Jedro

Nepravilnosti, ki jih pri opravljanju izvršbe stori sodnik, ni mogoče odpraviti z zahtevo po 47. čl. ZIP, temveč se uveljavljajo s pravnim sredstvom zoper njegovo odločbo.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijanega sklepa dolžnik vse do danes ni prejel. Sodišče nikjer ne obrazloži, kaj pomeni zakonska označba uradna oseba. Določilo 1. odst. 72. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) določa, kaj vse spada pod pojem izvršilna dejanja in v primeru izvršbe za poplačilo denarne terjatve na premične stvari so to rubež, cenitev, prodaja in poplačilo. Sodnik, ki opravlja rubež premičnin, nedvomno predstavlja uradno osebo v smislu ZIP. Zato je predlog dolžnika za odpravo nepravilnosti utemeljen in ga je treba meritorno obravnavati. Zoper dejanja in odredbe sicer stranka v primeru, da 47. čl. ZIP ne velja tudi za dejanja, ki jih stori sodnik, sploh nima nobenega pravnega sredstva. Po sodnem redu imajo vsi sodniki uradne izkaznice, iz česar sledi, da osebe, ki niso uradne osebe, ne morejo imeti uradne izkaznice in sodniki so torej uradne osebe. V nadaljevanju pritožbe upnik ponovno podrobneje opisuje nepravilnosti, ki so bile po njegovem mnenju storjene pri opravljanju izvršbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za odpravo nepravilnosti.

Pritožba ni utemeljena.

V spisu res ni povratnice o vročitvi izpodbijanega sklepa dolžniku oziroma njegovi pooblaščenki, s sklepom pa je očitno seznanjen, saj se zoper njega pritožuje. Pritožbeno sodišče glede na to, da vročitev dolžniku ni izkazana, njegovo pritožbo šteje za pravočasno. Zgolj opustitev vročitve sklepa torej ni razlog za njegovo razveljavitev.

Pomen izraza "uradna oseba" opredeljuje ZIP v 7. tč. 15. čl. in označuje delavca pri sodišču, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja. To zakonsko določilo je očitno uporabilo izvršilno sodišče, ko je zaključilo, da sodnik ni uradna oseba, zoper dejanja katerega bi bila dovoljena zahteva za odpravo nepravilnosti. S takim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pravna sredstva, ki jih vlagajo stranke oziroma drugi udeleženci v postopku, so dovoljena zoper procesna dejanja sodišča, ki se izražajo kot sodne odločbe. V izvršilnem postopku te odločbe izdaja sodnik v obliki sklepa, zoper katerega je dovoljeno ustrezno pravno sedstvo, in v obliki odredbe, zoper katero ni pravnega sredstva (7.in 8. čl. ZIP). Ker se z odredbami ne odloča meritorno, temveč le o vprašanjih postopka in nalogih uradni osebi za posamezna dejanja, je torej praviloma (prim. 1. odst. 8. čl. ZIP) spoštovana pravica stranke do pritožbe. Podlago za sodno odločbo v izvršilnem postopku pogosto predstavljajo posamezna izvršilna dejanja, ki pa jih lahko opravlja drug delavec sodišča in ne nujno sodnik. Določilo 47. čl. ZIP varuje strankino pravico do (neke vrste) pravnega sredstva v takih primerih, torej če delavec sodišča (uradna oseba) pri opravljanju posameznih izvršilnih dejanj stori nepravilnosti. Na zahtevo stranke izda sodišče (sodnik) sklep in naloži odpravo nepravilnosti oziroma samo odpravi nepravilnosti z izdajo odločbe. Tega določila pa ni mogoče razlagati tako, kot ga v pritožbi dolžnik, namreč, da je v primeru, ko izvršilna dejanja opravlja sodnik, stranki odvzeto pravno sredstvo. Že je bilo omenjeno, da posameznim izvršilnim dejanjem, ki so večinoma začasnega značaja in dajejo le podlago za nadaljnje postopanje sodnika, sledi odločba sodnika. To pa je mogoče izpodbijati s prej omenjenimi pravnimi sredstvi. Nepravilnosti, ki jih sodnik stori v postopku (tudi pri opravljanju izvršbe oziroma posameznih izvršilnih dejanj), se torej uveljavljajo s pravnim sredstvom zoper njegovo odločbo - takšne kršitve namreč lahko predstavljajo bodisi kršitev procesnih bodisi kršitev materialnopravnih določb ZIP. To pa pomeni, da nepravilnosti, ki jih pri opravljanju izvršbe stori sodnik, ni mogoče odpraviti z zahtevo po 47. čl. ZIP. Enak zaključek daje tudi razlaga samega 47. čl. ZIP: na utemeljeno zahtevo stranke sodišče, torej sodnik izda sklep, s katerim naloži uradni osebi odpravo nepravilnosti ali jih odpravi sam z izdajo ustrezne odločbe - sodnik torej pri izdaji sklepa ocenjuje in po potrebi odpravlja nepravilnosti drugih oseb.

Potemtakem je odločitev izvršilnega sodišča pravilna, saj je v obravnavanem primeru izvršilna dejanja (rubež in cenitev premičnin) opravljal sodnik, kar je razvidno ne le iz rubežnega in cenilnega zapisnika, temveč tudi iz poročila z dne 28.6.1997 (str. 57 spisa). Katera so izvršilna dejanja v postopku izvršbe na premične stvari določa 72. čl. ZIP, na katerega opozarja dolžnik v svoji pritožbi, vendar pa so v tej določbi izvršilna dejanja le našteta. Ne pomeni pa to določilo niti to, da vsa našteta dejanja lahko opravlja uradna oseba, niti to, da ima sodnik v primeru, ko ta dejanja opravlja, položaj uradne osebe iz 7.tč. 15. čl. ZIP. Dejstvo, da ima sodnik v skladu z določili sodnega reda uradno izkaznico pa je za odločitev povsem nepomembno. Uradna izkaznica, ki jo ima sodnik, služi le za to, da se sodnik lahko izkaže v primerih, ko mu je potrebna pomoč pri izvajanju sodniške službe (185. čl. Sodnega reda). Nikakor pa to dejstvo ne vpliva na opredelitev pojma uradne osebe v posameznih sodnih postopkih.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je dolžnikova pritožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo (2. tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).