Jedro

Pravna presoja laično sestavljene listine glede zahtevane obličnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojni B. P. prodal tožniku trisobno stanovanje s kletjo v stanovanjski stavbi v Laškem, kar naj bi toženi stranki bili dolžni priznati ter izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino. Istočasno je razveljavilo darilno pogodbo, sklenjeno med A. P. in B. P. dne 12.2.1994. Toženima strankama je naložilo, da sta tožniku omenjeno trisobno stanovanje dolžni izročiti v last in posest prazno stvari in oseb. Zato je tudi zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi kakršnegakoli odtujevanja ali obremenjevanja sporne nepremičnine.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka, tožeča stranka pa se je pritožila le proti odločitvi o začasni odredbi. Obe pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku oprlo svojo odločitev na nedovoljeno razpolaganje strank ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je dne 12.5.1997 na Okrajnem sodišču v Celju vložila tožbo proti pravnemu predniku toženk, s katero je zahtevala vračilo posojila v tolarski vrednosti 8.000,00 DEM. V tožbi je izrecno zatrjevano, da je znesek 8.000,00 DEM predstavljal posojilo, ne pa kupnine za prodano stanovanje. Zmotna uporaba materialnega prava je podana v tem, ker listina, ki se nahaja na list. št. A1, ne predstavlja veljavne pogodbe. Sestavil jo je tožnik, pokojni P. pa je ni hotel podpisati. Do sklenitve pogodbe ni prišlo zato, ker se pogodbenika nista mogla zediniti o ceni. Pokojni P. namreč ni hotel tožniku prodati stanovanja za enako ceno, kot jo je moral plačati sam prejšnjemu lastniku T. L. Dokaz, da ni prišlo do soglasja o ceni, je v tem, da je bila dne 12.2.1994 sklenjena darilna pogodba, s katero je pokojni P., da bi zmanjšal davek na promet nepremičnin, sporno stanovanje podaril svoji ženi, toženki A. P. Prava kupoprodajna pogodba bi mogla biti sklenjena v tekstu z dne 29.3.1994, ki ga je sestavil odvetnik R. M. in ki vsebuje kupoprodajno ceno v znesku 22.000,00 DEM v tolarski vrednosti. Tožnik te pogodbe ni podpisal. Končno pa je tožbeni zahtevek tudi napačno formuliran, saj bi s tožbo bilo mogoče postaviti le zahtevo, da je prodajna pogodba, ki naj bi jo sklenila pokojni P. in tožnik, veljavna.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je med tožnikom in pokojnim P. prišlo do prodaje in nakupa spornega stanovanja, čeprav ustrezna obličnost o tem ni izkazana. Podano je soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe, tožnik je pokojnemu P. izročil kupnino, ta pa je izjavil, da bo v dogovorjenem roku nanj prepisal lastništvo. Pri tem bi potrdili na listu A1 "lahko bili tudi laični pogodbi o prodaji nepremičnine". Sodišče prve stopnje tako šteje, da je pogodba bila sklenjena, pri čemer mu listini z dne 20. in 28.5.1992 služita kot potrditev dejanske in pravne presoje o obstoju pogodbene volje in realizaciji dogovora, ki pa je s plačilom kupnine bila le enostranska.

Sodišče druge stopnje je ob enakih dejanskih ugotovitvah štelo, da je z listino z dne 28.5.1992 bilo zadoščeno tudi zahtevi, da mora pogodba o prodaji nepremičnine biti pisna (5. člen Zakona o prometu z nepremičninami - Uradni list SRS št. 19/76, 42/86). Listini z dne 28.5.1992 je torej podelilo lastnost veljavne kupoprodajne pogodbe, ki jo je tožnik izpolnil, tožena stranka pa ne.

Ob stališču, da listina z dne 28.5.1992 (z listino z dne 20.5.1992) sama po sebi predstavlja veljavno kupoprodajno pogodbo, ki pa je le enostransko izpolnjena, se sodišče druge stopnje ni posebej ukvarjalo z drugimi okoliščinami, ki jih sodišče prve stopnje - ob ugotavljanju prave pogodbene volje - šteje za odločilne. Pri tem je presoja, da omenjena listina vsebuje elemente veljavne kupoprodajne pogodbe, pravno zmotna. Vsebina listine dokazuje samo to, da pokojni P. potrjuje tožniku prejem zneska 871.000,00 SIT za nakup spornega stanovanja (po določbah Stanovanjskega zakona), da pa bo nanj prepisal lastništvo v 90 dneh. Podobno vsebino ima tudi 20.5.1992 sestavljena listina o posojilu 8.000,00 DEM, ki ga tožnik daje pokojnemu P. Pravna presoja vsebine obeh listin ne pripelje do sklepanja, da vsebujeta vse elemente kupoprodajne pogodbe. Tako je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki išče te elemente v drugih dejanskih okoliščinah, do katerih pa se sodišče druge stopnje kljub pritožbeni graji zaradi drugačne pravne presoje ni opredeljevalo.

Različna pravna presoja citiranih listin ima za posledico izostanek ustreznih odgovorov na nekatere pravne in dejanske pomisleke. Listini niti vsaka zase niti skupaj ne predstavljata kupoprodajne pogodbe. Ker pa ni zadoščeno obličnosti (prvi odstavek 70. člena ZOR), bi pogodba kljub temu mogla biti sklenjena le v okoliščinah iz 73. člena ZOR, vendar le pod pogojem, da sta obe stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Do navedenih okoliščin se sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredeljevalo niti s stališča, ali je res, da je med tožnikom in pokojnim P. pogodba (morda ustno) bila sklenjena, niti s stališča njene (obojestranske) realizacije. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej pri sodišču druge stopnje izostala presoja na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev, to pa terja razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (točke 1, 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje) in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

V ponovnem sojenju naj sodišče druge stopnje izhaja iz presoje, da pokojni P. in tožnik nista sklenila veljavne pisne kupoprodajne pogodbe. Listini z dne 20. in 28.5.1992 lahko služita le kot dokazno gradivo tožnika o zatrjevani skupni pogodbeni volji. Pri tem bo treba zavzeti stališče do temeljne trditve tožene stranke, da je namera za sklenitev pogodbe obstajala, da pa je znesek kupnine bil odvisen od "najugodnejših davščin", kar morda kaže na pogojnost in pogojenost nameravanega posla tudi s stališča oblikovanja kupoprodajne cene in s tem na morebiten obstoj rezerve v smislu opredelitve izročenih zneskov s stališča posojila (kar je v listini z dne 20.5.1992 izrecno navedeno).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.