Jedro

Pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazen zapora v trajanju 11 mesecev, izrečena obsojenemu A. A. s sodbo I K 60255/2020 z dne 23. 5. 2022, ki je postala pravnomočna 30. 8. 2022, izvrši v obsegu 410 ur neopravljenega dela, kar je 6 mesecev in 25 dni zapora.

2.Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da naj sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremeni in odloči, da se kazen zapora v obsegu neopravljenega dela ne izvrši, podrejeno postopek po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ustavi, še podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik meni, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da so razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno v sferi obsojenca. Poudarja njegova prizadevanja za ureditev prebivališča in zdravstvenega zavarovanja ter zatrjuje, da mu zaradi objektivnih socialnih okoliščin nadaljnje opravljanje dela ni bilo omogočeno, zato pogoji za uporabo enajstega odstavka 86.člena KZ-1 niso podani.

5.Sodišče druge stopnje pritrjuje dejanskim in pravnim izhodiščem izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po kateri je odločitev o izvršitvi prej nadomeščene kazni zapora utemeljena tedaj, kadar obsojenec ne izpolnjuje obveznosti, naloženih v okviru izvrševanja dela v splošno korist, oziroma s svojim ravnanjem onemogoči ali opusti njihovo izvrševanje. Zato je pravilno presojala, ali so razlogi, zaradi katerih delo v splošno korist ni bilo dokončano niti v dvakrat podaljšanem roku, izvirali iz okoliščin na strani obsojenca, pri čemer je svojo odločitev oprlo na celovito presojo njegovega ravnanja v celotnem obdobju izvrševanja nadomestnega načina prestajanja kazni zapora.

6.Pritožba navedena izhodišča zoži zgolj na vprašanje obsojenčevega neurejenega prebivališča in zdravstvenega zavarovanja ter prezre, da sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo zgolj na obstoj neurejenega prebivališča. Bistveni razlogi izpodbijanega sklepa so v ugotovitve, da obsojenec kljub ponavljajočim se opozorilom, navodilom probacijske enote, danim možnostim in dvakratnemu podaljšanju roka ni izpolnjeval obveznosti, ki so bile nujne za nadaljnje izvrševanje dela v splošno korist, zaradi česar je pravilno zaključilo, da razlogi za neizvršitev dela izvirajo iz njegove sfere.

7.Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da neurejeno prebivališče, socialna stiska in neurejeno zdravstveno zavarovanje sami po sebi še ne utemeljujejo sklepa, da obsojenec malomarno ali namenoma ne izvršuje dela v splošno korist. Pritrditi ji je, da je treba takšne okoliščine presojati v okviru vseh ugotovljenih dejstev konkretnega primera in ovrednotiti njihov dejanski vpliv na možnost izvrševanja naloženih obveznosti. Vendar pritožba prezre, da sodišče prve stopnje teh okoliščin ni spregledalo niti jim ni odreklo pomena. Nasprotno, upoštevalo jih je v okviru celovite presoje obsojenčevega ravnanja, hkrati pa pravilno ugotovilo, da odločilni razlog za neizvršitev dela ni bila zgolj njegova socialna situacija, temveč predvsem njegovo nadaljnje ravnanje po tem, ko je bil z obveznostmi večkrat seznanjen, opozorjen na posledice njihovega neizpolnjevanja in mu je bilo kljub temu omogočeno nadaljevati z izvrševanjem dela v splošno korist.

8.Pritožba neutemeljeno vztraja, da je bilo nadaljnje izvrševanje dela v splošno korist onemogočeno izključno zaradi obsojenčevega neurejenega prebivališča in zdravstvenega zavarovanja. Takšen zaključek prezre odločilne ugotovitve izpodbijanega sklepa. Hkrati pa prezre tudi potek izvrševanja probacijske naloge pred drugim podaljšanjem roka. Iz poročil probacijske enote namreč izhaja, da je obsojenec v različnih obdobjih navajal različne naslove dejanskega bivanja, probacijska enota pa je z njim kljub temu uspešno vzdrževala stik, organizirala izvrševanje dela in sodišču dvakrat predlagala podaljšanje roka. To kaže, da neurejeno prijavljeno prebivališče samo po sebi ni predstavljalo nepremostljive ovire za nadaljnje izvrševanje dela v splošno korist. Obsojencu je bilo po ponovni vključitvi v probacijski postopek omogočeno nadaljevati z izvrševanjem dela, vendar je bilo to odvisno tudi od njegovega aktivnega sodelovanja in izpolnjevanja obveznosti, ki jih je imel do probacijske enote in izvajalske organizacije.

9.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da obsojenec po podaljšanju roka ni zgolj urejal svojega osebnega statusa, temveč je bil hkrati dolžan vzdrževati stik s probacijsko enoto, se odzivati njenim pozivom, sodelovati pri organizaciji nadaljnjega izvrševanja dela ter izpolnjevati dogovorjene obveznosti. Prav v tem delu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo vrsto opustitev, ki jih pritožba prezre oziroma njihov pomen neutemeljeno zmanjšuje. Obsojenec namreč ni podpisal aneksa k dogovoru o izvrševanju dela v splošno korist, ni se odzval pozivom izvajalske organizacije in probacijske enote, ni pristopil na dogovorjen razgovor, po pozivih ni ponovno vzpostavil stika s svetovalko, niti je ni obveščal o aktivnostih, ki naj bi jih izvajal zaradi ureditve svojega statusa, čeprav je bil k temu izrecno zavezan in večkrat opozorjen na posledice takšnega ravnanja.

10.Zato pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist. Tudi če so določene objektivne okoliščine oteževale ureditev prebivališča in zdravstvenega zavarovanja, ga to ni razbremenilo dolžnosti sodelovanja s probacijsko enoto in izvrševanja drugih naloženih obveznosti, katerih opustitev je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot odločilno pri presoji pogojev iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1. Z drugimi besedami povedano, ni odločilno, da obsojenec ni uspel urediti prebivališča. Odločilno je, da tudi v okoliščinah, ko je bil večkrat vključen v probacijski postopek in mu je bilo omogočeno nadaljevanje izvrševanja dela, ni izpolnjeval obveznosti sodelovanja, brez katerih izvrševanje dela objektivno ni moglo potekati.

11.Na navedeni zaključek ne moreta vplivati niti obsojenčevi elektronski poizvedbi z dne 24. 1. in 7. 2. 2024 na Upravno enoto Kranj, ki ju prilaga pritožba. Gre namreč za okoliščino, ki je časovno umeščena že pred izdajo sklepa z dne 25. 7. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje obsojencu, ob upoštevanju njegovih življenjskih okoliščin in soglasja probacijske enote, rok za opravo dela v splošno korist ponovno podaljšalo do zakonsko dopustnega najdaljšega roka. Čeprav je bilo tedaj že jasno, da obsojenec obveznosti ne izpolnjuje zadovoljivo, mu je sodišče dalo še zadnjo možnost za dokončanje dela v splošno korist. Tudi iz odgovora upravne enote z dne 7. 2. 2024 ne izhaja, da bi bilo obsojencu onemogočeno urediti prijavo prebivališča. Nasprotno, zaradi posebnosti njegovega položaja mu je bilo ponujeno dodatno pojasnilo in pomoč z vzpostavitvijo neposrednega stika. Pritožba pa ne izkaže, da bi obsojenec ponujeno možnost izkoristil. Tudi ta okoliščina zato potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da nadaljnje neizvrševanje dela po drugem podaljšanju roka ni bilo več mogoče pripisati zgolj objektivnim življenjskim okoliščinam, temveč tudi obsojenčevi pasivnosti pri urejanju pogojev za nadaljnje izvrševanje probacijske naloge.

12.Končno, pritožba posamezne okoliščine obravnava ločeno in jim pripisuje odločilen pomen, ki ga same zase nimajo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno izhajalo iz celovite presoje obsojenčevega ravnanja v celotnem obdobju izvrševanja dela v splošno korist. Takšna presoja pokaže, da razlog za neizvršitev dela ni zgolj v njegovem socialnem položaju oziroma neurejenem prebivališču, temveč predvsem v opustitvi tistih obveznosti, brez katerih izvrševanja dela v splošno korist po drugem podaljšanju roka objektivno ni bilo več mogoče nadaljevati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo razpoložljive podatke o obsojenčevih premoženjskih razmerah ter njegove preživninske obveznosti.