Jedro

Ker se revident ni v roku pritožil (vložil ugovora) zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, prav tako pa ni ugovarjal, ko mu je delodajalec vrnil zaključeno delovno knjižico, je s tem prišel v položaj, ko glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR (se ni obrnil na pristojni organ pri delodajalcu) ni mogel več uveljavljati pravice do sodnega varstva. Ker predstavlja določba drugega odstavka 83. člena procesno predpostavko, je sodišče pravilno ugotovilo, da revidentova tožba ni bila dopustna in je zato, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, odločilo sicer enako kot sodišče prve stopnje in tožbo zavrglo, pri čemer je uporabilo drugačno materialno pravno podlago.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je tožil na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Drugostopenjsko sodišče je na pritožbo tožnika sklep sodišča prve stopnje spremenilo v toliko, da je tožnikovo tožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje uporabilo drugačen materialni zakon kot sodišče prve stopnje. Sodišče o zahtevku tožnika ni meritorno odločalo, čeprav ni bilo razlogov za zavrženje tožbe. Dalje je navajal, da je sodišče pri odločanju spregledalo, da ugovor zadrži izvršitev prvostopne odločitve delodajalca. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS. št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v bistvu potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju, v izpodbijanem sklepu pa uporabilo drugačno materialno pravo. Na uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri čemer mu procesni zakon ne prepoveduje uporabe drugega materialnega pravnega predpisa pri obrazložitvi odločitve, če meni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna vendar oprta na napačen materialni predpis. Zato sodišče s svojo odločitvijo in njeno obrazložitvijo ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka v smeri, ki jo navaja revizija.

Po določbi tretjega odstavka 8. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja.

Na podlagi izvedenih dokazov je ugotoviti, da je revident 25.3.1996 s toženo stranko sklenil delovno razmerje za določen čas. Taka je bila tudi pogodba o zaposlitvi, ki jo je revident sicer podpisal dva dni po tistem , ko mu je delovni razmerje že prenehalo in mu je tudi že bila vrnjena zaključena delovna knjižica (revidentova navedba v pritožbi z dne 17.4.1998). Ne glede na pomanjkljiv sklep o prenehanju delovnega razmerja (brez pravnega pouka in z nepotrebno pripombo o hujši kršitvi delovne obveznosti) mu je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo 26.8.1996, to je z iztekom v pogodbi o zaposlitvi določenega časa, s tem datumom mu je bila tudi zaključena delovna knjižica.

Čeprav sklep o prenehanju delovnega razmerja za določen čas ni konstitutiven ampak ugotovitven sklep, bi se revident moral pritožiti, če je bil mnenja, da je s sklepom kaj narobe, in to v 15 dneh od prejema sklepa oziroma glede na to, da sklep ni imel pravnega pouka, v 15 dneh od prejema zaključene delovne knjižice. V tem roku bi v skladu z določbo drugega odstavka 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ( ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) lahko izpodbijal odločitve delodajalca. Ker je šlo ne samo za formalno ampak tudi za dejansko prenehanje delovnega razmerja, saj je bilo to prekinjeno z vrnitvijo zaključene delovne knjižice, s prijavo na zavod za zaposlovanje in z uveljavitvijo pravice do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti, je revidentu tudi formalno prenehal status delavca pri toženi stranki, s tem pa tudi možnost vložitve ugovora zoper sklep in dejanje delodajalca za približno leto in pol nazaj. Zato tudi ni sprejemljiva trditev, po kateri revidentu ne bi prenehalo delovno razmerje zato, ker delodajalec ni odgovoril na ugovor, ugovor pa naj bi zadržal izvršitev izpodbijane odločitve, saj je v času vložitve ugovora prenehanje delovnega razmerja bilo izvršeno, revident pa je tudi izkoristil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Zaradi povedanega revidentu tudi ne morejo biti v prid določbe, ki govore o molku delodajalca v ugovornem postopku.

Ker se revident ni v roku pritožil (vložil ugovora) zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, prav tako pa ni ugovarjal, ko mu je delodajalec vrnil zaključeno delovno knjižico, je s tem prišel v položaj, ko glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR (se ni obrnil na pristojni organ pri delodajalcu) ni mogel več uveljavljati pravice do sodnega varstva. Ker predstavlja določba drugega odstavka 83. člena procesno predpostavko, je sodišče pravilno ugotovilo, da revidentova tožba ni bila dopustna in je zato, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, odločilo sicer enako kot sodišče prve stopnje in tožbo zavrglo, pri čemer je uporabilo drugačno materialno pravno podlago.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).