjatve kooperanta (tožeče stranke) do investitorja (tožene stranke), ampak je zgolj uredil način in pogoje za nastanek neposredne terjatve tožeče stranke do tožene, oziroma kooperanta do investitorja.

13. Nadalje je presodilo, da je bilo jasno dogovorjeno, da sporazum velja le za dela, opravljena s strani kooperanta na gradbišču T. v zvezi s pogodbo L., dne 12. 4. 2011 sklenjeno med investitorjem in izvajalcem in na podlagi kooperacijske pogodbe med T. in kooperantom št. K. z dne 21. 7. 2011. 14. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sporazum določa, da terjatve kooperanta do izvajalca za plačilo teh del, investitor poravna neposredno kooperantu in sicer na podlagi cesijskih pogodb, s katerimi bo izvajalec svoje terjatve do investitorja, v višini kooperantskega računa, prenesel na kooperanta. Cesijske pogodbe se sklenejo najkasneje do dneva izstavitve situacije, na podlagi kooperantskega računa, ki ga potrdi izvajalec. Obveznost izvajalca pa je bila, da cesijsko pogodbo podpiše in jo dostavi investitorju sočasno s svojo situacijo (3. člen sporazuma).

15. Na podlagi povzetih določb sporazuma je sodišče prve stopnje presodilo, da po sporazumu investitor oziroma tožena stranka prevzema obveznost neposrednega plačila tujega dolga, ki postane njen dolg šele ob pogoju (na podlagi potrjenih kooperantskih računov, skladnih s situacijami) sklenjenih cesijskih pogodb. Presodilo je, da kolikor bi šlo za dolg tožene stranke že s sklenitvijo samega sporazuma (kar bi bilo v primeru pristopa k dolgu), ne bi bilo potrebno še sklepanje cesijskih pogodb, ali pa, kot se je kasneje izvajalo, odkupi terjatev od kooperanta s strani investitorja in potem pobotanje teh terjatev z obveznostmi investitorja do izvajalca (“obratne cesije”).

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka s sporazumom prevzela določene obveznosti, zavezala se je, da bo kot tretji izpolnila obveznost P. d.d. do tožene stranke, torej tujo obveznost, če bodo za to izpolnjeni dogovorjeni pogoji. Ti pogoji pa so, da bi tožeča stranka od tožene stranke lahko utemeljeno zahtevala izpolnitev zgolj v primeru, če bi bile vtoževane terjatve skladne tudi z vsebino, s strani P. d.d. predložene potrjene situacije z razdelilnikom, in bi bili izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev cesijske pogodbe, ali pa, če bi bile cesijske pogodbe že sklenjene.

17. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožeča stranka za realizacijo sporazuma sicer res pripravila cesijske pogodbe in jih skupaj s potrjenimi IOP predložila v podpis in realizacijo toženi stranki, ki pa cesijskih pogodb ni podpisala, saj sama tedaj družbi P. d.d. ni dolgovala ničesar več, poleg tega pa situacije izvajalca niso bile potrjene s strani naročnika, zadnja situacija je bila celo zaključena na 0,00, kar pomeni, da P. d.d. do tožene stranke ni imel nobene terjatve.

18. Presoja sodišča prve stopnje je bila, da pogoji iz sporazuma niso bili v celoti izpolnjeni, zato tožena stranka ni bila dolžna podpisati cesijskih pogodb.

19. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo vsebine sporazuma, je po stališču pritožbenega sodišča zmoten.

20. Pritožbena trditev, da je bistvo in namen sporazuma neposredno plačilo tožene stranke tožeči stranki in da je to sodišče prve stopnje spregledalo, ne drži, saj je pojasnilo, da je tožena stranka s sporazumom sprejela zavezo neposrednega plačila tožeči stranki (prav v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje pritožba in očita, da se sodišče prve stopnje glede tega sploh ni izjasnilo).

21. Pritožba pa zmotno meni, da je za presojo namena sporazuma dovolj zgolj to in da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati še pogojev, pod katerimi bi prišlo do neposrednega plačila, ker da ob jasnih določilih sporazuma glede neposrednih plačil, sklepanje cesijskih pogodb sploh ni bilo potrebno.

22. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je bil namen sporazuma, da se zagotovijo neposredna plačila tožeči stranki kot podizvajalcu s strani investitorja – tožene stranke, vendar pa soglaša tudi s pritožbo, da so določila sporazuma povsem jasna in ko je temu tako, je potrebno sporazum upoštevati v celoti v njegovih jasnih določilih in tako kot glasi.(1) Tako izhaja iz ureditve 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

23. Za pritožbo določila sporazuma niso sporna, očitno pa želi doseči razlago, da so določila o tem, kako bo prišlo do neposrednega plačila odvečna in bi želela, da se šteje, kot da niso zapisana, s tem pa bi pravno želela doseči spremembo sporazuma.

24. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi morala sporazum podpisati pod prisilo ali grožnjo, nasprotno, trdila je: “Ker je tožeča stranka vztrajala pri tem, da mora dobiti zneske plačane s strani tožene stranke kot končnega naročnika ob zapadlosti, zato, da ne bo nosila morebitnega rizika neplačila s strani družbe P. d.d., je bil dne 25.8.2011 podpisan sporazum o neposrednih plačilih kooperantov med pravdnima strankama in družbo P. d.d.“ (hrbtna stran listne številke 1 spisa) in seveda jo sporazum zavezuje v celoti kot glasi, vsaka drugačna razlaga bi bila v nasprotju z ureditvijo iz prvega odstavka 82. člen OZ, saj spornih določil v sporazumu ni. Odvečna določila, kot jih poimenuje pritožba, pa zaradi tega ne postanejo sporna.

25. Vendar pritožba tudi glede določil, za katere meni, da so odvečna, spregleda, da je tožeča stranka v tožbi navedla: „V 2. členu sporazuma se je tožena stranka kot investitor zavezala, da bo terjatve tožeče stranke kot kooperanta do družbe P. d.d. kot izvajalca po Kooperacijski pogodbi plačevala neposredno kooperantu. V nadaljevanju sporazuma je bilo dogovorjen še tehnični način izvedbe plačil, ki se je v delno spremenjeni obliki, kar pa za obveznost plačila tožene stranke do tožeče stranke nima vpliva, tudi v nadaljevanju izvajal (prav tako hrbtna stran listne številke 1 spisa), kar pomeni, da je štela, da sporazum ureja tudi več, kot zgolj zavezo glede neposrednega plačila, in to so tisti pravno odločilni pogoji, da je sporazum postal perfekten in ki jih je pravilno ugotavljalo sodišče prve stopnje v okviru presoje vsebine sporazuma.

26. Tako so po stališču pritožbenega sodišča vse pritožbene navedbe o zmotni razlagi vsebine sporazuma neutemeljene, pri čemer pritožba spregleda, da je tožeča stranka sporazum podpisala in jo zavezuje kot podpisnico in kar je bistveno, sama tožeča stranka pove, da je ravnala v celoti po sporazumu, česar ji ne bi bilo potrebno, če bi držala pritožbena izvajanja, da so določila o potrebnosti cesijskih pogodb nepotrebna.

27. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje, če bi pravilno presojalo namen sporazuma, ki je v neposrednem plačilu, moralo sporazum šteti kot pristop k dolgu.

28. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da glede na vsebino sporazuma, ki ga je potrebno upoštevati v celoti kot glasi, tega ni mogoče pravno kvalificirati kot pristop k dolgu.(2)

29. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da ni mogoče sporazum šteti kot pristop k dolgu, saj je zaveza tožene stranke za plačilo po sporazumu nastala šele ob izpolnjenem pogoju iz 3.člena Sporazuma(3), to je sklenitve cesijske pogodbe, medtem ko učinki pristopa k dolgu nastopijo že s tem, ko se pristopnik zaveže upniku za plačilo njegove terjatve, ne da bi zato bilo potrebno sklepati še cesijsko pogodbo. Poleg tega je cesijska pogodba pogodba, s katero pride do spremembe upnika(4), medtem ko gre pri pristopu k dolgu z spremembo dolžnika in se že zaradi tega oba pravna instituta pojmovno izključujeta.

30. Pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje ne očita tožeči stranki, da ne bi pripravila cesijskih pogodb, pri čemer je tudi pri tako imenovanih obratnih cesijah ta zaveza še vedno ostala in jo je tožeča stranka realizirala in ne očita ji, da ne bi predložila vseh ostalih dokumentov po 3. členu sporazuma oziroma prilagojeno ob obratnih cesijah, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila vse po 3. členu sporazuma (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tako da so pritožbene navedbe, ki trdijo, da je tožeča stranka naredila vse, kar se je od nje zahtevalo po sporazumu, odvečne.

31. Pritožba pa zmotno meni, da drugih pogojev, razen tistega iz 3. člena sporazuma ni bilo, saj je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi bila tožena stranka zavezana k plačilu po sporazumu, določen tudi v 4. členu sporazuma(5) in ravno slednji pogoj ni bil izpolnjen, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ko obrazloži, da tožena stranka cesijskih pogodb, ki jih je prejela od tožeče stranke, ni podpisala, saj sama tedaj družbi P. d.d. ni dolgovala ničesar več, poleg tega pa situacije izvajalca niso bile potrjene s strani naročnika, zadnja situacija je bila celo zaključena na 0,00, kar pomeni, da P. d.d. do tožene stranke ni imel nobene terjatve.

32. Ti pravno odločilni zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno niso izpodbijani in zato je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotno uporabljen materialnem pravu, saj je po stališču pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno v celoti zavrnjen, ker niso obstajali pogoji za plačilo vtoževanih terjatev po pogojih iz sporazuma.

33. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o navedbah tožeče stranke, da je sporazum šteti kot asignacijo po 1035.členu OZ(6) je prav tako neutemeljen, saj je tožeča stranka svoje prvotne navedbe, da je sporazum pravno kvalificirati kot asignacijo (listna številka 22 spisa) spremenila in navedla: “razlog, zakaj so stranke v nadaljevanju sklepale cesijske pogodbe je namreč v tem, da niti pristop k dolgu niti asignacija ne ustvarjata regresnega zahtevka plačnika, v konkretnem primeru tožene stranke do glavnega izvajalca del družbe“ (hrbtna stran listne številke 131 spisa), s čimer je sama potrdila, da med strankami ni bila sklenjena asignacija, tako da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi.

34. Pritožbeno sodišče še navaja, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na 51. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 147/2014, ker tam sodišče ni povedalo, da je med strankami sklenjena asignacija, temveč je povzelo le vsebino sporazuma, ki določa način poplačila terjatve kooperanta do izvajalca in to pod točno določenimi pogoji. Pa tudi sicer je tožeča stranka navedla, da se z zaključki iz te sodbe ne strinja (listna številka 131 spisa).

35. Pritožba ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

36. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

37. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k presoji pritožbenega sodišča, zato mora tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba 82.člena OZ se glasi: “(1) Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.(2) Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.” Op. št. (2): Določba 432. člena OZ se glasi:“S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika.” Op. št. (3): 3. člen Sporazuma se glasi: “Stranke tega sporazuma se dogovorijo, da bodo plačila po prejšnjem členu izvedena na podlagi cesijskih pogodb, s katerimi bo izvajalec del svoje terjatve do investitorja, ki bo ustrezal višini kooperantskega računa, prenesel na kooperanta. Kooperantski račun se izda zbirno za opravljene storitve od 25. v preteklem mesecu do 25. v tekočem mesecu. Posamezna cesijska pogodba se bo sklenila najkasneje do dneva izstavitve situacije izvajalca, na podlagi kooperantskega računa, ki ga bo potrdil izvajalec. Cesijsko pogodbo je dolžan pripraviti kooperant in jo predati v podpis izvajalcu. Izvajalec se zavezuje, da bo cesijsko pogodbo podpisal in jo dostavil investitorju sočasno s svojo situacijo.” Op. št. (4): Določba 417.člena OZ se glasi: “(1) Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega[...].

Op. št. (5): Določba 4.člena Sporazuma se glasi:“ Investitor s podpisom tega sporazuma soglaša z opisanim potekom plačil in se zavezuje, da bo kooperantu poravnal opravljene storitve skladno z zapadlostjo izvajalčeve situacije, ki jo bo potrdil Inženir in po cesijski pogodbi.” Op. št. (6): Določba 1035. člena OZ se glasi: “Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.”